Kaj torej hvalijo nove Hvalnice? Kožo. Telo. Ločitev.
Pozdravljeni v Novih pisarijah. Današnja tema so Hvalnice, novi založniški paket Cankarjeve založbe in njihovega urednika Zdravka Duše. Uvajajo ga besedila treh znanih obrazov slovenske književnosti – Brine Svit, Vinka Möderndorferja in Alojza Ihana.
Besedila so kratka, komaj okoli sto strani naberejo žepnice majhnega formata. Na spletni strani založbe so predstavljene kot izpovedne, polemične, esejistične, humorne ali žalostne, razkrivale pa naj bi zasebne, po navadi skrite plati avtorjev. Osebne zgodbe ali razmišljanja o ustvarjalnih stiskah, refleksije dogodkov ali spominjanje, poklicne izkušnje in življenjske radosti - vse to najde mesto v Hvalnicah in naj bi stopilo nato pred bralca z odkritim, temeljitim, poštenim premislekom o konkretnostih, ki nam usmerjajo življenje.
Koncept Hvalnic je torej po eni strani jasno določen – gre za tematsko ozko usmerjena področja, ki se opredelijo za temo in ji pojejo slavo, sodeč po naslovu, obenem pa imajo besedila v formalnem oziru veliko svobodo, do te mere celo, da so bodisi fikcijska ali nefikcijska. Mika se zapisati celo: umetnostna ali neumetnostna, ampak o tem morda več kaka misel kasneje.
Pred opisom vsebine, ki jo prinašajo Hvalnice, morda še opomnik ali naštevanje, kaj hvalnica je sama po sebi. Hvalnica je piedestal, poklonitev, občudovanje in obenem seveda zahvala. Hvalnica je iskreno slavljenje, so slovesne besede, toliko razčustvovane in pristranske kot racionalno premišljene in so morda ponujene v odkup sicer nedosegljivega, a vendarle omogočenega s pomočjo hvaljenega. Kaj torej hvalijo nove Hvalnice? Kožo. Telo. Ločitev.
Möderndorfer je napisal besedilo o koži. Sledi ji od rojstva, svojega, celo, do smrti, mamine smrti, ko jo za nasvidenje, iz naklonjenosti, sinovske navezanosti, poboža po odkriti koži. Tako postane moški. Ponuja se izraz »omožiti se« in v tem kontekstu sploh ni napačen. Med obema kožnima življenjskima prelomnicama je nekaj Vinkovih ljubimk in njihovo oklepanje, ki ga njegova koža ne prenese. Spolno pač, ljubezenskega ne več. Prijateljeva koža, ki se zreže. Koža ženske, ki se žrtvuje. Koža matere, ki obredno poljublja kožo svojega moškega dojenčka na tistem enem mestu, ki ga bo edinega, celega in popolnoma prepustila drugi ženski, njegovi izbrani ženski, vsakič v singularnosti trenutka pač.
Möderndorferjeva koža je prevezana: dušilo ga je, pravi, ko so ga kot dojenčka povezovali v štručko, njegova koža pa si je želela prostora, zraka in giba. Möderndorferjeva koža je poljubljana, prevodna, boleča, ranljiva, dišeča, mesena, dlakava, podkupljiva, razgreta in blažena, in jasno mrtva in hladna – izpel je skratka v tej svoji koži vse, kar zna. To ne pomeni, da je v kožo in besedilo o njej položil več kot v svojo siceršnjo umetnost, temveč da je slednjo dobesedno prevedel v svojo kožo.
Ugotavlja, ko pomisli, da v bistvu stalno piše samo o koži. A to je instant pomislek. Vse to bi lahko povezal tudi s kruhom. Ali ljubeznijo. Vodo morda. Ja, voda se zdi zadnje čase v ta namen še posebno popularna. Koža je Möderndorferjev prevodnik v temo bližine. To je velika tema in ni zamenljiva z ljubeznijo. Ona je tista, ki je problematizirana v pričujoči Hvalnici, in ne koža. S tem ne mislimo reči, da je napačno zatrdil, ko je naslovil knjigo Hvalnica koži. Mislimo pa reči, da je prišlo do zdrsa pomenov in da ti niso tako neopazni in subtilni, kot navadno v umetnostnih besedilih. Njegova bližina zakrvavi, to Möderndorferju priznamo. Ima res dobre momente v besedilu. Žal jih potem ponovi. In ponovi. In pomisli. In pove, da pomisli. Pa se spet odloči ponoviti. Zapade v publicizem za publicizmom in proti koncu besedila se ti sklopi gostijo.
Alojz Ihan je brutalen. Idejno in jezikovno. Idejni del ni problematičen, kar zadeva jezik, pa je vprašanje, ali obstaja dejanska potreba po takšni grobosti v danem knjižnem kontekstu. Jasno je to vedno avtorjeva izbira in odločitev, ki mu je ni treba z ničimer opravičevati. Strašno lepo pa je, to lahko zatrdimo kot njegovi recipienti, če ni sama sebi namen, ker je potem bolj zadoščujoče brati, bralec ima dejansko občutek, da ima avtor kaj povedati. Povedati ima sicer Ihan veliko – o telesu. Rešnje telo, ga naslovi, a je to bolj provokacijski dodatek. Telo v besedilu je izpraznjeno, izčrpano, predebelo, obnemoglo, zavozlano, zakisano in neprespano in končno boleče: tako prisili lastnika v obisk zdravnika. Ta zaradi prezaposlenosti in stroge časovne umerjenosti nasvetov na vsakega bolnika naredi, kar v dani situaciji edino lahko – predpiše zdravila. S tem je telo šele dobro zabredlo v težave, lepo ponazori Ihan, ko ilustrira prehod propadanja dokaj zdravega organizma z le kakim kilogramom preveč do polnenja subjekta z antidepresivi, da lahko sploh prenese stanje svojega objekta.
Bralec se jasno identificira z danim primerom zdravstvenega zavoženca. Nič ni narobe s tem, zelo streznujoče je, nekoliko rugljevsko glede na to, koliko zmerljivk in zbadljivk je treba ob tem pogoltniti. Vse je v glavi, ampak to tako že vemo. Telesu je treba redne fizične aktvnosti, solidno kvalitetne prehrane in zadostnega spanca in bo delovalo brez večjih težav dolgo v starost. A telo žal ne more odklopiti glave. Če ta prekuhava kako stvar predolgo, tako namnoži stres v telesu, da ta samega sebe dobesedno zboli, napravi si bolezen, pravo, ne namišljeno, da ima kam usmeriti boleče klice, ki jih množi razum. Razum pa množi klice zaradi, glej no glej, pogosto zavoženega spolnega razmerja, ko telo ne da ali ne dobi vsega, kar potrebuje. In potem je kmalu na vrsti rešnje telo, če karikiramo v milejši izvedbi Ihanovega cinizma.
S spolno identiteto in umestitvijo izvora težav v psihične dejavnike se Ihan že loti družbenega udejstvovanja osebkov. Telo, ki je objekt, postane človek, ki je subjekt. Temu se nikakor ne godi dobro: konzervativni starši njegovo naklonjenost, ubogljivost in zvestobo vaškim načelom izsiljujejo z dediščino. Njegova ženska, ki že po definiciji ni in ne more biti nič normalnega, proti njemu ščuva otroka, okolica pa ga sprejema le na podlagi družbenega in poklicnega vklapljanja v sivino drugih subjektov.
In glej, na lepem bralec ni več priča bolnemu objektu v zdravniški ordinaciji, ampak zdravniškemu subjektu in družbeni ceni, ki jo je moral plačati za to, da je dosegel bistveno v življenju: urejeno izločanje. Karikiramo, pa vendar. Pomembno dejstvo, ki ga ta preobrat prinese, je spoznanje, da pravzaprav ne govorimo o Alojzu Ihanu – zdravniku, ampak o zdravniku – fikcijskem liku pisatelja Alojza Ihana. Ne beremo avtobiografije, niti eseja, ampak fikcijo. Dobrodošli.
To za nazaj zahteva nekaj hitrega re-groupinga moči spomina in intelektualnih kapacitet. Tudi jezikovna brutalnost postane lažje opravičljiva, čeprav vsi vemo, da zna Ihan veliko več kot definirati likovo svetobolje in ljudomrznost skozi nabor sočnih izrazov. Še posebno, ker se subjekt samooznači za overachieverja, bi mu pripisali tudi povprečne jezikovne sposobnosti in ne bolestnega ponavljanja zmerljivk, žensk še posebno. In ne, ne moti to, da so ženske opisane zgolj kot kokoši, češplje, prasice in zaljubljene mamice, ampak bralno dolgočasje, ki izvira iz nenehnega takšnega ponavljanja.
Kje se konča pacientova tegoba, začne zdravniška in zavleče bralska – pri sodelovanju objekta s subjektom? Pri fizičnem in psihičnem, ki sodelujeta, lahko pa tudi ne? Pri seksu. Iz ene ali druge smeri, takšnega ali drugačnega vzroka, z več ali manj vmesnimi koraki – dejstvo je, da na tem testu vsi pogrnemo. Odločitev, ali boste pri istem končnem izidu socialni ali fizični izrodki, drago občestvo, pa je prepuščena vam. Da stvar ne bo videti popolnoma in brezizhodno črna.
O treh Hvalnicah govorimo v nocojšnjih Novih pisarijah, koži, rešnjemu telesu in ločitvi. Brina Svit svojo Hvalnico strukturira bolje od obeh kolegov. Ali vsaj bolj premišljeno in brez nadležnega ponavljanja: namesto monumentalnega kosa besedila, ki dere in podira vse pod in pred sabo, gre, kamor ga je volja, in se kasneje vrne, ali pa tudi ne, kamor je bil obljubljal, zapiše Brina Svit vitice. Ena je o njenem odnosu do jezika – francoskega in slovenskega. Druga je njen odnos do mame in očetnjave, iz katere je zaradi mame ušla. Tretja njen urednik. Četrta pisateljska kolegica. Potem pisateljski kolega, ali naj rečemo morda pisateljski dvorljivec, njena vsakdanjost, ki zadeva pokvarjen trdi disk, odpoved kolumne v Sobotni prilogi, počutje pri pisanju in vzdušnje v hiši na Krasu. In tango. Ta ne manjka nikoli. Avtobiografske vitice so to, in to vemo zagotovo, ker smo te teme vse že brali in ker jih pri avtorici vedno znova pričakujemo, vsaj tango je bil rešilna bilka, ko pa sta se pojavila še jezik in francoščina, smo bili na konju. In občutek je bil dober, ker po izkušnji z Ihanovo fikcijo poslednja hvalnica ni bila samoumevna hvalnica.
Da je sumničenje vsaj deloma upravičeno, potrdi tako imenovani fikcijski vložek v Hvalnici ločitvi Brine Svit. Če so prejšnje vitice obdelale pisateljevanje, odnose z materjo, prijateljstvo z žensko, z moškim, ki gre v udvorljivost, in fizični življenjski prostor, v oči bije praznina intimnega partnerstva, ki, kar zadeva ločitve, nikakor ne more ostati prazna. Pisateljica torej uvede par, moškega in žensko, ki se kljub svojima stalnima partnerskima zvezama strastno zaljubita. In postaneta ljubimca. Vprašanje, ali sta tudi par ali ne, niti ni pomembno; opisuje ju že kot takšna. Pomembno je, da ko si on želi njuno zvezo prekiniti, njo to boli. Ni ji vseeno. Zanj ne vemo, vemo samo, da jo povabi na kavo, da se srečata, še zadnjič skupaj odideta v hotel in se potem poslovita. Njo boli, zanj ne vemo.
Sfera ločitev je s tem poglavjem popolna. Ne še čisto, pravzaprav: pozabili smo na vsebinsko jezikovno in ne zgolj opisno jezikovno. Tako, v samem jeziku in pomenu, in ne zgolj ločitev od enega jezika, ki botruje k pristopu k drugemu. Ločitev je v enem jeziku vedno več ali manj kot v drugem, nikoli ne more zajeti popolnoma istega pomenskega prostora. Ruptura, ji pravi Brina Svit. Njena hvalnica pravi, da iz ločitev vedno pridemo močnejši, da so ločitve priložnost za rast, za spremembo. Verjetno. Ampak njeno žensko samo boli. Kaj je drugače, lahko samo zaslutimo. Iz svojih ločitev. Ampak to je druga zgodba.
V pričujočih hvalnicah se hvalijo koža, telo in ločitev, po vrstnem redu v pisanjih Möderndorferja, Ihana in Svitove. Pisateljska dela, temeljiti premisleki o stvareh, ki nam usmerjajo življenje, pravi platnični opis zbirke, in ki odkrivajo tiste kote treh pisateljskih sfer, ki navadno ostanejo skrite. Res?
Möderndorfer je povedal veliko o stvareh, ki so se zgodile njegovi koži. Pa o tistem, kar se je tišči s spodnje strani? Nič. Ihan nedvomno dobro ve, o čem govori, saj je zdravnik, pa kot zdravnik stoji za svojimi bukoličnimi kletvicmi? Figo. In Svitova, kjer je mesto za intimno, za partnersko ljubezen, najde mesto za fikcijski vložek v svojem sicer precej avtobiografskem zapisu. Zakaj bi avtorji izpostavljali svojo najbolj intimno sfero, najbolj tesno, srčno, zasebno in varovano, v nekem naročenem, skupinskem in dobesedno knjigotrškem projektu, če imajo na voljo – in to vemo, ker jih beremo, poslušamo in mislimo! – prefinjene umetnostne oblike romana, pesmi, esejističnih zapisov? Zakaj niso te hvalnice poimenovane po tem, kar so: hitra pomiritev kulturne vesti, kvazi občutek bralnega udejstvovanja, neumetnostno o umetnostnem, prilagoditev dejstvu »da bralci dandanes nimajo časa brati, zato jim je treba ponuditi krajša besedila«, še celo gromozanska velikost črk priča o prilagoditvi kupcu, ki je srednjega razreda in iz nečimrnosti ne nosi očal za vsakdanjo rabo ...
Zakaj besedil ne poimenovati po tistem, kar so – naročeni mnenjski teksti. In sicer dobri teksti. Vedno bolj uveljavljajoče se polpublicistične zvrsti, ki v enem prostem popoldnevu vsebinsko pove toliko, kot bi knjiga v množici bralskih večerov, a s še vedno zadovoljivim umetniškim učinkom. Ker s tega stališča gledano, umetniški učinek nedvomno je zadovoljiv. Vsi trije dobro vedo, kaj delajo, konec koncev. Niso pa tega delali dolgo, v premisleku, odlogu še celo. Ali pa to lahko trdimo samo zato, ker so tako očitno, preveč neposredni?
S tem hočemo izpostaviti nenavadnost gravitacije vseh treh hvalnic k skupni točki. Izkaže se skratka, da je konkretnost, ki nam usmerja življenje, spolnost, premislek o njej pa determinira, da je seks le vstopna oziroma izstopna točka ostalih tegob. Te so veliko pestrejše, a popolnoma nesamostojne. Same po sebi kot da bi ne zmogle biti problem. Ko se začneta ločevati zaljubljenca Brine Svit, gresta še zadnjič skupaj v hotel. Ljubita se. S kožama. Kako se lahko ljubiš, ko veš, da je to zadnjič, kako se lahko dotikaš kože človeka, ki ga ljubiš, pri čemer si vsaj tisti trenutek prepričan, da to počneš zadnjič? A je to sploh izvedljivo? Glede na pojavnost v literaturi in filmu, ne samo da je izvedljivo, ampak je še celo prav pogosto. Ljubimca se torej razideta, se še zadnjič ljubita in potem gresta dejansko vsak svojo pot. Koži prevajata zunanje v notranje, filtrirata in interpretirata informacije in si jih prikrajata, v sli po čim manjši kolateralni škodi. Koži delata iz ločitve spremembo. Bitke uma s telesom so veličastne, predvsem pa pripravljajo izvrsten teren za Ihana in njegovega patologa; po sili prilike diagnostika; po sili neprilike psihologa. Konkretnost, ki nam usmerja življenje, je, skratka, še veliko konkretnejša, kot je bilo pričakovati.
Hvalnice imajo dobro štartno pozicijo, da postanejo mainstrimovski »kaj se kaj dogaja« na založniškem področju. Defenitivno jih bomo vsi brali. Ne bomo jih jemali popolnoma resno, recimo kot nekakšno sobotno branje bodo, snov za pogovor ob kavi. Nas pa zelo zanima, kdo bodo naslednji avtorji. Bodo tokrat dejansko kaj hvalili? In po kakšni stranpoti bodo prišli do velike konkretnosti? Iskreni, fikcijski, biografski, umetniški ali bleferski, kakor si bodo pač že izbrali. Proga je odprta in ravno prav razgibana.
Komentarji
komentiraj >>