Idejni očetje države blaginje po letu ‘45 so načrtovali družbo polne zaposlenosti. Prispevna ter na zavarovanju temelječa varnost pred brezposelnostjo naj bi postala norma, socialna pomoč pa odvečna, saj bi bil posameznik preko prispevkov na trgu dela zadostno zaščiten. Do poznih sedemdesetih let prejšnjega stoletja je tovrstna ureditev v večini evropskih držav kazala pričakovane rezultate.

Tradicionalni evropski modeli države blaginje, ki sta jih z neomejenim dostopom do proizvodnih surovin in dobrin ter temu imanentnemu skokovitemu razvoju industrializacije in trgov dela, kasneje pa s postopnim uveljavljanjem socialnega dialoga omogočili tudi kolonizacija in njena zapuščina, so se v zadnjih letih znašli pred kompleksnimi izzivi.

Način življenja evropskih državljanov se hitro spreminja. Izpostavi se lahko štiri glavne razloge: evropsko in mednarodno gospodarsko povezovanje; razvoj novih tehnologij, zlasti na informacijskem in komunikacijskem področju; staranje prebivalstva evropskih družb v povezavi s še sorazmerno nizkimi stopnjami zaposlenosti in visokimi stopnjami dolgotrajne brezposelnosti, ki ogrožajo vzdržnost sistemov socialne zaščite, ter segmentacija trga dela in pogodb v številnih državah, kjer hkrati delajo sorazmerno dobro zaščiteni delavci in delavci brez vsakršne zaščite. Pritiski globalnega povezovanja, posledične konkurenčnosti in dovzetnosti za krizna nihanja so trge dela in socialno-varstvene politike temeljito zamajale.

Meja med zaposlenostjo in brezposelnostjo je vse bolj zabrisana. Ženskam, nizko-kvalificiranim, pripadnikom etničnih manjšin in mladim je namenjenih vse več atipičnih in zaposlitev s skrajšanim delovnim časom, ki pogosto ne nudijo zadostne zaposlitvene varnosti. OECD že leta 2004 v enem svojih poročil, navaja, da so, citiramo, "vlade v zadnjem desetletju omilile ureditev na področju začasnih in drugih "ne-rednih" pogodbenih razmerij, medtem ko je varnost klasičnih, rednih zaposlitev za polni delovni čas ostala tako rekoč nedotaknjena," konec citata. Z drugimi besedami: pristranska obravnava poklicnih in izobraževalnih kvalifikacij na strani povpraševanja po delovni sili, združena s selektivno fleksibilizacijo, je vodila k strmemu padcu pogajalske moči v rokah ranljivih skupin ter k segmentaciji trga dela. Tega tako sestavljajo zaposleni z varno zaposlitvijo, delavci v atipičnih oblikah zaposlitve, ki prehajajo v in iz posameznih delovnih razmerij, ter rezervne delovne armade, kar zagotavlja nemoteno delovanje fleksibilnega trga dela, v katerem posamezni delodajalci svojo delovno silo glede na trenutne kadrovske potrebe poljubno krčijo ali širijo.

Atipično zaposlovanje tako ne širi le radija začaranega kroga ne-pridobitve zaposlitve za nedoločen čas, temveč tudi ne-primerne socialne varnosti, ne-kreditne ne-sposobnosti, ne-ureditve bivanjskih razmer, ne-ustvarjenja družine in ne-zmožnosti tvorne, vzajemne, solidarnostne participacije za sedanjost in prihodnost. Ko pa se stanju na trgu dela in kopičenim izzivom, ki jih prinaša nezavidljiva demografska zanka, pridruži svetovna gospodarska kriza, je razmislek o družbenih spremembah in njihovi ceni neizbežen. Primerjava z vzporedno potekajočimi klimatskimi spremembami prav tako. Cena nujnih ukrepov zanje še ni etiketirana, a je znano, da bo cena neukrepanja mnogo, mnogo višja.

Kako silovit in slikovit je čas, v katerem živimo, je tudi v Sloveniji pokazal oster prehod iz obdobja konjukture v krizo. Gonilo razvoja v obeh ostaja konkurenčnost, njena ključna prvina (poleg vlaganj v razvoj in inovacije) pa stroški dela. Povedano drugače: atipično zaposlovanje je v letih konjukture služilo maksimizaciji dobičkov, med krizo pa racionalizaciji stroškov. Da trenutne rešitve niso ustrezne in trajne, pa nenazadnje kaže tudi pojav vse večjega števila tako imenovanih »zaposlenih revnih«, katerih redni mesečni dohodek je bil v Sloveniji pred nedavnim dvigom minimalne plače nižji od normirane košarice življenjskih dobrin.

Brezposelni mladi, matere samohranilke, imigranti in etnične manjšine se nahajajo na margini trga dela in niso zastopani v večjih, medrazrednih koalicijah in drugih zastopstvih države blaginje in države kot take. Rezultat je, da so najtežje zaposljivi ekonomsko, socialno in politično depriviligirani, posledično pa bolj ranljivi pred različnimi oblikami socialne kontrole ali omejitvami na področju družbene blaginje. Najbolj generične odločitve za postopanje na volilni dan tako ne gre sprejemati na podlagi sladkorečenj s TV-ekranov ali prižnice. Vlagajte raje na BoJzo.

Komentar podpisuje Lan.