* O apokalipsah danes govorimo že kar preveč lahkomiselno. Pravzaprav ponovnih nastavitev sveta skorajda nihče več ne jemlje resno. Tako gre marsikateri zlom družbe verjetno povsem po krivici mimo nas. Tematika se zdi abstraktna in neotipljiva, kljub temu pa nam je bila vsaj v obdobju trajanja hladne vojne še kako blizu, pa če smo se tega zavedali ali ne. Če verjamemo aktualnim protestniškim gibanjem, tudi sodobni družbeni ustroj kar sam kliče po konkretni prevetritvi in ponovnemu razmisleku o nekaterih mehanizmih delovanja, ki smo jih sprejeli za osnovne.

A.J. Cookson in Matthew Rozeik sta Londončana, glasbeni duet s prav nič prefinjenim imenom Necro Deathmort, ki svoje ustvarjanje razprostira preko številnih glasbenih žanrov in zvočnih izrazov, povsem spontano pa se njun zvok sprevrača v temačno, počasno in gomazečo organsko celoto, apokaliptično bitje, ki se napol zavestno plazi skozi svet, v katerem nima več pravega mesta. Music of Bleak Origin je druga studijska izdaja tega kreativnega dvojca, ki hkrati predstavlja odmik in logično nadaljevanje prvenca This Beat Is Necrotonic.

Necro Deathmort z imenom zasedbe pravzaprav ne delujeta najbolj kredibilno - človek bi prej pomislil na trdovraten death metal bend, ki je imun na napredek, kot pa eklektično dronovsko raziskovanje, h kateremu se glasbenika v svojem delu najbolj izrazito obračata. V primerjavi s prvencem je Music of Bleak Origin očitna nadgradnja - drone, na katerem plošča gradi, je še mehkejši, na ustreznih mestih glasnejši in še bolj monoliten. Z uvodno skladbo se plošča začne hreščeče in dubstepovsko nadrobljeno, nato pa se sprevrže v atmosferično zadušene in potopljene krike ter doomovsko melodiko, ki se okrog poslušalca spletajo v lepljivo tapiserijo zvoka. Skladba Temple of Juno, tretja po vrsti, je tista, zaradi katere albuma ni pametno poslušati v majhnem, zaprtem prostoru, saj poslušalcu ob njenem komornem vzdušju postaja vedno bolj nelagodno, medtem ko skuša ob neizprosno udrihajoči basovski liniji ujeti svoj dih. Občutek ujetosti in neizbežnosti mučne katastrofe se še stopnjuje z naslednjo skladbo Überlord, ki po počasni melodiki spomni na katere izmed velikanov drona in dooma, na misel pridejo denimo Sunn O))) ali Khanate, zaprti v kokon sintetičnih ritmičnih poudarkov in opustošeno zvočno krajino, v kateri je iskanje morebitnih preživelih edini možni hobi, pa še ta je grozljivo neperspektiven in ničev. Poslušalec si zato lahko le oddahne, ko se prebije do skladbe For Your Own Good, ki je v primerjavi s prvo polovico albuma precej bolj eterično, lahkotno in skorajda plesno naravnana. Večji poudarek je na ritmu, medtem ko v prejšnjih skladbah dominirajo parajoče melodije. Povedano drugače, For Your Own Good je skladba na albumu, ki jo je še najlažje ignorirati, dokler se proti koncu premeteno ne sprevrže v pulzirajočo gmoto z naslovom Devastating Vector. Najprej je moč začutiti izjemno nepravilen srčni ritem, ki se nato ponovno preplete s temačnejšimi odtenki in hrupnimi teksturami. Vzdušje albuma se na tej točki za nekaj trenutkov navidezno dvigne, ne gre pa za preobrat, brezupnost in neizbežnost pogube le zavzameta drugo pojavno obliko in se izrazita v občutno bolj industrialni maniri. Pravzaprav se zdi, kot da prva polovica albuma predstavlja organski odziv ljudi na potekajočo apokalipso, s prehodom v drugo polovico albuma pa naletimo na bolj mehansko reakcijo strojev, ki so že spričo narave svojega obstoja precej manj čustveno prizadeti, le hladno se držijo vsakdanjih opravil. In če ostanemo pri tej človeško-mehanski analogiji, sta zadnji dve skladbi, The Heat Death of Everything in Moon, povsem razumljiva zlitina zloveščih človeških slutenj in mehanske preciznosti ter robotske ravnodušnosti. Ustvarjena glasbena podoba tako zaobjame dva pola potencialnega vsesplošnega uničenja in skozi to prizmo ne dopušča veliko interpretacij.

Music of Bleak Origin je znotraj tega konteksta zato domišljen izdelek, ki kljub izključno elektronsko ustvarjenim zvočnim krajinam in občutjem zveni naravno, komorno, če ne že klavstrofobično, in hkrati spretno vpeto v širši kontekst. Gre veliko bolj za počasen tok raztreščenih občutij kot pa enkratno udarno silo, kljub temu pa ima album svojo težo. Bistveno je predvsem to, da ima kljub spajanju različnih samorodnih elementov in kupu drobnih muzikalnih biserov znotraj samih skladb jasno začrtano smer in kot tak predstavlja nadvse soliden zgled tega, kako pomembno je, da za vsakim glasbenim izdelkom stoji koherentna ideja.

pripravila Nina Hlebec