Sreda, 26. 10. 2011
Peter Cimpric
V sredini Tolpi bumov nam švedska bradata riba predstavlja sveže otaljenega mamuta. Progresivni rock benda z imenom Beardfish se odkrito zgleduje po vzornikih iz sedemdesetih let, kljub temu pa deluje dovolj pristno, da ljubiteljev žanra ne bo pustil hladnih. Odmrznitev uspešna. (v celoti!)
* Švedski progresivci Beardfish so letos pri založbi Inside out music izdali svoj šesti studijski album z naslovom Mammoth. Če vas progresivni rock iz sedemdesetih niti malo ne zanima ali vam gre celo na živce, vam ne bomo zamerili, če nas takoj nehate poslušati. Beardfish so namreč v svojem zgledovanju po zgodovinskih bendih, kot so King Crimson, Yes in Gentle Giant, več kot očitni. Morda se od njih še najbolj oddaljijo s tem, da v svoji glasbi psihedelično eksperimentiranje in jazzovsko improvizacijo v veliki meri izpustijo v korist vnaprej določenih in ušesu prijaznih melodij.
Predalčkanje glasbe, domnevno zanikrno opravilo, ki se mu je marsikdaj mogoče izogniti, je tukaj predpisano in razmeroma neproblematično. Kljub nekaterim sodobnejšim referencam je zvočnost in izraznost zasedbe Beardfish trdno zasidrana v progresivnih sedemdesetih. Na tem mestu se seveda vsiljuje vprašanje, ali je to dovolj, da lahko zadevo odpišemo kot le še eno reciklažo tisočkrat prežvečenih klišejev. Če zavzamemo razumno stališče, da preseganje žanrskih okvirov ni edina zveličavna pot do zanimive glasbe, lahko tezo vsekakor zavrnemo. Pri glasbi, ki je žanrsko ozko definirana, izvajalec pač operira z elementi, ki so za ta žanr značilni. Bolj relevantno je torej vprašanje, ali Beardfish v teh okvirih delujejo dovolj iskreno in suvereno, skratka prepričljivo. Z izjemo nekaterih šibkih točk, ki se jim bomo podrobneje posvetili v nadaljevanju, jim to odlično uspeva.
Risankasta naslovnica (s še bolj risankasto stilizacijo imena benda) na prvi pogled težko napove vsebino. Prej kot na progresivne rife bi pomislili na kakšen otročji punk rock ali soundtrack kakšne Disneyeve animacije. Ob poslušanju albuma pa dobi grafika več smisla: kot prvo se stilsko navezuje na praviloma abstraktnejše naslovnice, ki so progresivne albume krasile pred štirimi desetletji. Ni sicer povsem jasno, ali upodobljeni mamut po zasneženi krajini lahkotno dirja ali tam pravkar v mukah umira, obe interpretaciji pa lahko odpirata vprašanja o stanju klasičnega progresivnega rocka kot žanra. V vsakem primeru se zdi ledena doba ustrezno okolje za njegovo značilno epsko izraznost.
Tudi vzdušje na albumu je temu primerno in ni ravno veselo. Že v uvodnem komadu The platform pevec Rikard Sjöblom hladne hardrockovske rife pospremi z dramatičnimi metaforami o ledenih pustinjah, gósti megli in temi. Besedila so kljub občasnim banalnostim dovolj zanimiva in koherentna, vokal je točen, oster in odločen. Pogosto se povsem umakne instrumentalnim delom, ki ga, polni detajlov in nenehnih sprememb, nič ne pogrešajo. Z dolgim instrumentalom se začne tudi druga skladba z naslovom And the stone said: if I could speak, razgibana petnajstminutna epopeja, v kateri se meša pestrejša paleta vplivov. Prijetno saturirane kitarske linije so podložene s poskočnimi orglami, ki se jim v ozadju pridružuje melotron, tako značilen za idole z imenom King Crimson. Posvetilo temu bendu postane z raznimi bobnarskimi referencami nanj že skoraj vsiljivo. Analogni sintetizator in saksofon vse skupaj obarvata malce bolj jazzovsko, nekatere harmonične progresije pa spomnijo na Franka Zappo. Melodika falsetov proti koncu komada je precizna kot pri kakem Jeffu Buckleyu, vendar jo vibrirajoča artikulacija in celoten kontekst preobrazita v stilu parodij Jacka Blacka.
Po simpatični ljubezenski baladi Tightrope, morda najsvetlejšem trenutku albuma, pride na vrsto še en trši komad z naslovom Green waves. V njem se stonerska melodika elegantno premetava z metalsko mogočnostjo. Jezne vokale poudarja večglasje, v zmernejših delih pa zavijajoče linije malce spominjajo na petje kakšnega Chrisa Cornella. Kot kratek intermezzo se nato odvije tiha akustična skladba Outside/inside. Intimni zven klavirja od zunaj dopolnjuje odprta atmosfera in komaj slišno ptičje čivkanje. V še enem instrumentalnem komadu z naslovom Akakabotu ob izdatni podpori orgel kraljuje saksofon, ki z razgibanimi, a dokaj mainstreamovskimi solažami vse skupaj obarva zelo jazzovsko in malce topleje. Album se zaključi z malce patetičnim, lahko bi rekli kar evrovizijskim komadom, ki vsebuje nekaj zanimivih odsekov, a ga nepopravljivo zaznamuje osladen klavirski aranžma.
V skupnem seštevku je Mammoth zanimiv album, ki značilne prijeme progresivnega rocka aplicira organsko in tekoče. Dokazuje, da je v glasbi tudi fenovsko zgledovanje po preteklosti lahko ustrezen ustvarjalni nastavek, če je le uporabljen dovolj kreativno in intuitivno. Kljub ledeni estetiki in neskončnim preobratom, ki poslušalca nagrajujejo predvsem z večkratnim poslušanjem, album ni zatežen. Prej nasprotno – tako je poslušljiv, da ga zna kateri izmed fanatikov zavreči kot pop, kakšen pokovec pa bo začel ob poslušanju na googlu brskati po sedemdesetih.
pripravil Peter Cimprič
Komentarji
komentiraj >>