»Povsod je lepo, doma je drugače,« se je nekaj pred smrtjo utrnilo vrlemu pesniku Ivanu Volariču Feu. Zdaj ko smo uspešno preživeli »svinčene čase« in »temne zore«, zdaj se nam napoveduje tisto čisto pravo - zlitje splošnega, globalnega kaosa in domačne, lokalne posebnosti. Na simbolni ravni je bilo precej razjasnjeno med preprostim sprehodom mimo predsednikove stanovanjske hiše. Če predsednik države na svojem domu za državni praznik nima izobešene državne zastave, potem je stanje stvari milo rečeno res - zanimivo. Le koliko zanimivih časov se nam še nakaplja v tole naše življenje?

Pred dobrim tednom dni se je v nekaterih občilih pojavila novica in - mahoma tudi sfrlela mimo. Poleg nekaj (tako utemeljenih kakor brezumnih) reakcij na spletnih forumih ni bilo nevemkakšne reakcije. Pa se z novico poraja kar nekaj temeljnih vprašanj, ki naj simbolno začudenje v temle prispevku prenesejo na dramsko raven. Takole je pisalo v agencijski novici, citiram: »V Sloveniji naj bi 15 pripadnikov policije in vojske urilo skrajne desničarske skupine. A policisti in vojaki ne počnejo ničesar nezakonitega. Simpatiziranje s skrajnimi desničarji po naši zakonodaji ni sporno.« V nadaljevanju in razčlenjevanju skope novice preberemo kar precej elementov, ki se vanje velja spotakniti oziroma bi to - če smo resna civilna družba v kolikor toliko resni državi - nekako morali storiti že po svoji temeljni dolžnosti, ki se ji reče skrb za javno dobro in nemoteno življenje na ulici. Prvo, kar zbode v oči, je neverjetna informacija, po kateri naj bi slavna Sova podatek prejela od tujih obveščevalnih služb. Zamišljajte si tole še enkrat - šele spričo nesrečnega Norvežana Breivika in njegovega julijskega morilskega pohoda se zbudijo evroatlantske obveščevalne službe in lej! - poleg nenehoma srepeče islamske teroristične nevarnosti se jim je zdaj ubadati še s skrajnimi desničarskimi skupinami. Kakor nalašč se novica o urjenju pojavi takoj po praznikih oziroma po tisti soboti, ko je še ena izmed domoljubnih organizacij - Blood and Honour (oh, kako nedolžno ime!) - na ljubljanskem Rudniku v lokalu Inbox praznovala desetletnico svojega obstoja. Policijski nadzor je bil poostren, beremo, celo inšpekcije so se pridružile policijskim silam, in razen tega, da so udeleženci proslave ponoči dobremu znancu iz golih političnih razlogov razbili, kot se to lepo reče, pičko, se ni pripetilo nič posebnega. Seveda ni proslava nič posebnega, gre samo še za eno izmed številnih društev, kakršnih je v tejle državi cel kup, kajneda? In to na ozemlju Mestne občine Ljubljana, ki jo vodi deklarirani antifašist Zoran Janković. Hm. Kakor da smo že pred leti vedeli, da bodo vse antifašistične aktivnosti Katarine Kresal in Zorana Jankovića fokusirane na podporo Parade ponose. Vse lepo in prav, da veljak in veljakinja podpirata »legebitra« manjšino in sta ogorčena spričo homofobije vsenaokrog, toda do bistva neonacizma in njegovih bodisi jasnih ali malo manj jasnih pojavnih oblik se jima seveda ne ljubi dokopati.

Pozornemu bralcu, bralki, torej osebku, ki zna brati, nikakor ne uide že posebna dikcija v novici. Zakaj bi ta ali ona organizacija sploh potrebovala »urjenje«? Za kakšno »urjenje« pa naj bi pravzaprav šlo? Je mar to ena od šol karateja, kot se vsako jesen oglašujejo po kandelabrih? Močno dvomimo. Zgodovinski spomin nas prej zanese 40 let nazaj. Julija 2012 bo minilo natanko 40 let od dogodka, ki je postavil na preskušnjo sistem ljudske obrambe in družbene samozaščite v socialistični Jugoslaviji. Trinajst ustaških teroristov, ki so se poprej nekaj let »urili« nekje v bližini Stuttgarta, je vdrlo v državo in razstrelilo partizanski spomenik v Bugojnu. Prizori so bili nepozabni, ker smo šli ravno takrat, ko so izurjeni ustaši lomastili po Bosni in Hercegovini, tam čez proti morju: Možje s strojnicami so stražili mostove, kmetje so delali na polju s puškami na ramah, specialne enote Ljudske milice so nas ustavljale in legitimirale na vsakih pet kilometrov. Otroku se je vse to zdela prečudovita dogodivščina, toda marsikaj je ostalo zapisano v glavi za vselej - predvsem pa »urjenje« v Zvezni republiki Nemčiji. Kadar koli slišim za skrajno desnico, se spomnim na tole grožnjo julija leta 1972, na ustaške teroriste, potem se spomnim na KuKluxKlan in tako dalje in tako naprej. Potem pa v novici zasledimo šele najlepše reči, kakor je, denimo, tale izjava: »Simpatiziranje s skrajnimi desničarji po naši zakonodaji ni sporno.« Ali pa še natančneje: »Samo članstvo ali simpatiziranje s skrajnimi desničarji za policiste po naši zakonodaji ni sporno.« Kako že pravi Ustava Republike Slovenije v svojem 63. členu, ki se ne ločuje kaj dosti od nekdanje jugoslovanske dikcije v tem segmentu in kontekstu? Citiram ta člen: »Protiustavno je vsakršno spodbujanje k narodni, rasni, verski ali drugi neenakopravnosti ter razpihovanje narodnega, rasnega, verskega ali drugega sovraštva in nestrpnosti. Protiustavno je vsakršno spodbujanje k nasilju in vojni.« Če kaj, potem so raznim klikam in skupinam iz vrst skrajne desnice skupni: supremacija, nativizem, nacionalizem, šovinizem, mačizem, seksizem, homofobija, ksenofobija in kar je še takšnih reči. Desni radikalizem je desen zato, ker zagovarja nadvlado enega dela prebivalstva nad drugim - oziroma ene skupine nad drugo - njegovo bistvo je, da ljudi v splošnem deli na večvredne in manjvredne. Policisti in vojaki, ki v prostem času pomagajo pri »urjenju« skrajno desnih skupin, torej delujejo proti ustavi oziroma proti najvišji zakonski podlagi, na zakon pa se v svojem službenem času sicer tako radi sklicujejo. In že samo dejstvo, ponavljam, da skrajno desne skupine potrebujejo nekakšno "urjenje", dokazuje, da so a priori nagnjene k sovraštvu in nasilju.

Kaj storiti? Država , ki ji že floskule očitajo, da ni pravna, torej vsem na očeh dopušča dejavnosti, ki v javnost vnašajo vsaj nemir in zaskrbljenost, če že ne očitne nevarnosti. Cinik bi takoj dodal, da državni organi to počnejo namenoma, z veliko skrbjo za provokacijo in s pripravljenostjo za težke nemire, ki se pripravljajo prav kmalu, oziroma da so del policijskih enot tako ali tako vsaj latentni neonacisti.. Forumski dopisniki in dopisnice so v veliki večini spet zenačevali skrajno desna in skrajno leva podjetja, jih pometali v isti koš, nekaj je bilo ostrih obsodb, o tistih, ki bi morali reagirati, pa ne duha ne sluha. Mediji poskrbijo za reportažo, kako se tem rečem streže v Avstriji, potem pa sve potihne. Koliko fašizma še želite, prosim?

Terminal je spisal Miha Zadnikar.