Torek, 23. 12. 2003
Pregledno razstavo risb, kolažev, stripov in slik v galeriji KUD-a France Prešeren, ki se je odprla 3. decembra, je par dni kasneje dopolnila tudi lutkovna prestava. Vsemu je skupna tema: doktor France Prešeren.
Pregledno razstavo risb, kolažev, stripov in slik v galeriji KUD-a France Prešeren, ki se je odprla 3. decembra, je par dni kasneje dopolnila tudi lutkovna prestava. Vsemu je skupna tema: doktor France Prešeren. Avtor razstave in lutkovne predstave, Andrej Štular, se s tematiko ukvarja že dalj časa. To niti ni neobičajno, saj prihaja iz Kranja, kjer morajo že osnovnošolci vsaj enkrat v času šolanja obiskati Prešernovo hišo, ki je urejena v spominski muzej; staro kranjsko pokopališče, danes Prešernov gaj; njegovo rojstno hišo v Vrbi; Prešernovo gledališče; nekateri izmed njih tudi Prešernovo šolo, v srednji šoli pa morajo drdrati Prešernove sonete in marsikomu bi prišlo prav, ko doktor sploh ne bi živel.
Za utrditev identitete naroda se politično povzdigne na podstavek nacionalne kulture že umrle umetnike in prav je, da se je to zgodilo s Prešernom. Njegova vloga pri samozavedanju Slovencev in utrditvi slovenščine je resnično velika. Na eni strani imamo njegove pesmi, na drugi pa odnos do jezika, v času, ko je meščanstvo raje govorilo nemško. Po postavitvi Prešernovega kipa se je začela njegova mitizacija in vsesplošno posiljevanje oziroma „poprešernjevanje”. Če poenostavimo vprašanje, ki se pojavlja ob množičnem in nenehnem ukvarjanju s Prešernom, potem nas zanima zakaj Andrej Štular „dreza s svojim prstom” tja, kamor se je zvrstilo že toliko politično in narodno korektnih ustvarjalcev. Ravno zato, ker se je našlo preveč pametnih glav, ubogega doktorja ne moremo več videti kot običajnega človeka: misleca, zanesenjaka in pijanca, patetičnega zaljubljenca in koristoljubneža, ki je šel nekajkrat v cerkev, samo da je dobil službeno priporočilo za „Kran”. Napaka, ki se pogosto pojavlja pri dojemanju in predstavljanju znanih osebnosti, je, da se ne ločuje njihovega zasebnega življenja od dela. Prešernovo življenje je bilo v veliki meri čisto običajno, izjemne pa so njegove umetniške stvaritve.
Na nevarno majava tla uprizarjanja Prešernovega življenja sta mlada lutkarja Petra Stare in Andrej Štular stopila z lutkovno predstavo. Ključnega pomena za njeno besedilo je pripomba samega Prešerna, da ga pravzaprav ne poznamo: „Jaz nisem to, kar vi mislite, da sem.” Ob tej ugotovitvi je nujna vzpostavitev Drugega, v tej predstavi je to Krokar, lahko bi mu rekli Prešernova vest. Večina krakajočih obtožb je njegovih, medtem ko se Prešeren odzove le s tihimi ugovori. Besede so pravzaprav šibkejša točka predstave, katere posebno vzdušje je večinoma doseženo s klavirsko spremljavo, temačnostjo in svečami, ter nežnimi, počasnimi premiki lutk-marionet. Čeprav izvemo nekatere podrobnosti glede Prešernovega službovanja v Kranju v pogovoru med Prešernom in duhovnikom Benvenutom, se zdi, da besedilo bolj drobi predstavo na fragmente, kot da bi povezovalo dogajanje.
Igra ima trdnejšo osnovo v gibanju, igrivi uporabi lutk, njihovih delov (na primer samo bosih stopal), drsenju in poplesovanju. Prav gotovo je eden najlepših prizorov Prešernov ljubezenski ples z Ano, ki mu lutkarja nevsiljivo sledita. Scenografija je minimalistična, nobene nepotrebne stvari ni na odru, le miza, pero, knjige in, seveda, vrč z vinom. Ples s smrtjo je sicer pogosto uporabljen in precej tipiziran motiv, domiseln pa je zaključni prizor, ko Prešeren mrtev obleži na tleh, v ozadju pa zagledamo še malo lutko Prešerna, ki se kotali v sodu, oziroma ga sod kotali, dokler ne obmiruje. S tem je zgodbi pretanjeno dodana nova globina.
Priča smo bili originalni in še ne videni uprizoritvi življenja Franceta Prešerna s pomočjo lutk, ki odlično ujamejo počasni, dušeči tempo njegovega življenja in ujetost v zunanje okoliščine. Sproščena in deloma humorna lutkovna predstava in strip Andreja Štularja sta gotovo nekonvencionalna medija pri obravnavi te tako popularizirane osebnosti.
Komentarji
komentiraj >>