Konec leta je, med drugim, tudi dobra priložnost, da se potegne črta, da se sešteje in odšteje, da se naredi končna bilanca. Kaj se je naredilo in kaj se ni naredilo? Kaj se ni naredilo, pa bi se lahko naredilo?
Ko se seštejem in odštejem, moj saldo za to leto niti ni tako slab: končno sem uspel diplomirati.....potem pa sem se – navzven povsem konvencionalno in po ustaljenem redu, a dejansko povsem iznenada in v skrajnem neredu – poročil in se preselil v drugo državo. In zdaj sem tukaj, jaz, srbski pisatelj v psevdoemigraciji, v centru Ljubljane: pišem tekste, ki jih moja žena prevaja v slovenščino, ki jih moja cimra lektorira in ki vam jih nekdo četrti bere na Radiu Študent.
Težek je to Babilon, čudna so pota gospodova in kdo ve kaj vse nas čaka v naslednjem letu.
No, konec leta pa je, med drugim, tudi priložnost za številne žure. Je že res, da delamo bilance – vendar radostno, ob pijači in veselju, skrajno optimistično. Tako imajo tudi številni literarni časopisi, in v Ljubljani jih je, kot vidim, poln klobuk - svojo novoletno zabavo.
V torek, 16. decembra, se je v KUD-u France Prešeren odvijal novoletni žur revije Literatura. Toda, poleg tega standardnega - novoletnega, je imela Literatura še dva razloga za slavje: obeleženje petnajstletnega obstoja in izzid jubilejne, stopetdesete številke časopisa. V KUD-u so se na ta večer zbrali skoraj vsi, ki domujejo in tudi tisti, ki ne domujejo v slovenskih literarnih vodah. Vse skupaj se je začelo okoli dvajsetih z razstavo fotografij Mihe Frasa, enega nabolj znanih slovenskih fotografov, ki že leta za to revijo dela ekskluzivne fotografije piscev. Do konca prvega tedna v januarju si lahko v KUD-u ogledate dvajsetino njegovih fotografskih portretov. Najeminentnejši sloveski pisatelji so na njegovih fotografijah obnemeli: tiho visijo na zidu, en poleg drugega, in pomenljivo molčijo.
Nekje po deveti se je začel osrednji program. Prvi je na oder stopil Andrej Skubic. Bral je odlomke iz »neprevedljivega« Joycevega romana Finneganovo bdenje, katere je uspel prevesti. Za tiste, ki niso seznanjeni: Finnegan`s Wake je zadnje Joysovo delo, neberljivi testament, ki ga je pisal zadnjih štirinajst let svojega življenja in v katerem se med sanjami in budnostjo prepleta celo osemnajst jezikov, med drugim tudi eskimski. Jaz, ki še vedno ne razumem prav vseh slovenskih besed, sem se med Skubicevim branjem, mrmranjem in vzdihovanjem v slovenščini, psevdoslovenščini in neslovenščini, počutil kot doma. Stari dobri Babilon...
Za njim se je na oder povzpel nekoliko starejši in bolj izkušen Dušan Jovanović, režiser, pisec in dramaturg. Toda on ni ničesar bral. Začel je s precej intimno, obenem pa tudi otožno in duhovito pripovedjo o tem, kako so ljudje njegovih let v Ljubljani obsojeni na odtujenost. Dokler je bil še mlajši, pravi, ni mogel zaviti v gostilno, ne da bi tam srečal vsaj deset svojih znancev. Danes pa, je nadaljeval, lahko zamenja desetine gostiln, a ne sreča niti enega samega. Ljudje njegove generacije so ali v tujini, ali v notranji emigraciji na Krasu, ali pa so celo že mrtvi. In tako, pripovedujoč in spominjajoč se – med pripovedovanjem ter spominjanjem pa, jasno, človeka zlahka zanese – je Dušan Jovanović nekako – ne ve se kako... – nekako je, torej, Jovanovič prispel do Slavoja Žižka in do njegove ne-ve-se-zakaj svetovne slave. Ko pa je že prispel do sem, se je spomnil svoje nedavne razprave z Alešem Debeljakom in je nato le-tega poklical na oder, da jo lepo do konca razčistita tukaj pred vsemi. Le-ta ni bil len, takoj je prišel na oder in smo tako naslednjih deset minut lahko prisostvovali tragikomični mini-drami z elementi farse; v Jovanovićevi režiji, se razume.
Vse skupaj se je, na pol v šali, napol zares, začelo, ko je Jovanovič nekaj rekel, na kar je Debeljak rekel: »No, da skrajšamo..« Vendar ni skrajšal, temveč je naslednjih nekaj minut govoril o slovenskih, v svetu priznanih vrednotah, kot so: Žižek, Laibach, in Avseniki... ter o tem, da ni pomembno ali se nam nekaj osebno dopade ali ne.... Nakar je Jovanović rekel, da se njemu Žižek, Leibach in Avseniki prav nič ne dopadejo. Nato je Debeljak rekel da tudi on ravno ne posluša Leibach-ov doma, vendar da če Jovanovića za njih »boli uvo«, potem... Nakar je Jovanović rekel, da on ni rekel, da njega »boli uvo« in da tega on ne reče nikoli, temveč, da to reče Debeljak. Nakar je Debeljak omenil življenje v Nacionu, na kar je Jovanovič odgovoril, da on za razliko od Debeljaka ne živi v nikakršnem Nacionu.
In spet tako, pripovedujoč in razpravljajoč – med pripovedovanjem ter razpravljanjem pa, jasno, človeka zlahka zanese – sta Jovanović in Debeljak v določenem trenutku dojela, da je vrag odnesel šalo, ter da ju je resnobnost zagrabila s polno močjo svoje absurdnosti. Zatem sta, tako nekako bolj na hitro, zaključila razpravo, čeprav je nista zaključila, in se tako nekako tudi potrepljala po ramenih, se celo tako nekako tudi objela, ko sta odhajala z odra, čeprav to trepljanje in to objemanje, če me razumete, niso bili ravno... no, tako nekako. In nato sta tako nekako tudi sedla, vsak na svoje mesto, daleč drug od drugega.
Potem pa je na oder stopil Zdravko Duša in napetost prenesel na mačka, in sicer tako, da je bral izključno pesmi o mačku, in to pesmi različnih svetovno znanih in priznanih mačkastih pesnikov, vse od mačkastega Bajrona do danes – vse v prevodu mačkastega Zdravka Duše, kar je sam mačkasto Zdravko Duša tudi rekel. Na koncu je vse skupaj relativiziral Andrej Blatnik tako, da nam je recitiral svojo priložnostno pesmico o literaturi, pri čemer nas je pustil v dvomih ali je tekla beseda o reviji Literatura ali o literaturi na splošno. Morda pa je bil ta dvom le posledica moje še vedno slabe slovenščine.
Kakorkoli že, vsekakor je bil to konec tega dela večera. Sišali smo lahko pet od tridesetih pisateljev, kolikor jih je zastopanih v novi, stopetdeseti reviji Literatura. Z ozirom na to, da se je uredništvo Literature odločilo, da jubilej obeleži z objavo tridesetih najzanimivejših intervjujev, od že legendarnega in večkrat iskanega pogovora s Tomažem Šalamunom za deveto številko avgusta 1990 do najnovejšega pogovora in najmlajšega sogovornika v izboru, Andreja Skubica, ki je bil gost stottridesete številke revije aprila lani. Da bi jubilejna številka prinesla tudi kaj novega, so uredniki ponatisnjenim tridesetim dodali še svež in posebej za to številko pripravljen pogovor z večletnim glavnim urednikom revije Tomom Virkom.
Toda, večer se je šele začenjal. Ko je Andrej Blatnik stopil z odra je moderator rekel, da je mikrofon odprt in da lahko na oder stopi kdor koli hoče. No, takih v KUD-u ni bilo, pa se je zaprl tudi mikrofon, v preddverje KUD-a pa je bila prinešena vodka ter odprt sodček vina. Plus mesni burek v velikih količinah. Da, prav ste slišali, sto litrov vina in sto kil mesnega bureka plus vodka! Težka literatura, se razume. Zatem pa je je sledil izvrsten koncert izvrstnega ljubljanskega jazz benda Lolita, ki sem ga jaz, prav tako izvrstnega, gledal že enkrat prej, v nekem ne tako izvrstem kletnem prostoru, a se ravno izvrstno tudi ne spominjam kje. Zatem pa je je sledil slabo obiskani DJ Že, ki je nekaj časa preganjal mojo ženo, jaz pa sem ga zamenjal za nekega drugega DJ-a ter po pomoti vzel njegovo telefonsko številko. Zatem pa je moja žena izgubila mobilni telefon ...
Zatem pa ... No, to pa je že druga zgodba.
Izkoristil bi le še ta medijski prostor, v kolikor mi bo to urednik dopustil, da zaprosim prijaznega najditelja telefona, da ga prinese na Radio Študent.
Nič mu ne bomo naredili.
Komentarji
komentiraj >>