Petek, 11. 11. 2011
BorP
Jutri ob 21.30 se bo v Slovenski kinoteki s projekcijo filma »Srh« začela retrospektiva zgodnjih del kanadskega režiserja in scenarista Davida Cronenberga. Več v Kinobaru!
Jutri ob 21.30 se bo v »Slovenski kinoteki« s projekcijo filma »Srh« začela retrospektiva zgodnjih del kanadskega režiserja in scenarista Davida Cronenberga. V njegovem opusu, ki obsega štiri desetletja filmskega ustvarjanja, je moč najti celo vrsto kultnih filmov, ki so obogatili letošnjo ponudbo »Liffa« in bodo v prihodnjih dneh gotovo potešili apetite oboževalcev filmskih grozljivk.
»Srh« je Cronenbergov celovečerni prvenec iz leta 1975, ki je tega »Krvavega barona« filmskega sveta proslavil kot prenovitelja in zastavonošo žanra visceralne grozljivke. Film, v katerem malomeščanske prebivalce stanovanjskega kompleksa napade falični parazit in jih spremeni v antropomorfne stvore z nepotešljivo spolno slo, že združuje vse temeljne preokupacije avtorjevega zgodnjega ustvarjalnega obdobja. To so podivjani znanstveni eksperimenti, telesne transformacije zaradi okužb ali bolezni in razkroj obstoječega družbenega reda ob izbruhu nebrzdane seksualnosti. Po »Srhu« je Cronenberg posnel še »Besnilo« in »Zalego«, ki skupaj tvorijo nekakšno ohlapno trilogijo, v kateri civilizacija kloni spričo fizičnih mutacij posameznikov.
V začetku osemdesetih je nato posnel kultni klasiki »Skanerji« in »Videodrom«. Skanerji so ljudje s telepatskimi sposobnostmi, ki lahko svoj »živčni sistem« združijo z »živčnim sistemom« sočloveka ali celo računalnika. »Videodrom« pa velja za mojstrovino, v kateri so Cronenbergova dotedanja ustvarjalna prizadevanja dosegla svoj vrhunec. Max Renn, direktor manjše televizijske postaje, v iskanju nove senzacije za svoj pornografski kanal naleti na piratski satelitski signal, ki oddaja sadistični šov Videodrom. Izkaže se, da je Videodrom kancerogen in pri gledalcih povzroča močne halucinacije.
»Televizija je retina človeškega uma in kot taka del fizične strukture možganov,« pravita Videodromov izumitelj in njegova prva žrtev, profesor Oblivion. V tem »mcluhanovskem« eksperimentu je Max Renn preko medija televizije podvržen spremembam, ki se z enako silovitostjo odražajo tako na njegovem telesu kot v njegovi zaznavi resničnosti. Meja med fikcijo in resničnostjo postane zabrisana, dokler naposled dokončno ne izgine. Podobno tematiko je Cronenberg obravnaval leta kasneje v »Golem obedu«, »literarni« inačici »Videodroma«.
Telo oziroma preobrazba telesa v odnosu do tehnologije je pravzaprav osrednji motiv pričujočih filmov. Cronenberg se vprašuje, kaj se zgodi, ko tehnološki ali psihološki poseg poruši »ravnovesje« v tradicionalnem kartezijanskem dualizmu uma in telesa. In kakšne posledice ima to za družbeno telo? V »Srhu«, »Besnilu« in »Muhi« tehnološko mutirano telo proizvede psihološko mutacijo. V »Srhu« denimo je agent te spremembe parazit, ki ga je v boju z racionalnostjo sodobne družbe ustvaril doktor Hobbes kot »zmes afrodiziaka in spolne bolezni«. V »Zalegi« in »Videodromu« pa spremenjena duševna stanja proizvedejo nove, bizarne oblike telesnosti, kot je denimo Maxova vaginalna zareza na trebuhu. Telesna preobrazba in dekonstrukcija psihične realnosti sta pri Cronenbergu torej v tesni zvezi, vsaka sprememba oziroma mutacija pa je razumljena kot nekaj pozitivnega.
Arbitri dobrega okusa so Cronenberga zaradi eksplicitnosti nasilja in spolnosti pogosto označevali za »pohujšljivega« režiserja. Na neki točki je o prepovedi javnih prikazovanj njegovih del razpravljal celo kanadski parlament. Pa vendar Cronenbergova eksplicitnost nikoli ni bila sama sebi namen. Sam pravi, da njegove neposredne, brutalne »/…/ podobe pogosto izhajajo iz filozofskega imperativa pripovedi« in kot take seveda niso zvedljive na svojo »korektnejšo« oziroma »milejšo« inačico.
Naslednji val Cronenbergovih filmov bi lahko označili za bolj komercialnega, saj jih je snemal po tujih scenarističnih predlogah in pod okriljem hollywoodskega studijskega sistema. To so literarna adaptacija romana »Mrtva cona« Stephena Kinga, rimejk »Muhe« iz leta 1958 in »Smrtonosna dvojčka«. Leta 1991 se je v »Golem obedu«, halucinatorni meditaciji na proces pisanja, poklonil svojemu heroju, bitniškemu romanopiscu Williamu S. Burroughsu. Temu sta sledila »Madam Butterfly«, resnična zgodba o francoskem diplomatu na Kitajskem, ki ni vedel, da je njegova dolgoletna ljubimka v resnici kitajski vohun, ter »Trk«, adaptacija istoimenskega Ballardovega romana, s katerim je osvojil nagrado canneske žirije.
V prihodnjih dneh si bomo med drugim ogledali tudi zgodnji deli »Stereo« in »Zločini prihodnosti«, ki ju lahko le redko vidimo na velikem platnu. Za zaključek pa naj še omenimo, da se bo retrospektiva nadaljevala tudi po koncu festivala »Liffe«. V »Slovenski kinoteki« bodo namreč do konca meseca zavrteli še Cronenbergove novejše filme, kot sta denimo kritiško priznana »Senca preteklosti« in »Smrtne obljube«.
Groze se je naužil Bor.
Komentarji
komentiraj >>