Konferenca, ki jo s pomočjo sredstev Evropske komisije organizira Mirovni inštitut v Ljubljani, je na svoja predavanja povabila več kot 50 aktivistov in strokovnjakov s področij, ki obravnavajo notranje in zunanje zamejitve v Evropski uniji. Obiskali smo predavanje o evroskepticizmu, na katerem so predavali Murat Belge, neodvisni politični analitik in aktivist iz Turčije, Janek Sowa, neodvisni sociolog s Poljske, latvijski režiser Kaspars Goba, politična aktivistka Cattis Laska s Švedske in Harlan Koff, predavatelj z univerze v Luksemburgu.

Panel je odprl Murat Belge, ki je spregovoril o procesu približevanja Turčije Evropski uniji, pri čemer je omenil protislovje Turčije, ki si glede vstopa ni enotna, in nejasno Evropo, ki nikoli ni zadovoljna s turškim napredkom, hkrati pa ni jasna v svojih pristopnih pogojih. Poslušajmo izsek iz njegovega predavanja, v katerem spregovori o mlačni navdušenosti Evrope nad sprejemom Turčije in ponosu te države, ki se je z modernizacijo skušala približati zahodu, ta pa je zdaj ne želi sprejeti kot sebi enake.



Belge je opozoril, da je Turčija še vedno muslimanska država, vendar jo ostale - predvsem arabske - dežele pojmujejo kot izdajalko. Opozarja, da bodo v primeru nadaljnjega zavlačevanja sprejema Turčije v Evropsko unijo skrajni islamisti na podlagi tega dobili argument, češ da je Turčija zavrnila svojo tradicijo in kulturo, da bi postala všečna zahodu, zdaj pa je ta kljub vsem žrtvam ne želi sprejeti medse. Belge se zaveda, da je turška demokracija precej militaristična, vendar se situacija na tem področju v zadnjih letih izboljšuje.

Neodvisni poljski sociolog Janek Sowa meni, da se poljski evropskepticizem zlagoma marginalizira. Medtem ko je bil v devetdesetih letih prejšnjega stoletja izjemno močan, predvsem na podlagi izgubljanja državne suverenosti, sodobne raziskave javnega mnenja kažejo, da je evropskeptičnih le še manj kot deset odstotkov Poljakov. Omenil je tudi Katoliško cerkev, ki je bila v preteklosti glasno proti vstopu v Evropsko unijo, zdaj pa je potihnila, saj kot največji lastnik zemljišč na Poljskem dobi veliko evropskih sredstev v obliki kmetijskih subvencij. Evroskepticizem torej obstaja in bo še naprej, kljub temu pa Sowa meni:



Latvijski režiser Kaspars Goba je predvajal izseke iz svojega filma, v katerem dokumentira vasico večinoma ruskih imigrantov, ki so z vstopom v Evropsko unijo izgubili svoja delovna mesta. Pri tem so kritični do procesa tranzicije, ki je po njihovem mnenju prehiter. Trajati bi moral vsaj deset let, da bi se uspešno prilagodili novemu trgu delovne sile. Omenil je tudi hiter pojav parade Gay Pride, ki so jo v Latviji imeli prvič šele z vstopom v Evropsko unijo. Goba meni, da njegova država še ni popolnoma pripravljena na liberalizacijo, kar se očitno kaže v 100 udeležencih te parade in deset tisoč protestnikih, ki se s homoseksualnostjo ne strinjajo. V izseku njegovega predavanja prisluhnimo, s kakšnimi argumenti so tamkajšnji politiki leta 2003 predstavljali prednosti članstva v Evropski uniji:



Švedska politična aktivistka Cattis Laska je predstavila militaristični aspekt Evropske unije, katere evrokrati so velikokrat izmenljivi z visokimi pozicijami v severnoatlantski varnostni organizaciji oziroma Natu. Pri tem je imenovala Xavierja Solana, ki je zasedal mesto generalnega sekretarja Nata, takoj nato pa je bil imenovan za generalnega sekretarja evropskega sveta. Integracija Evropske Unije in zveze NATO prihaja z obeh strani, ker obe organizaciji poveljujeta samostojnim nacionalnim silam želijo z vajami te navaditi na različne strukture poveljevanja, saj jim v nekem trenutku poveljuje štab zveze NATO, drugič Evropska Unija. Kot smo že omenili Cattis Laska prihaja iz Švedske, ki sicer ni članica zveze NATO vendar se kljub temu obnaša kakor, da to je.

Kot zadnji je na panelu predaval Harlan Koff z univerze v Luksemburgu, kjer raziskuje meje, ki jih tvorijo ekonomske razlike med evropskimi regijami. Konkretno se je oprl na področje Luksemburga, ki ima relativno na sosednje regije izjemno visok bruto domači produkt, hkrati pa je 80 odstotkov njegovih prebivalcev zaposlenih v javnem sektorju, zasebni sektor pa delovno silo uvaža iz okoliških krajev.



Poročilo je pripravil Luka Tetičkovič.