Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
O Varšavskem filmskem festivalu, Čistilcih in filmskih novičkah (1691 bralcev)
Ponedeljek, 24. 10. 2011
Katja, Nina in Andrej



Lepo pozdravljeni v novi ediciji Temne zvezde, ki smo jo razdelili na tri glavne sklope. V prvem boste tako lahko prisluhnili daljšemu prispevku Katja Čičigoj o »Varšavskem filmskem festivalu«, v drugem delu bo sledila recenzija filma Čistilci Andreja Tomažina, v zaključni etapi današnje oddaje, ki vselej poteka v živo, pa smo za vas zbrali še najpomembnejše novičke iz sveta filma. Vabljeni k poslušanju!
Lepo pozdravljeni v novi ediciji Temne zvezde, ki smo jo razdelili na tri glavne sklope. V prvem boste tako lahko prisluhnili daljšemu prispevku Katje Čičigoj o »Varšavskem filmskem festivalu«, v drugem delu bo sledila recenzija filma »Čistilci« Andreja Tomažina, v zaključni etapi današnje oddaje, ki vselej poteka v živo, pa smo za vas zbrali še najpomembnejše novičke iz sveta filma. Vabljeni k poslušanju!

---
Z naraščanjem količine in dostopnosti filmske produkcije po svetu narašča tudi količina filmskih festivalov. Poleg množične obiskanosti si vsak ambicioznejši festival prizadeva doseči priznanje FIAPFA (Federacije Asociacij Filmskih Producentov), ki ga uvršča med festivale mednarodnega pomena (z mednarodno tekmovalno sekcijo). Dve leti od tega se je med 14-erico svetovno renomiranih festivalov (ki šteje tudi Cannes, Benetke, Berlin itd.) prerinil tudi »Varšavski filmski festival«.

Festival, ki se je začel l. 1985 kot del alternativne študentske kulture, ki je želela poljsko kulturno ozračje povezati z Zahodom, ki ji je bil s Sovjetske strani zabranjen, nekoliko odstopa od omenjenih mednarodnih festivalov.
Kljub dolgoletni tradiciji in svežemu mednarodnemu priznanju si prizadeva ohraniti neformalno ozračje brez rdečih preprog in zvezdniškega tretmaja oz. ločevanja na »izbrano« in »navadno« publiko filmskih projekcij ali družabnih dogodkov. Ta pa festival poplača z vse bolj polnimi, tudi razprodanimi dvoranami.

Sam izvor festivala znotraj naelektrenega ideološkega ozračja morda botruje njegovi težnji po avtonomiji. Pod dolgoletnim umetniškim vodstvom Stefana Laudyna si festival prizadeva ohranjati neodvisnost od politike in do neke mere od kapitala - na njem ni moč zaslediti niti govorov in pozdravov županov in premierjev niti oglasov sponzorjev pred filmi ali prireditvami.

Kljub temu pa festival veliko pozornosti posveča tudi ekonomski oz. produkcijski in postprodukcijski plati sedme umetnosti. Kar se je začelo kot »Varšavske projekcije« l. 2000, na katerih so tujim festivalskim selektorjem prikazovali poljske filme s podnapisi, se je razvilo v »Cent East Market«, industrijski dogodek ,ki se po Varšavi seli še v Moskvo na »2MORROW FILM FESTIVAL«. Na njem producenti, prodajni agenti in festivalski selektorji spremljajo nastajajočo filmsko produkcijo različnih vzhodnoevrposkih držav in sklepajo morebitna sodelovanja. Letos je bilo predstavljenih 11 projektov tik pred zaključkom, zaradi česar je bil fokus iz produkcije premeščen k iskanju partnerjev za postprodukcijo in distribucijo.

Lanski »Cent East Market« je že obrodil svoje sadove s številnimi filmi, ki so bili letos prikazani na festivalih po vsem svetu, tudi v Varšavi: eksperimentalni pol-dokumentarec v mešani tehniki o Romunskem osumljencu »Crulic – The Path to Beyond Ance Damianove«; letošnji tekmovalni »Courage« Grega Zelinskega in letošnji zmagovalni film »Varšavskega filmskega festivala« »Rose« Wojteka Smarzowskega.

Med letošnjimi predstavljenimi projekti velja morda izpostaviti dela festivalskim navdušencem morda že znanih imen. Mlada zvezda poljske kinematografije Kataryna Roslanec, ki zna pronicljivo podati najstniško izkušnjo v svojih filmih, je po uspešnici »Mall Girls« (poljski različici »Slovenke« z najstniškimi prostitutkami, ki si s tako prisluženim denarjem kupujejo banalnosti v shopping centrih), letos predstavila svoj najnovejši projekt »Baby Blue«. V slednjem se v zanjo značilnem pop-art slogu loteva trendovskega pojava najstniške nosečnosti (kakor nam je na primer znan iz MTV-jeve oddaje »16 and pregnant«).

Poleg tega smo lahko videli zametke »Delhi Dance« Ivana Vipareva, »Four Suns« Bohdana Slame, »Blindwatching« Andrzeja Jakimowskega in »The Gambler« madžarskega režiserja Szaboltsa Hajduja, ki posnet v Las Vegasu po videnem insertu deluje kot holywoodski triller, cepljen na tipično madžarski absurd. Predstavljeni odseki filmov so gotovo zbudili zanimanje za ogled dokončanih izdelkov.

Če se sedaj obrnemo še nekoliko na redni filmski program – ta premore veliko število sekcij, mnoge od katerih so tekmovalne in se potegujejo tudi za denarne nagrade v obliki potencialnih investicij v prihodnje filmske projekte: poleg mednarodne tekmovalne sekcije, je tu še tekmovalna sekcija »1-2« za prve in druge filme, tekmovalna sekcija dokumentarnih filmov, kratkih filmov, »Free Spirit« – nekakšna tekmovalna varianta LIFF-ovske Ekstravaganze, poleg nekoliko bizarne, a v poljskem kulturnem kontekstu morda razumljive »ekumenske nagrade za duhovne in humanitarne dosežke« ter seveda nagrade filmskih kritikov in nagrade občinstva.

Zanimivo se je mnenje slednjih popolnoma skladalo s strokovno žirijo festivala - tudi občinstvo je izbralo poljski film »Rosa«, medvojno dramo o nemogoči ljubezni na razkolu velikih ideologij. Morda velja omeniti še »FIPRESCI-jevo« nagrado filmskih kritikov za najboljši vzhodnoevropski prvenec, za katerega se je (kot tudi v splošni sekciji prvih in drugih filmov) potegoval tudi slovenski »Izlet« Nejca Gazvode. O njem je v prejšnji »Temni zvezdi« pisala Zora Žbontar. A tokrat je film žal ostal praznih rok, »FIPRESCI-jevo nagrado« je prejela »Bulgarska Ave« o istoimenski mladi štoparki fluidnih identitet.

»Varšavski filmski festival« si menda prizadeva odkriti velika imena preden postanejo zares velika, preden so nagrajena na »Cannesu« ali v »Berlinu«. Ali jim to uspeva prepuščamo drugim v preverjanje, gotovo pa je, da že preverjenih velikih zvezdniških imen – tudi avtorske kinematografije - v Varšavi nikoli ni veliko.

Tudi letos sta se zgolj v okviru posebnih projekcij pojavila David Hare s svojim otvoritvenim »Page Eight« – z britanskim špionažnim političnim thrillerjem. Poleg slednjega pa si je bilo moč ogledati še zaključni film Davida Cronnenberga »A Dangerous Method« o rojstvu psihoanalize s Keiro Kneightly v glavni vlogi. Od posebnih projekcij velja omeniti tudi »Bitko v Alžiru« Giulia Pontecorva, kultni film iz l. 1966, ki je bil s svojo anti-kolonialno sporočilnostjo navdih mnogim kasnejšim bojem proti takšni ali drugačni dominaciji; na primer tudi italijanskim »Rdečim Brigadam«, ki so v njem videle pravi priročnik za teroristične akcije v pripravi revolucije.

Močan politični naboj prežema tudi zmagovalni dokumentarni film »The Bitter Taste of Freedom« Marine Goldovskaje o Ani Politkovski, novinarki, ki je preminula v sumljivih okoliščinah zaradi neizprosne kritike oblasti in zagovora svobode izražanja v Putinovi Rusiji. V to linijo se vpisuje tudi bizarni italijanski anti-berlusconianistični film z zgovornim naslovom »Whatsoeverly«, ki je bil lani prikazan tudi na LIFFu.

Posvetimo se še zelo zanimivi, četudi manj ekstravagantni od primerljive LIFFE-ove Ekstravaganze, tekmovalni sekciji »Free Spirit Competition«. Zmagovalno lovoriko je odnesla inventivna variacija na temo filma o snemanju filma - film »Pompeya« argentinske režiserke Tamaye Garategui. Pravzaprav gre za film o imaginaciji filma, kateri se predajajo scenarist, njegov pomočnik in potencialni režiser. Kresanje mnenj o filozofsko-intelektualnem napram žanrsko-gangsterskem filmu na platnu oživi zanimivo mešanico vsega mogočega.

Iz omenjene sekcije velja izpostaviti še nekaj filmov, ki so v Varšavo prinesli svežega vetra s prav tako odbito mešanico iskrivega humorja in trenutkov resnega premisleka. »The Soul of Flies« je nadrealistični »road movie« o popotovanju dveh pol-bratov, ki se prvič srečata na poti k pogrebu svojega lahkoživega očeta. Radikalna različnost značajev (starejšega italijanskega bon-vivanta in mlajšega španskega karierista) botruje dolgi vrsti absurdno humornih situacij, ki vključujejo še dekle, ki barva polja z lubenicami, tolpo muzikantov-lopovov, ki se odpove tatvini, ko izve za pogreb, sončnično dekle iz sanj in druge sorodno bizarne like.

Medtem minimalistični kitajski film »Close Encounters of Mahjong«, posnet v eni sobi privatnega stanovanja, izkazuje mojstrsko obvladanje kamere, občutek za nelinearno naracijo in bliskovito montažo, ki podaja komična ponavljanja ob snemanju partije mahjonga, pri kateri skušajo domačini opehariti britanskega turista.

Izpostavimo še nekaj nadvse zrelih filmov iz sekcije prvih in drugih podvigov. Film »Ulysses« Oscarja Godoya ni zgolj lucidna refleksija stanja brezdomstva perujskega imigranta v Čilu. Zaradi lakonične naracije, ki s podobo, zvokom in montažo zgolj nakazuje pomene, ne da bi jih ilustrirala z dialogom ali klasično naracijo, postaja to parabola za eksistencialno stanje sodobnega človeka, ki išče kompas v zanj prevelikem in tujem svetu.

Prepričljiv vstop na filmsko prizorišče je izvedel tudi diplomski film Davida Wnendta »Combat Girls«, skorajda neorealistična študija mladih deklet v neonacistični skupini nemške province. Film odlikuje zlasti občutek za naravne dialoge in psihološko študijo karakterjev, ki se povsem ogne stereotipiziranju. Glede na svežino pristopa znotraj filmov o tej tematiki, lahko filmu spregledamo intimistično naravnanost oz. neobčutljivost za družbeno-politične vzroke nastanka skrajnih političnih skupin.

Po kratkem sprehodu po »Varšavskem filmskem festivalu« lahko potrdimo začetno tezo: združevanje mednarodne prepoznavnosti in relevance na eni strani ter neformalnega, nespektakularnega in gledalcu prijaznega vzdušja na drugi strani, dejansko je mogoče. S temi mislimi zapustimo svet filmskih festivalov v katerega se bomo vrnili čez nekaj tednov z ljubljanskim LIFFE-om.

Za vas se je o »Varšavskem filmskem festivalu« razpisala Katja Čičigoj, po kratkem glasbenem predahu pa nadaljujemo s prispevkom Andreja Tomažina. Vabljeni k poslušanju.

---

In že smo nazaj, v »Temni zvezdi«, seveda v najbolj filmski oddaji na »Radiu Študent«. Kot smo vam obljubili na začetku, po Katjini reportaži z »Varšavskega filmskega festivala« sledi članek Andreja Tomažina. Pa mu kar prisluhnimo.

Menjava glasbe – Feraro // 01 last american hero
Današnji krajši ekskurz v preteklost bomo začinili s prav posebnim filmom, ki se ukvarja s problematiko min v Angoli. Čistilce (Sweepers) iz leta 1998, v režiji neznanega Keonija Waxmana, poleg neopisljivo slabo zasnovane fabule - z akcijo na začetku in koncu filma - ter klišejskih kadrov med bolj grozne filme umešča tudi prisotnost igralskega imena Dolpha Lundgrena. Čeprav je vsak film z igralsko zasedbo enega izmed »velikih«, najsi bo to Steven Seagal, Jean-Claude van Damme, Michael Dudikoff ali naš Lundgren, že v samem začetku obsojen na televizijske ekrane, je gledalcu s tem vsaj prihranjeno neugodno presenečenje, ko ugotovi za kako slab film gre.

A omenjena dejstva in sledenje trivialnosti v filmu nas v pričujočem prispevku ne bodo zanimala. Naše zanimanje bomo obrnili v smer filmske produkcije in avtorske hipokrizije. Vsebinsko je namreč film naperjen proti angolskemu osvobodilnemu gibanju UNITA, ki ga je do svoje smrti v letu 2002 vodil Jonas Savimbi. Film prikazuje gibanje kot napačno, strogo diametralno ameriškim človekoljubom, ki odstranjujejo Unitine mine. Ob tem moramo vedeti, da je bilo v Angoli več osvobodilnih gibanj, a se je glavna tenzija, ki je državo pahnila v državljansko vojno, oblikovala med komunističnim gibanjem MPLA – ki je sedaj na oblasti – in prej omenjenim gibanjem UNITA. Kmalu po portugalskem umiku – ki so bili kolonizatorji – v letu 1975 so državo preplavile zunanje sile. Angolo so si zaradi surovinskih virov, tako nafte kot diamantov, simbolično rečeno, razdelile štiri države. Na stran MPLA sta stopili Kuba in Sovjetska Zveza, na stran UNITE pa Južnoafriška Republika in – na skrivaj – tudi ZDA s Centralno obveščevalno službo. Ravno zadnji dve državi pa sta tudi državi producentki filma Čistilci, kar se jasno vidi v tem, da je gibanje UNITA prikazano kot negativno.

Film prikazuje pogled zmagovalcev, zunanjih sil, ki so se v trenutku osiromašenja sil UNITE – leta 1998 je bila ta zgolj še senca svoje davne moči – umaknili in priznali komunistično vlado pod okriljem gibanja MPLA.

Počasno kadriranje vznesenih trenutkov in sopostavljanje dveh načinov življenja prikazuje izrazito kolonialistično ideologijo filmskih avtorjev, pa tudi njihovo nepoznavanje dejanskega stanja. Dva načina, afriški in ameriški, lahko rečemo tudi zahodni, se izkazujeta tako, da Afričani cele dneve igrajo bobne, pijejo alkohol in kadijo opojne substance. Na drugi strani pa jih vrle zahodnjaške sile rešujejo – njihovih lastnih! – min!

Ob tej bipolarnosti gre v Čistilcih tudi za zgodbo Christiana Ericssona, ki je – poleg tega, da ima dobro definirano telo – tudi največji ekspert za mine v Afriki. Pri eni izmed nalog mu umre sin in Christian – alias Dolph - se odpravi na isto pot kot ves afriški živelj, ki ga vidimo v filmu. Tepe se za diamante, pije alkohol in na splošno prav nič ne dela. Šele prihod Američanke - predstavnice domačega - ga reši iz tega »pobega« v »slabo življenje«.

Tu gre za klasično strukturo dom – tujina – dom, ki smo jo vajeni razpoznavati že pri strukturi najpreprostejših povesti. Junak zaradi določenega razloga odide od doma in se v svetu »ne znajde« ter se tako enkrat v prihodnosti – predvsem zmagoslavno – vrne domov. Če ne pride do same vrnitve, pa junak v tujini uniči zlo, zaradi katerega se »ne znajde« in naredi prostor lastnemu, že prej znanemu načinu življenja.

Za konec naj omenim še dejstvo, da je po razpadu Sovjetske zveze in umiku kubanskih sil iz Angole okrog leta 1990 UNITO na eni strani podpirala južnoafriško varnostno podjetje »Outcome Executives« s svojimi plačanci, na drugi strani pa je največje južnoafriško podjetje za trgovanje z diamanti De Beers nezakonito izkopane diamante – ki so bili nemalokrat menjani za orožje – na véliko kupovalo.

V tem kratkem – in se zavedamo, da prekratkem - sestavku smo poskusili navesti nekaj ideoloških spodrsljajev filma Čistilci iz leta '98, njegovo apologetsko gledanje in revizionistično naivno zgodovinopisje, ki je prisotno tudi v večini izdelkov s podobno žanrsko usmeritvijo. A kaj več kot navreči nekaj kosti niti nismo želeli, saj je bilo še vedno na gledalcu, da si izriše lastne horizonte pričakovanja in uresničenja.

O strahotno slabem filmu Čistilci, ki pa nam v svoji strahoti besede zanič pove marsikaj o stanju, predvsem pa vlogi zahoda v distribuciji moči, je za »Temno zvezdo« pisal Andrej Tomažin.

---

Sedaj pa sledi še križ kraž filmskih novičk. Znan je program 22. Liffa. Za več posurfajte na festivalsko spletno stran. Mi svoje favorite že imamo, po dolgem in po čez pa bo filmsko festivaljenje za vas pred začetkom festivala prečesala vaša »Redakcija za kulturo in humanistične vede«. 27. »Festival gejevskega in lezbičnega filma«, ki bo potekal med 26. novembrom in 4. decembrom potrebuje vašo pomoč!

Prispevajte in omogočite izvedbo najstarejšega tovrstnega filmskega festivala v Evropi… Festivalu so namreč prepolovili sredstva, filme pa je potrebno plačati. Več o filmskem programu sicer na Škucovi spletni strani.

Hja. Zalomi pa se tudi tam, kjer je to najmanj potrebno. Huda napaka se je pripetila »Društvu slovenskih filmskih ustvarjalcev«, ki je na oskarjevsko tekmo pozabila poslati formularje za prijavo sicer že izbranega tekmovalca, »Cirkus Fantasticus« Janeza Burgerja. V društvu pravijo, da obžalujejo hudo napako. Celotno vsebino opravičila direktorja društva lahko najdete na spletni strani Revije Ekran. V društvu si sicer prizadevajo, da bi Burgerjev film le spravili nazaj v tekmo…

»Bovec Outdoor Film Festival«, ki poteka od leta 2008, sporoča, da lahko vaše filme, katerega programski fokus je na outdoor športe, naravo in ekologijo, s ciljem po promociji športa, zdravega življenja ter druženja in soustvarjanja, pošljete še do desetega novembra! Več o razpisu in pogojih pa na spletni strani festivala: http://www.boff.si/.

V okviru »Doku Elze« si boste tridesetega oktobra v »Menzi«, ob 21. uri, lahko ogledali projekcijo filma »Videokracija« Erika Gandinija, ki je nekoč izjavil, da je »/…/ Italija najbrž edina država na svetu, kjer sta zvezdniška/televizijska slava in politična moč združena v eni osebi - to je Silvio Berlusconi.«

Sedmega novembra boste v »Kinu Šiška« lahko doživeli inovativni šok krasnega novega vala rimske številke III, ob čemer boste lahko prisluhnili še pogovoru med Petrom Bizjakom in Vincijem Vogue Anžlovarjem. Pogovor se bo odvil v okviru cikla pogovorov o sodobni vizualni in urbani kulturi. Več pa na spletni strani »Kina Šiška«.

Ostajamo še naprej šiškarji. Triindvajsetega novembra vas pričakuje filmski dogodek po motivih Barthesovega Diskurza ljubezni. Dogodek, ki sliši na ime »Climax«, beremo na strani, je predstava o temnih plateh ljubezni med dvema ljubimcema, ki se skozi različne epizode iščeta, ubijata, ljubita. »Climax »je živi filmski dogodek Martina Briclja Barage in filipinskega umetnika Tengala, ki nastaja pred občinstvom in z njim. Zato ni (le) film… Več pa na najavljen datum…

V galeriji »D.O.R.« v Bruslju so dvaindvajsetega oktobra otvorili retrospektivo 30 let dela na področju videa Marine Gržinić in Aine Šmid. Retrospektiva, ki se je odprla s predavanjem Marine Gržinić in otvoritvenim performansom, bo na ogled do šestega novembra. Videti pa bo moč 26 del.

Zanimivo bo tudi v pozno-oktobrski »Kinoteki«. Poleg novega nakupa, Vardine »Sreče«, lahko ta teden na sredinem večeru »Kino katedre« prisluhnite pogovoru na temo financializacije na primeru Stonovega Wall Streeta, kakopak. Prav tako pa si v četrtek, v okviru projekta »Cross Border Experience«, lahko ogledate film »Beli beli svet«. Sicer pa vas v okviru danega projekta čaka še dokumentarni video-film o tem, kaj o širitvi EU mislijo tisti, ki so sedaj zunaj nje. Film naslovljen kar »Cross Boder Experience« so posneli Boris Petković (režija), Lana Zdravković (koncept) in Tomaž Pavković (asistent) v vseh državah jugovzhodne Evrope – na Hrvaškem, v Srbiji, Bosni in Hercegovini, Črni Gori, Makedoniji, na Kosovu, v Albaniji – in v Turčiji. Film bo premierno prikazan na otvoritvenem večeru konference v torek, 25. oktobra v »Mestnem muzeju Ljubljana«.

V »Kinodvoru« vas na noč čarovnic čaka »Noč čarovnic«, bera filmov po izboru Marcela Štefančiča. Med osmim novembrom in sedemindvajsetim novembrom pa vas v »Kinodvoru« čaka »Festival Video in Progress 4: Občutki neugodja / Feelings of Distress«. Več pa na spletni strani http://www.kolektiva.org/video-in-progress-4.

To bi bilo počasi za danes vse. Današnjo oddajo smo pripravili Katja Čičigoj, Andrej Tomažin in Nina Cvar. Za tehnično realizacijo je poskrbel 359. Se vnovič slišimo čez 14 dni.

---

Zvočni posnetek oddaje:















Komentarji
komentiraj >>