Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Filozofija čez mnogoterost (1529 bralcev)
Torek, 25. 10. 2011
tadej meserko



Filozofija sama po sebi ne problematizira spoznavanja same sebe kot učenja in je učenje slednje prepuščeno vsakomur kot kreiranje lastnega načina spoznavanja. Pa vseeno ne moremo reči, da se filozofi niso lotevali obravnavanja načinov spoznavanja filozofije, le da se to početje ni razvilo na filozofski način v kakšno smer ali disciplino, pač pa je ostalo izvorno filozofsko odprto in široko, brez omejitev in dojemljivo za mnogoterost. V tokratni teoremi tematiziramo vstopanje v filozofijo.
Oddaja v celoti:











FILOZOFIJA ČEZ MNOGOTEROST

Spoznavanja se vedno lahko lotimo na disparatne načine, ki so si včasih popolnoma nasprotni, spet drugič dopolnjujoči in vzajemni. Spomin igra v spoznavanju eno pomembnejših vlog, saj nam omogoča pomnjenje spoznanega, to zasidrano spoznanje pa nam lajša neznanke spreminjati v konkretno nam poznano. S samim spoznavanjem se na teoretski ravni ukvarja gnoseologija, ki pa je niti ne zanima toliko struktura spoznavanja kot način pridobivanja, hranjenja in posredovanja informacij, ampak se ukvarja predvsem z mejami možnega spoznanja.

Gnoseologija kot filozofska disciplina pri konkretnem spoznavanju filozofije same ne more ponuditi kakšnega posebnega priporočila, okvira ali že kar navodila. Lahko bi rekli, da filozofija sama po sebi niti ne problematizira spoznavanja same sebe kot učenja in je učenje slednje prepuščeno vsakomur kot kreiranje lastnega načina spoznavanja. Pa vseeno ne moremo reči, da se filozofi niso lotevali obravnavanja načinov spoznavanja filozofije, le to početje se ni razvilo na filozofski način v kakšno smer ali disciplino, pač pa je ostalo izvorno filozofsko odprto in široko, brez omejitev in dojemljivo za mnogoterost.

V tokratni teoremi se bomo lotili natanko tega, s filozofskega stališča dostikrat podcenjevanega področja, samega vstopanja v filozofijo. Ob tem si bomo pomagali z dvema novoizdanima knjigama v slovenščini, enim na Radiu Študent že kratko predstavljenim delom in monografijo, ki je, kolikor vem, med študenti filozofije še najpogosteje rabljena kot pripomoček za spoznavanje filozofije.

Novi obravnavani deli sta: Filozofija; Zelo kratek uvod Edwarda Craiga, profesorja filozofije na univerzi Cambridge, in delo Čemu brati filozofe, Nadežde Čačinovič, profesorice estetike na Filozofski fakulteti v Zagrebu. Pomagali si bomo tudi z relativno nedavno izdanim delom, ki smo ga že obravnavali v okviru oddaj Humanistika, in sicer govorim o delu Filozofija; Temeljna spoznanja profesorja na Open University, Nigela Warburtona. Naposled si bomo pomagali tudi z znanim DTV Atlasom filozofije treh nemških profesorjev Burkarda, Kunzmanna in Wiedmanna.

Spoznavanja filozofije se lahko, podobno kot spoznavanja marsičesa, lotimo na različne načine in navedeni izbor knjig nam dokazuje natanko to. Še najbolj klasično obravnavo ima DTV Atlas filozofije, ki je zasnovan zgodovinsko linearno. Struktura je tu povsem jasna in knjiga se po splošnem delu začne z najstarejšimi zapisi o filozofiji, ki so seveda različne religijske in polreligijske predstave o kozmosu in njegovem delovanju. Najstarejše takšne zapise lahko najdemo v Indiji in Egiptu, nekoliko kasneje pa še na Kitajskem, v Mezopotamiji in naposled seveda tudi v antični Grčiji. Atlas filozofije nato sistematično nadaljuje po obdobjih s patristiko, sholastiko, novim vekom, razsvetljenstvom, romantiko in se dotakne tudi moderne filozofije.

Takšno vstopanje v filozofijo je neposredno in ima zavoljo tega različne prednosti, čeprav bi se marsikdo spotaknil ob preveliko zagledanost v faktografskost, ki nikakor ni zadostni pogoj filozofije, kot je to morda pri nekaterih drugih vedah. Številni prisegajo na uvajanje v filozofijo preko problemov ali tematskih problemskih sklopov, s pomočjo katerih bi učeči lahko začutil jedro problema in ne zgolj spoznal določene mislece in njihovo filozofijo. Na prehod med klasičnim faktografskim in tem problemskim pristopom bi lahko umestili delo Nigela Warburtona, ki sicer ohranja dokaj rigidno strukturo in predstavlja filozofijo predvsem po njenih disciplinah, a se loti teh disciplin docela problemsko, pri tem pa tudi ni pozoren na kronologijo.

Warburton si tako zamisli vstopanje v filozofijo kot serijo filozofskih zagat, ki jih poizkuša obravnavati iz več smeri, po večini pa čisto dialektično kot tezo in antitezo, kjer sintezo prepusti bralcu. Njegov način podajanja velike večtisočletne bere filozofskega znanja je vsekakor privlačen, saj poizkuša preko metodologije razkrivanja snovi zajeti tudi bistvene značilnosti in opredelitve filozofije, kot so dvom, čudenje in argumentiranje. Naposled tak način izpusti številne druge aspekte, predvsem pa manjka nekakšna koherentna predstava misli posameznega filozofa, ki se je v preteklosti raztezala čez številne različne discipline.

Nadaljujmo z Edwardom Craigom, ki svoj pristop še nekoliko radikalizira, verjetno tudi zavoljo majhnega obsega knjige, in poizkuša v prvi vrsti razložiti posamezne discipline in problemske sklope preko konkretnih posameznikov. Tukaj ne gre več toliko za razumevanje avtorja ali spoznavanje discipline, ampak predvsem za obrobno predstavitev določenih problemov preko zgolj enega koščka misli določenega avtorja. V prvem poglavju poizkuša Etiko razložiti preko Platonovega Kritona. Od bralca se tu pričakuje sposobnost generaliziranja in zmožnost razlaganja občega iz konkretnega, kar zna biti še kar učinkovito orodje.

Naposled lahko kot najbolj radikalno pri vstopanju v filozofijo označimo Nadeždo Čačinovič in njeno delo Čemu brati filozofe. Pri tem moramo biti pazljivi, saj nas avtorica eksplicitno na začetku opozori: „Pričujoča knjiga ni povzetek zgodovine filozofije. Naslov je potrebno jemati dobesedno. V knjigi so torej – od avtorja do avtorja in v bolj ali manj kronološkem vrstnem redu – našteti razlogi, zakaj brati katero od njihovih del, ...“ Poleg tega, da delo ni enciklopedija, lahko v zaključku uvodne opombe beremo: „... ta knjiga ni niti zgodovina filozofije niti uvod v filozofijo.“

Kljub vsem tem opombam in opozorilom pa menim, da je knjiga vseeno namenjena bržkone nekomu, ki se s filozofijo šele spoznava, in ne njenemu poznavalcu, ki mu je velika večina del tako ali drugače znana in zatorej priporočil za branje teh del niti ne potrebuje. In ker je delo po vsej verjetnosti najbolj koristno predvsem za nepoznavalce filozofije, ga bomo s tega zornega kota tudi obravnavali, a le kot radikalen pristop k uvajanju v filozofijo, torej kot pristopanje preko priporočil za branje posameznega avtorja. In ker je avtorjev v delu kar petdeset, je seveda to že neka reprezentančna številka, ki nam kaj kmalu lahko govori tudi o tem, čemu brati filozofijo.

Štirje obravnavani primeri so zgolj posamezni primeri, je pa podobnih knjig seveda ogromno, predvsem v tujih jezikih. Pri nas velja omeniti prevedenega Karla Vörlanderja in njegovo Zgodovino filozofije in mogoče še delo Zofijin svet, avtorja Josteina Gaarderja, ki je v Sloveniji in drugod marsikoga vpeljalo v svet filozofije.

Čeprav vsako od obravnavanih del priporoča veliko število sorodnih knjig, je morda ravno košček, ki ga navaja Čačinovič, veliki večini nepoznan, in sicer avtorica priporoča: „Če kakšen bralec noče brati niti filozofov niti zgodovine filozofije, pa ga nekateri filozofski problemi vseeno zanimajo, se lahko pozabava s serijo knjig, ki o filozofiji govorijo s primeri iz Seinfelda, Simpsonovih, Matrice, South Parka in podobno. Teh knjig ni težko najti. Zabaven je tudi pregled miselnih napak v knjigah, kakršna je Pujs, ki bi rad, da bi ga pojedli […] in Raca, ki je zadela na loteriji […], Juliana Bagginija. V tem žanru se najdejo tudi povsem resne knjige, učbeniki za pouk kritičnega mišljenja.

Naj bo dovolj prikazovanja različnih prikazov in poskusimo pogledati, kaj lahko iz teh prikazov pravzaprav dobimo. Za ta namen mi bo služil Descartes in podobno kot slednji v svojem miselnem eksperimentu se bom tudi sam poskušal postaviti na nulto točko poznavanja filozofije ter nato s pomočjo obravnavanih štirih knjig poizkušal sestaviti neko vedenje o Descartesovi filozofiji.

Kar dve izmed obravnavanih del tematizirata predvsem Descartesovo Razpravo o metodi, kar bi me kot nepoznavalca morda napeljalo k misli, da je to njegovo osrednje delo, a nas Craig opozori, da: »Razprava o metodi za pravilno vodenje razuma (1637) ni Descartesovo najslavnejše delo – ta titula zagotovo pripada Meditacijam (1641).« Vseeno se poleg Craiga tudi Čačinovičevi zdi, da je bolje obravnavati Razpravo o metodi kot Meditacije.

Pri obeh dobimo nekaj biografskih podatkov, kjer izvemo, da je Descartes francoski mislec, ki se ni ukvarjal zgolj s filozofijo, ampak so ga zanimale tudi matematika, fizika, medicina in nekatera druga področja. Craig navaja nekaj Descartesovih izjav, kjer govori o razočaranosti nad tedanjim vedenjem, ki so mu ga ponudile formalne institucije, zavoljo česar naj bi se odpravil po svetu ter upal, da bo z opazovanjem slednjega prišel do resničnega spoznanja. Nadalje beremo, kako je spoznaval različne kulture in iz svojih antropoloških opazovanj prišel do zanimivih, za njegovo teorijo pomembnih preliminarnih zaključkov. V delu Filozofija v zelo kratkem uvodu beremo: »Na svojih potovanjih se je v prvi vrsti naučil, kako zelo se običaji razlikujejo od kraja do kraja in od ljudstva do ljudstva - … - zaradi česar bi bilo bolje, da ne bi zaupal ničemur, kar sta ga naučila zgolj ˝zgled in običaj˝.«

Zanimivost iz njegovega bogatega življenja nam navrže tudi Čačinovičeva: »V vojaškem življenju je bil še kar uspešen. Potem se je vrnil k znanosti ter živel in delal na Nizozemskem, kjer je postajal iz leta v leto bolj znan; njegove teze so postajale predmet vse bolj ostrih razprav. Smrt v mrzlem Stockholmu zaradi pljučnice, ki jo je dobil, ker je v zgodnjih jutranjih urah kraljico Kristino poučeval filozofijo, pravzaprav le govori o tem, kako ugleden je bil.«

A dovolj bodi biografskih opomb, ki jih pri Warburtonu in v Atlasu filozofije ne dobimo, in se raje potopimo v filozofijo. Warburton Descartesa zavoljo strukture knjige ne obravnava na enem mestu, ampak več, zato si bomo z njim pomagali mestoma, ostali trije pa so bolj koherentni. Najprej se za trenutek ustavimo še pri povodu za Descartesovo inovacijo nove metode filozofiranja. Kot navaja Craig, je bil Rene razočaran predvsem nad zakoreninjenostjo aristotelske fizike in metafizike, za katero sam ni videl posebnega opravičila, kar ga je napotilo na inovacijo lastne metode.

A to niti ni bila toliko nova metoda kot je bilo prevzetje takrat že dobro razvite matematične metode. Slednjo metodo Čačinovič strne v sledečih stavkih: »Sprejmemo lahko le tiste resnice, ki jih spoznamo jasno in razločno; bolj zapletene probleme moramo razdeliti na enostavne sestavne dele; bolj zapleteno je potrebno pojasniti s pomočjo enostavnega in na koncu še enkrat preveriti ves proces, da bi se izognili napakam.«

Pri Čačinovič, predvsem pa pri Craigu dobimo razlago celotnega dela Razprava o metodi in ne samo filozofsko relevantnih poglavij, a bomo obravnavo filozofsko nerelevantnih poglavij zavoljo prostora izpustili. Osredotočimo se torej na izhodišče filozofskega dela, ki se pričenja z dvomom v vse, kar obstaja. Na tem mestu nam koristi Warburton, ki prvi del meditacij označi kot neke vrste skepticizem, ki se postavi po robu poziciji zdravorazumskega realizma. Tukaj kot nepoznavalci dobimo dobro predstavo o tem, zakaj je bilo to začetno skeptično izvajanje za Descartesa sploh pomembno.

Potem pridemo do jedra, torej do znanega Cogito, ergo sum, ki je predstavljen pri vseh kot točka, ki je ne moremo ovreči. A pozor, Warburton nam predstavi celo pozicijo A.J. Ayerja, ki nasprotuje tej, sicer izjemno trdni točki in pravi: »Descartes je storil napako, ker je uporabil besedo ˝mislim˝: s svojim siceršnjim skeptičnim stališčem bi bil usklajen, če bi rekel ˝obstajajo misli˝. Sprejel je načelo, da če obstajajo misli, mora obstajati tudi mislec. Toda to je podvrženo dvomu. Misli bi lahko obstajale neodvisno od mislecev.«

Kljub temu za nepoznavalca izjemnemu dodatnemu momentu, ki kaže širino nekaterih povzetkov, nadaljujemo pri klasični razlagi. Descartes se namreč sedaj znajde v čudnem položaju, ko mu ostane samo še ego v praznini in je prisiljen to praznino zapolniti. Kot lahko beremo, to stori s starim ontološkim dokazom o obstoju boga, ki si ga je prvi zamislil Anzelm. Slednji dokaz skrajšano pravi, da če imamo idejo popolnega boga, potem mora k takšnemu popolnemu bogu soditi tudi bivanje in če je temu tako, potem bog biva.

Smo na točki, ko imamo ego in boga, še vedno pa je potrebno utemeljiti vse ostalo, kar zaznavamo, kajti naposled je Descartes predvidel tudi možnost zlobnega varljivca, ki nas vara o obstoju ostalih stvari. A brez skrbi, bog je dober in ne vara, kajti če bi varal ne bi bil popoln in ker je popoln, lahko s te pozicije preidemo na utemeljevanje ostalega. Takole piše Craig: »… tisto, v kar je prepričan takrat, ko doseže največjo jasnost, ki je je zmožen, mora biti resnično. V nasprotnem bi bile njegove od Boga dane sposobnosti že v načelu zavajajoče, kar bi Boga naredilo za varljivca in potemtakem nepopolnega. Če torej skepticizem pravi, da bi nas lahko tudi naši največji napori pripeljali v zmoto, ga preprosto odslovite.«

Naposled omenimo še dualizem telesa in duha ali res extensa in res cogitans. Ker je um sposoben odmisliti telo in ker si lahko zamislimo um brez telesa, potem je po Descartesu evidentno, da sta duh in telo nekaj različnega. Atlas filozofije lepo razloži, kako nam telo lahko posreduje zgolj zmedene predstave o zunanjem svetu in zatorej empirično pridobljeni podatki niso gotovi, medtem ko razum lahko da gotovo spoznanje. Telo, ki je zapisano razsežnosti, je nujno podrejeno fizikalnim zakonom, medtem ko je duh lahko svoboden. In seveda ne pozabimo na tisto, z današnjega vidika čudno povezavo med duhom in telesom. Descartes je bil namreč prepričan, da komunikacija med tema dvema različnima področjema poteka preko dela možganov, ki se imenuje češerika in je sestavljen iz zelo tenkočutnih in subtilnih delcev, ki povezujeta sicer nepovezljivo.

Naravnost neverjetno, koliko podatkov dobi človek v strnjeni obliki na tako malo straneh, saj jih vseh skupaj v obravnavanih knjigah ni več kot petnajst. In pri tem moram opozoriti, da sem veliko podatkov izpustil in se osredotočil na nekaj najbolj klasičnih in na nekaj po mojem prepričanju redko poznanih. Kdo od filozofsko izobraženih poslušalcev se recimo spomni nekaterih zanimivih in za njegovo filozofijo vsekakor relevantnih biografskih opomb? Ali se recimo spomnijo strukture Razprave o metodi in ključnih točk Descartesove metode? Koliko nas je že slišalo za še kako zanimiv argument A.J. Ayerja? Večina si nas zapomni kartezijanski dvom, dualizem in seveda sloviti Cogito ergo sum, nekaj malega smo si verjetno zapomnili še o zlobnem demonu in izpeljavah o bogu, vse ostalo pa smo povečini pozabili.

Nadežda Čačinovič na prvi strani o svoji knjigi spregovori: »Morda bo ta knjiga komu omogočila govoriti o knjigah, ki jih ni prebral, prebrala.« Ob tem se sklicuje na delo Pierra Bayarda – Kako govoriti o knjigah, ki jih nismo prebrali, ki je nedavno izšlo tudi v slovenščini. In ravno to je v našem pristopanju k filozofiji čez mnogoterost tudi naslednja tema. Je branje filozofskih povzetkov in vstopov lahko pomembno in upravičeno početje tudi za kaj več kot samo obrobno spoznavanje?

Tukaj se bomo kratko sklicevali na Bayarda in podali morda ne tako konvencionalno interpretacijo njegovega dela. Kot sam razumem Bayarda nam slednji želi sporočiti predvsem, da je razlika med branjem in nebranjem zelo majhna zavoljo različnih dejavnikov, na katere ne moremo vplivati. V prvi vrsti je tukaj spomin, ki nas še kako ovira pri celostnem memoriranju knjig ali kot pravi Bayard: »V spominu ne ohranjamo celotnih besedil, enakih tistim, ki se jih spominjajo drugi, temveč le drobce, ki so ostali po delnih branjih, pogosto spojene med seboj in preoblikovane v skladu z našo domišljijo.«

Namreč takoj, ko knjigo preberemo, jo že večji del pozabimo, tisto, kar si zapomnimo, pa so neke po našem subjektivnem izboru izbrane misli. A tudi te za nas pomembne misli niso nujno v skladu s tem, kar nam je avtor želel povedati, saj vsakdo izhaja iz neke svoje pozicije. In še dodaten element. Moje branje Hegla bo drugačno, potem ko sem prebral Kanta ali Fichteja. Vsako branje nam daje drugačne poglede in naše razmišljanje se spreminja celo za nazaj. Seveda je nemogoče po vsakem branju ponovno prebrati vse, kar smo dotlej prebrali. Veliko bolj verjetno je, da bomo na Hegla gledali pač z drugimi očmi, ko preberemo Kanta, a bi bilo spet drugače, če bi že v osnovi najprej brali Kanta in potem Hegla.

Nadalje nam Bayard poskuša razložiti, da na naše razumevanje o knjigi vplivajo tudi čisto obrobne informacije pa tudi različne interpretacije dela, ki smo ga brali, da sploh ne omenjamo okolja, v katerem bivamo. In seveda ne smemo pozabiti, da so nekatera dela tako kultna in kulturno široko poznana, da o njih zagotovo nekaj vemo, četudi jih sploh nismo prebrali, kar je lepo prikazano z romani Davida Lodga.

Skratka, edino gotovo je, da je branje spreminjanje, predrugačenje in popačenje in da se v našem spominu tako ali tako ustvarjajo subjektivne predstave. In če se vrnemo na našo osrednjo temo, so tudi povzetki, enciklopedije in vstopi v filozofijo prav tako vsi samo neka videnja. In sedaj glavno vprašanje: Je naše vedenje o določenem filozofu še vedno vedenje, če knjige nismo prebrali, ampak smo brali samo kvalitetne povzetke in videnja drugih?

Če bi se obrnili na Bayarda, potem bi vsekakor lahko odgovorili pritrdilno, kar nam demonstrira na številnih primerih. Jasno je, da lahko iz mozaika različnih informacij sestavimo kolikor toliko koherentno sliko, če ne celo podrobnejšo sliko od tistega, kar bi nam ostalo po tem, ko preberemo original. Nekaj podobnega smo demonstrirali tudi v tej oddaji na Descartesu. In nadalje, se sploh znajdemo, če ne beremo interpretacij strokovnjakov? Poglejmo samo Nietzscheja, je komu sploh kaj jasno, ko prvič prebere delo Tako je govoril Zaratustra?

S tega zornega kota, ki nam ga ponuja Bayard, je potrebno gledati tudi filozofske vstope, enciklopedije, zgodovine in podobna dela. Ta dela ne služijo zgolj obnavljanju, ampak so lahko še kako koristna tudi pri spoznavanju. Znanje je zgolj skupek mnogoterih vzajemno se dopolnjujočih in ena na drugo delujočih informacij. Pri vsakem naporu ustvarjanja pa je potrebno imeti v mislih znano dejstvo, da kdor ne pozna zgodovine, bo zgodovino po vsej verjetnosti ponavljal. Se lahko temu ob silni količini informacij izognemo tudi z branjem različnih povzetkov in kratkih obravnav? Vsekakor, saj za nekoga, ki ga zanima psihoanaliza, spoznavna teorija ni strašansko pomembna, čeprav je dobro, da pozna vsaj temelje, ki pa jih zagotovo lahko dobi v obravnavanih knjigah.

Do sedaj smo obravnavali filozofijo čez mnogoterost kot filozofijo skozi mnogoterost, kjer smo poizkušali razumeti predvsem širino, ki jo filozofija zajema in različne pristope, s katerimi se lahko v filozofijo vpeljemo. Sedaj pa se je potrebno vprašati še, ali gre filozofija lahko čez lastno mnogoterost? Spet vprašanje, ki meri na dve ravni. Najprej nas zanima, ali lahko filozofijo opredelimo kot nekaj enotnega, in nadalje, ali lahko pri preseganju te mnogoterosti in k razumevanju samega jedra pripomore vrsta obravnavanih knjig.

Ko govorimo o filozofiji, se je pač potrebno zavedati njenih historičnih sprememb. Filozofija kot ljubezen do modrosti je pomenila predvsem vsako nevsakdanje nerokodelsko spoznavanje sveta in ne samo spraševanje o metafizičnih, moralnih in drugih, z današnjega vidika tipično filozofskih vprašanjih. Pod filozofijo so spadale tudi psihologija, sociologija, kozmologija in naj kot zanimivost omenimo, da se je matematika v začetnih letih delovanja Univerze v Ljubljani poučevala na Filozofski fakulteti. Preseganje te mnogoterosti je pravzaprav nemogoče, razen skozi osnovni patos ljubezni do modrosti, zakaj vse ostalo je preveč različno, da bi lahko iskali nek relevanten skupen temelj. Filozofija tako kljub zgodovinskemu oženju ostaja mnogotera, saj njena specializirana področja raziskujejo preveč raznolika polja vednosti.

Po drugi stani pa je vseeno možno iti preko te mnogoterosti filozofije ravno z vrsto knjig, ki jih tukaj obravnavamo. Ker je praktično nemogoče prebrati silno količino filozofskih del, ki so nastala in se ohranila skozi zgodovino, poleg tega pa je današnja produkcija prav tako ogromna, si moramo pri spoznavanju te mnogoterosti filozofije pomagati z različnimi pripomočki. Kot rečeno, zato, da ne bi ponavljali zgodovine in na novo pisali Kritike praktičnega uma, se je bolje vsaj obrobno seznaniti s temi deli preko obravnavanih vstopov, enciklopedij in zgodovinskih prikazov. Seveda je za neko suvereno in relevantno delovanje v nekem ozko specializiranem okviru potrebno podrobno poznavanje, ki ga dobimo le preko originalov, a za ostale namene nam tovrstne knjige lahko služijo več kot odlično.

Zaključimo lahko z ugotovitvijo, da je tudi sama filozofija vstopanja v filozofijo mnogotera in bo takšna po vsej verjetnosti ostala, čeprav smo poskušali pokazati eno izmed možnih slik. A verjetno je ravno ta mnogoterost tista edinost, ki preči čez vse filozofsko in združuje filozofijo v to, kar je. Da pa se ne bi v tej mnogoterosti zgubili, lahko za kažipot vsekakor vzamemo knjige, ki smo jih obravnavali.

O vstopanju na in hoji po filozofskih poljanah je razmišljal Tadej Meserko.


Komentarji
komentiraj >>