Svet si je bržkone oddahnil, ko se je v nasilnem letu 2003 vsaj eno strmoglavljenje režima končalo brez prelivanja krvi in nepotrebne izgube življenj. Govorimo seveda o Gruziji, kjer so množice demonstrantov naskočile parlament z rožami namesto puškami v rokah. Dotedanji predsednik Ševarnadze je umaknil svoje policijske in vojaške sile ter častno odstopil. Zahodni mediji so vse skupaj pospremili z navdušenimi klici o zmagi demokracije in ljudske volje. Toda ozadje celotne zgodbe se je, kot je to v navadi, prikladno izognilo naslovnicam časopisov. O zakulisju gruzijske žametne revolucije pa smo tudi na tem radiu že govorili. Spomnimo se za trenutek, kaj je bilo povedano.
Svet si je bržkone oddahnil, ko se je v nasilnem letu 2003 vsaj eno strmoglavljenje režima končalo brez prelivanja krvi in nepotrebne izgube življenj. Govorimo seveda o Gruziji, kjer so množice demonstrantov naskočile parlament z rožami namesto puškami v rokah. Dotedanji predsednik Ševarnadze je umaknil svoje policijske in vojaške sile ter častno odstopil. Zahodni mediji so vse skupaj pospremili z navdušenimi klici o zmagi demokracije in ljudske volje. Toda ozadje celotne zgodbe se je, kot je to v navadi, prikladno izognilo naslovnicam časopisov. O zakulisju gruzijske žametne revolucije pa smo tudi na tem radiu že govorili. Spomnimo se za trenutek, kaj je bilo povedano.
Po razpadu Sovjetske Zveze je Gruzija kmalu postala strateška zaveznica Združenih držav. ZDA so državi, kakor tudi njenim kaspijskim sosedam, dvorile z ogromnimi finančnimi podporami in vojaškim sodelovanjem. Slednje se je znatno razširilo po terorističnem napadu na ZDA. Pomembnejše pa je postalo tudi ekonomsko sodelovanje, saj so si ZDA omislile naftovod, ki naj bi potekal od Kaspijskega jezera preko Azerbajdžana in Gruzije do turške mediteranske obale.
Projekt o naftovodu je prejšnje leto začel resno ogrožati gruzijski predsednik Ševarnadze, ki je začel sklepati Ameriki nevšečne pogodbe z ruskimi naftnimi korporacijami. Washington ga je večkrat opozoril pred nepremišljenimi potezami. Gruzijo so celo obiskali predstavniki Bele Hiše, vendar zaman. Potem pa so se zgodile usodne predsedniške volitve, ki jih je gruzijska opozicija razglasila za neveljavne. Ulice Tbilisija so napolnili protestniki, ki so zahtevali odhod dotedanjega predsednika.
ZDA so opozicijo nemudoma podprle. Za svojega novega ljubljenčka so si izbrale Mihaila Sakašvilija, ki je med drugim lani javno nasprotoval ruskim investicijam. Ševarnadze je bil kmalu zatem prisiljen odstopiti. Mediji so nas poučili, da je zmagala demokracija. V nedeljo se je na ponovljenih volitvah še pred začetkom štetja glasov Sakašvili že razglasil za novega predsednika. Mednarodni opazovalci so volitve razglasili za veljavne. Bela Hiša pa se medtem že ponaša z imidžem podpornice, če že ne kar prinašalke demokracije.
V Azerbajdžanu se je lani skoraj istočasno odvijala identična drama, z eno samo majhno razliko: ni zmagala demokracija. Tudi v Azerbajdžanu so namreč potekale predsedniške volitve. Na njih je zmagal Ilham Alijev, sin dotedanjega skorumpiranega predsednika Heydara Alijeva. Mednarodni opazovalci so volitve kritizirali, češ da niso dosegle mednarodnih standardov. Še več, britanski BBC je poročal, da so nekateri ljudje prejeli grožnje o odpustu iz službe, v kolikor ne bi svojega glasu namenili Alijevu. Opozicija je tako, kakor v Gruziji, volitve razglasila za neveljavne.
Na tisoče protestnikov je zasedlo ulice glavnega mesta Baku. V spopadih s policijo sta bila ubita najmanj dva človeka, medtem ko je neki deček končal v bolnišnici, ker je čez njega zapeljalo vojaško vozilo. Nekateri voditelji opozicije so celo končali v zaporu. Zakaj so njihove klice po demokraciji ZDA preslišale? Kakšna je bila torej razlika med Gruzijo in Azerbajdžanom?
Razlika je bila v obnašanju režimov teh dveh držav. Medtem ko se je Ševarnadze oddaljil od ameriških gospodarskih interesov, je Ilham Alijev kazal veliko naklonjenost Washingtonu, kakor tudi njegov oče vsa ta leta prej. Primerjava med tema dvema državama torej razkrinka pravi motiv ameriške zunanje politike na kaspijskem območju – nadzor nad nafto.
Ameriški obrambni minister, Donald Rumsfeld je ob nedavnem obisku Bakuja poudaril pomembnost vojaškega sodelovanja z Azerbajdžanom. Izognil pa se je vprašanju glede skorumpiranih volitev. Ameriški ambasador v Azerbajdžanu, Reno Harnish, je pred par dnevi poudaril pomen sodelovanja na področju izkoriščanja nafte in s predstavnikom režima podpisal še dogovor o neširjenju orožja za množično uničenje. Slednje je bila zgolj predstava za televizijske kamere, ki naj bi utrdila demokratični videz Azerbajdžana v zahodnem svetu. Za sodelovanje v predstavi si je režim prislužil vojaško pomoč v vrednosti desetih milijonov dolarjev.
Združene države obravnavajo bivše sovjetske kaspijske republike skoraj kot svoje kolonije. Pri izvajanju politike, za katero mediji zmotno trdijo, da sloni na enakopravnem sodelovanju, ZDA uporabljajo taktiko korenčka in palice. Poslušnost je nagrajena, neposlušnost pa strogo kaznovana in postavljena drugim v vzgled. Demokracija pri tem nima nič. Nadzor nad nafto je vse, kar šteje. Sedaj je na potezi Rusija, ki jo prisotnost Amerike na njenem dvorišču že zelo moti, saj bodo zahodni naftovodi konkurirali njenim. Znano je že, da Moskva podpira proti – režimske elemente v Gruziji in Azerbajdžanu. Njeno uspešnost bo presodil čas. Medtem pa postaja vse bolj jasno, da kaspijsko območje počasi že drsi nazaj v obdobje Hladne Vojne.
Odpoved: Današnji RŠ Komentar o ameriških naftnih igrah v Kaspijskem bazenu je spisal Erik.
Komentarji
komentiraj >>