* Ker Radio Študent ve, kaj je dobra glasba, je bilo na frekvenci 89.3 MHz izrečenih že nemalo utemeljenih hvalospevov avstralskemu triu The Necks. Zato bomo te glasbene čarodeje v uvodu predstavili le na hitro. Gre za nenadjebljive spektralne jezdece, ki preko melodičnih repeticij ter medsebojnega in prostorskega dialoga ustvarjajo svojevrstne zvočne entitete, odcepljene od neposrednega zvena klavirja, basa in bobnov. The Necks so pravzaprav le veter v žerjavico samo v sebe morfirajočega ognja, ki predstavlja samosvojost iz inštrumentov vzniklih zvokov. Z bolj prizemljenimi besedami, fundamentalne frekvence igranih tonov tvorijo neko osnovno melodiko, ki je zasnovana na tak način, da omogoča interakcijo preostalega spektra. In ravno to je tisti odcepljeni oziroma samosvoj element, ki na videz preprosto melodično glasbo povzdigne na raven spektralnih mojstrovin, načeloma značilnih za nemelodične godbe.

Če primerjamo koncerte in albume zasedbe The Necks, pa se zdi, da je njihovo spektralno prepletanje v vsej celovitosti težko, če ne kar nemogoče uloviti v ušesa mikrofonov. Za dobro reprodukcijo koncertnega dogajanja bi verjetno potrebovali veliko mikrofonov in posledično večkanalno ozvočenje, saj sonične gmote izpod prstov Tonya Bucka, Lloyda Swantona in Chrisa Abrahamsa nagovarjajo z vseh strani prostora. Zato verjetno ne bi bilo napačno, če bi danes predstavljani album Mindset izšel tudi v 5.1 DVD različici, saj se prav ta plošča še najbolj skuša približati magiji koncertnega dogajanja. Pa vendar, na točki, kjer se zmožnost približevanja izkušnjam živih nastopov ustavi, pretanjena studijska produkcija ploščo Mindset popelje v polje unikatnega surrealnega zvočnega dogajanja. In prav to je eden izmed ključnih faktorjev, ki dela novi album tria The Necks še posebej zanimiv.

Mindset je mrakoben in zvočno nasičen album. Ritmi so izredno hitri in glede na brzino izredno "zaswingani". Lahko bi rekli, da tempo neprestano oscilira okoli neke osrednje hitrosti, kar ritmični fundament napravi fluiden oziroma želatinasto raztegljiv. Kot dodatni sredinec v fris ritmični togosti in pravokotni definiciji se perkusivni odzveni v reciklirani verziji še dodatno kopičijo, kar je lahko posledica naravnih ali umetnih akustičnih efektov. Bobnarske salve hrupa podlagajo basovske blazine in prebadajo klavirske bucike, vlogi obeh inštrumentov pa se v skladu s konsistentno nekonsistenco dinamično menjata. Klavir se lahko iz jasno definiranega ospredja hipno preseli v skrajno oddaljeno zvočno kuliso, prav tako pa ima tudi zmožnost hkratnega bivanja v obeh ekstremih. Mehko blazino Swantonovega basa prav tako pogosto fašemo okoli ušes, ko nežnost nizkofrekvenčnega božanja pospremijo agresivni zvoki udarca strun ob leseno ohišje inštrumenta. Vse to ustvarja nek surrealni zvočni prostor, ki je domena iznajdljive in drzne studijske produkcije, ki jo seveda omogoča že v startu primerno odigrana glasba.

Kaj je na albumu nasneto in kaj je plod neke fizične zvočne interakcije, je nemogoče ugotoviti. Konec koncev to niti ni pomembno. Pomembno je to, da so meje uspešno zabrisane, kar povzroča idealen blodnjak za poslušalčeva ušesa in možgane.

Glasba na albumu Mindset deluje kot nekakšna s temo obdana skrivnost, ki nas nagovarja iz globin. Sporadično se razkriva po delčkih, saj gre za nekaj tako velikega, da tega niti slučajno nismo zmožni dojeti v celoti. Na dnu "mindseta" čepeči tiger z ovitka plošče je seveda le prispodoba. Za natančnejši oris oziroma za soočenje z lastni tigrom in temačnih globin uma pa se bo treba zazreti v zrcalo najnovejše plošče avstralskega tria The Necks.

The Necks bodo skupaj z Orenom Ambarchijem nastopili 5. novembra v Kinu Šiška. V obvezno udeležbo pa vas bosta prepričala sledeča komada s plošče Mindset, Rum Jungle in Daylights.

pripravil Tadej Droljc