Od zunaj je slišati hrup prometa. Potem se v zgornjem nadstropju zaprejo vrata in ženska v belem plašču plane ven, k avtu, ki je tudi bel. Moj površnik bo črn, prav tako avto, ki ne bo peljal daleč, samo do groba. Nato bom potoval po brezmejni mračni goljavi, sam v težkem lesenem površniku, pod nebom, ki je kot obok v premogovniku. Ni mi mar, kaj pokojni prijatelji pravijo o temi, jaz vem, da obstaja. To je vse, kar vem.
Dve odlični kratki zgodbi v prevodu Tanje Hladnik in interpretaciji Matjaža in Želca. Vabljeni k poslušanju:
Komentarji
komentiraj >>