Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Krasni novi novi val III in filmske novice (2048 bralcev)
Ponedeljek, 21. 11. 2011
Peter in Nina



V današnji Temni zvezdi boste lahko prisluhnili prispevku Petra Karbe o Krasnem novem novem valu III, dogodku, ki se je sedmega tega meseca zgodil v Kinu Šiška. V nadaljevanju smo za vas pripravili daljši novičarski sklop o prihajajočih se filmskih dogodkih.

V celoti!
Lepo pozdravljeni v novi ediciji Temne zvezde, v kateri vam bomo najprej predstavili prispevek Petra Karbe o »krasnem novem novem valu rimska tri«, nato pa se bomo dlje časa pomudili še pri filmskih novicah.

Zdaj pa prisluhnimo besedilu Petra Karbe.

Nekatere stvari so nove. Morda so nove do takrat, dokler ne postanejo predmet poezije. Kajti zdi se, da bi si celo prav malo nadarjen človek lahko zlahka izmislil nekaj verzov o starem dobrem prašnem projektorju in zavaljeni drkadžiji za njim. Toda ali je že kje kakšna pesem o digitalnem projektorju brez gospodarja? Sodobna tehnologija je tako agresivna, da nam zleze v posteljo prej, kot bi si o njej upali sploh sanjati, o njej pisati pesmi. Sedmega tega meseca se je v »Kinu Šiška« zgodil tretji »Krasni novi novi val«. Za širšo javnost, ki jo zanima delovanje v filmu pod »Triglavom«, se dogodek ne vpisuje več v pojem »novosti«, a zdi se, da pa mu še nihče ni poklonil verza. Zato naj temu sledi tudi takšna obravnava tega dogodka, iskali bomo mesto za verz o Krasnem novem novem valu.

»Krasni novi novi val« namreč prejema časovno perspektivo, je mise-en-scene (mizanscena), ki raste preko golega naključja. Lahko bi celo tvegali, da raste iz nekega Kermaunerjevega družbenega micelija, zavzetosti mladih, ki se prepoznavajo iz porajanja oblik svojih del. Čisto in često je prehajanje vlog od igralcev do režiserjev, od scenaristov do toncev, do avtorjev glasb in lučkarjev. Mreženje vlog je mreženje misli, le skupina pesnikov si lahko umisli Parnas. Generacija se je rekrutirala okoli osi svojih izraznih sredstev: internet druge generacije, mobilni telefon, digitalna kamera in v imenu duha časa, ki preži na koncu sveta ter se zlobno reži kot tisti maček iz »Alice v čudežni deželi«. Nova orodja so nova oblika sporazumevanja in ta porajajo nov jezik. Konec je meja, konec ne traja, konec nima časa. Svet ne mineva v času in v času tudi ne bo minil. Svet mineva toliko, kolikor postaja podoba o sebi, in mine, ko svoje podobe ne zmore več ne iskati ne najti. »Krasni novi novi val« je boj za podobo, je boj proti izgubi podobe o svetu.

Vsi filmi, ki smo jih imeli moč videti tisti večer, nosijo letnico 2011. Pod šestnajst predstavljenih filmov so se podpisali Peter Bizjak, Diego Menendes, Luka Marčetič, Juš Premrov, Tina Ščavničar, Martin Horvat in Matevž Jerman, Gašper Antauer, Tina Poglajen in Aleksander Pejić.

Res je, vsakemu od avtorjev bi lahko namenili posebno pozornost, toda morda je pomembneje, da lahko vpričo takšnega dogodka videostvaritve med seboj jasno primerjamo. Seveda: obeti glede metode primerjave se v primeru »Krasnega novega novega vala« lahko kaj hitro razblinijo, saj so raznolikosti v kvaliteti, trajanju in žanru tolikšne, da je vsakršen poskus sinteze malodane nemogoč. Namreč, če se vprašamo, kakšni filmi so bili pravzaprav prikazani, odgovor ne leži znotraj forme filma samega. Kustos tretje izdaje »Krasnega novega novega vala« je čas, ki brizga iz debilnosti prapoka; in je prostor, je Ljubljana z Ljutomerom in kar je še Slovenije okrog. In to je vse; nobeno nadaljnje iskanje v tej smeri tukaj ni več mogoče.

Če ne gre naprej, pa gre morda nazaj: vse do Aristotelesa, njegove logike, do kategorij, kategorije posameznika. Po celotni količini materiala, ki je bil predvajan, je s tridesetimi minutami prednjačil material režiserskega prvenca Tine Poglajen, »Poroči se z mano, David Bowie«. Ekipi je treba izreči vse priznanje za vložen trud, izkazano znanje in angažma. Film nas pritegne že z uvodnim koketiranjem glavne protagonistke z velikim posterjem Davida Bowieja v ozadju in bržkone doseže svoj vrh z ženskim trialogom pred prihodom policistov, medtem ko je razplet zgodbe žal manj jasen. Vprašanje objekta ženske želje se razreši v goli entlassung z gazpačom, kar pri kritiki kategorično napeljuje na vprašanje: čemu snemati filme o vprašnjih, ki si jih zastavljamo, če nanje nismo pripravljeni dati odgovora? Vloge so odigrane suvereno, brez nepotrebne pretencioznosti. Pohvaliti velja fotografijo Andraža Jeriča, ki se je lani izkazal že kot režiser filma Paranoira. »Žensko vprašanje« spremljajo nežni in počasi drseči kadri, mehke sence in elegantno pristriženi kontrasti.

Zanimivo ambicijo je pokazal film »Kresnik« Juša Premrova. »Kresnik« roma po gozdu, v naravi. Odmika se od urbane scenografije, kakofonije znakov in jezikov, koder tečejo domala vsi drugi filmi ter tam v naravi ustvarja film, temelječ na svoji lastni poetiki. A ravno ta odmik, vračanje v naravo in slovansko mitologijo, se na žalost ne izkaže tudi kot vrnitev k nekemu pristnemu filmskemu jeziku, ki sredi istrskega grmičevja in klifov gledalcu ne omogoči nobenega narativnega oprijemališča. »Kresnik« žal ni dober film, je pa toliko bolj vredno, da se Premrov ne predaja videzu lahkotnosti filma v svoji digitalni eri, ampak gradi svojo produkcijo preko zahtevnih vprašanj, čeprav ga je za zdaj skorajda še nemogoče razumeti.

Na »KNNV-ju« se je letos predstavil tudi Luka Marčetič, ki je širši javnosti znan tudi kot avtor spletne nadaljevanke »Dan ljubezni«, na »Youtubu« je mogoče videti tudi lepo število drugih posnetkov, odigral pa je tudi eno glavnih vlog v prvencu Andraža Jeriča iz leta 2009, »Ukrivljanje prihodnosti«. V »Kinu Šiška« je prvič na ogled postavil svoje zadnje delo, dvajset minut trajajoče »Asocialno življenje«. Marčetič je v svojih prejšnjih delih skozi formo »bloga«, kar pomeni nekaj kot videoblog, razvil duhovito obliko naracije, kjer osebna vprašanja spremljajo še posnetki samih situacij.

Gledalec spremlja protagonista v paralaksi njegovega lastnega vprašanja in mesta v svetu, kar dela prizore pristne in neposredne. Simbiozi zaporedij med naracijo in posnetkom situacije uspe v načinu umestitve konflikta in hkrati njegovega razumevanja v vsakdanjih oblikah nelagodja. Konfliktne situacije se uprizarjajo skozi dialoge, posnete z dvema izmenjajočima se statičnima kadroma, režiser pa povsod nastopa kot igralec in kot narator. A če se ozremo čez ves film, lahko opazimo, da razen ekstenzije niza »štosov« ti niso umeščeni v neko večjo zgodbo, večji konflikt. Gledano v celoti je »Asocialno življenje« tudi povsem enostavna kanonična zgodba o odhodu na svoje. Pohvaliti velja igro, briljira predvsem Boj Nuvak.

Potem ko je leta 2009 prodrl na domačo neodvisno sceno s filmom »Bititsch«, je letos Peter Bizjak znova razburil občinstvo. Že pred samimi projekcijami je pod stopniščem do katedrale organiziral pogovor s prvim novim slovenskim režiserjem, Vincijem Vougom Anžlovarjem. Pogovor je dobil zelo duhovito noto, saj se ga je udeležila tudi skupina oboževalcev filma »Poker«, ki so Vinciju ves čas postavljali razna podrobna vprašanja, ta pa se je le trudoma izmotaval z dolgimi in nejasnimi odgovori.

Letos se je Bizjak predstavil z dvema filmoma; krajšim, a toliko bolj globoko osebnoizpovednim »Unfinished movie« in otroško alegoričnim »VHS«. »VHS« na alegoričen način obravnava temo vstopa v svet umetnosti. Bizjak je glede svojega izraza nadvse intriganten avtor. Razrešitev iniciacije postavi v okolje Bohinjskega jezera, v okolje Krsta pri Savici. Marcel Duchamp, ki je avtoriteta, ki je vratar, odigral ga je Matjaž Juren, je s strani tistega, ki vstopa v svet umetnosti, to je mlado dekle, igra jo Neža Grum, odrešen ravno dejanja krsta, dejanja posvečenosti, Črtomirjeve spokoritve. Torej, Bizjak poda zelo živ odgovor: iniciacija v svet umetnosti se zgodi z osvoboditvijo avtoritete subjekta, s strani subjekta samega. Marcel Duchamp je zgolj odrešen krsta, nihče pa mu ne odrobi glave, zato da bi sam stopil na mesto avtoritete.

»VHS« z nasprotjem med otroško naivostjo, svojevrstnim trashom in dejaskim sporočilom tvori napetost, ki ji le težko sledi katerikoli drug film tretjega »KNNV-ja«, in z veliko upanja in obilo veselja lahko pričakujemo nove komplekse Petra Bizjaka.

Potem ko sta na prvih dveh »KNNV-jih« »Retard Zombie« in »Fužine neighbourhood: športni upi« že ustoličila ikono sodobnega slovenskega underground filma, Diega Menendesa, se je letos avtor predstavil s filmom »Razstava horror politijada«. Glede slednjega pa lahko že na začetku podvomimo, da bo pri občinstvu naletel na tolikšno erupcijo navdušenja kot prva dva. Morda predvsem zato, ker ne gre toliko za film o nekem objektu, kakor je bil to »Retard Zombie« ali življenje na Fužinah, ampak za prevpraševanju o filmu in umetnosti skozi film sam.

A to je zgolj stvar občinstva, ki se tako prepogosto rado zavaja samo. Problem je, da Menendesov filmski esej o filmu, ki bi ga sicer pozdravili, ne premore drznosti in potence, ki smo ju od avtorja pričakovali. Nasprotno, »Razstava Horror politijada« nima težišča, podobe so preveč razbite in brez hierarhije, da bi gledalcu omogočile razumevanje avtorjeve teze. Menendesov bes lahko zlahka občutimo, težko pa ga razumemo. Pravzaprav je Menendesova prebujajoča se kritiška nrav dosti bolje izražena v dveh krajših filmih: »Parada Maškarada« in »City 1983«, medtem ko je tudi pri prav tako kratkem »Boli me dupe za Gorjupa« nemogoče ugotoviti, kam avtorja pravzaprav vleče.

Ne nazadnje velja opozoriti še na epsko miniaturo Gašperja Antauerja, »The Chronicles of Schupakface«, nadaljevanje filma »Schupakface«, ki je bil na »Krasnem novem novem valu« predstavljen lansko leto, oba pa sta nastala v okviru filmske delavnice na »Grossmanovem festivalu« v Ljutomeru. V žanru horror filma avtor razvije lik ne heroja ne antiheroja, ampak heroja-anti-heroja. Namreč, »Schupakfaceova« dejanja so nadvse plemenita, medtem ko je način, kako to počne, tragikomičen in sklenemo lahko, da je ravno to, kar dela Schupakfacea heroja, hkrati tudi to, kar ga postavlja na družbeni rob. Dialektika herojstva par excellence.

Sklenimo v iskanju verza. Smo ga na poti čez kratke recenzije avtoric in avtorjev res našli? Negotovost ostaja. Kar imamo, je zgolj nekaj površnih predstav o samih filmih in spoznanje, da odgovora ne bomo našli znotraj forme filma. Mladost ta, kot mnoge pred njimi, ječi gola pod neskončnim zvezdnatim nebom, zroč v enkratnost svojega časa. Svet ne bo minil v času, ampak mineva z upodabljanjem sebe, brez da bi do podobe o sebi res kdaj prišel. Tak je svet, če je kot film. Dokler bo »Krasni novi novi val« tekel, ne bomo zmogli spisati verza o njem, ko bo mineval, bo porajal o sebi predstave, ki bodo nekoč njegova končna podoba, svet kot film s svojo zavaljeno drkadžijo pa se bo vrtel naprej. Za vas Peter Karba.

---

Zdaj pa sledi še novičarski sklop, v katerem vas bomo opozorili na nekatere pomembnejše novice tako iz domačih kot tujih filmskih logov.

Med šestindvajsetim novembrom in četrtim decembrom bo potekal letos že »Sedemindvajseti festival gejevskega in lezbičnega filma«. Festival, ki je bil prvič organiziran leta 1984 v okviru »Festivala Magnus« in kot tak velja za najstarejši festival gejevskega in lezbičnega filma v Evropi, se bo odvijal na različnih prizoriščih, s pestrim spremljevalnim programom; med drugim se bodo zvrstili tudi obiski in pogovori s filmskimi ustvarjalkami in ustvarjalci, fotografska razstava ipd. Devetindvajsetega novembra pa bo ob dvanajstih v »Kinoteki« potekala tudi okrogla miza z naslovom »Koga moti festival gejevskega in lezbičnega filma?«.

Na pričujoči okrogli mizi bo med drugim tekla beseda o nadvse perečem problemu prepolovljenih sredstev festivalu, kar za festival konkretno pomeni, da morajo organizatorji zbirati prostovoljne prispevke, da bodo sploh lahko plačali predvajane filme.

Več o spremljevalnem programu si lahko sicer preberete na spletni strani www.ljudmila.org/siqrd/fglf/27/, na kateri boste med drugim lahko našli tudi urnik projekcij, podroben festivalski katalog in ostale pomembne informacije. V »Lezbomaniji, oddaji za kalibriranje sluha in posluha« datuma 5. 11. na spletni strani »Radia Študent« lahko poslušate tudi intervju Zale Hriberšek s Suzano Tratnik o letošnjem »Festivalu lezbičnega in gejevskega filma«. Povejmo še, da bo festival otvoril španski film »80 dni«. O festivalu se lahko podrobneje seznanite tudi na jutrišnji tiskovni konferenci, ki se bo pričela ob dvanajsti uri, potekala pa bo v preddverju »Slovenske kinoteke«.

Letošnja nagrajenca »Liffa« sta kratki film »Svet zunaj« Davida O'Reillyja in »Zaklonišče« Jeffa Nicholsa, ki je letošnji dobitnik »vodomca«. Jeff Nichols se je gledalcem na »Liffu« sicer predstavil že leta 2007 s filmom »Nasilne zgodbe«. Sicer pa je režiser o ideji za svoj film v enem od svojih intervjujev povedal naslednje:















O pričujočem filmu bomo podrobneje še spregovorili v eni od naslednjih Temnih zvezd, ob čemer vam še sporočamo, da bo drugi del prispevka o »Aleksandrinkah« na vrsti v naslednji ediciji »Temne zvezde«.

Četudi se je »Liffe« včeraj končal, si lahko vse do osemnajstega decembra v »Mali galeriji« ogledate razstavo »Filmogram«. Film in fotografija«, ki poteka v sodelovanju z »Revijo fotografija«, ZSKS-jem, »Zavodom Fair« in »Slovensko kinoteko«.

Na vrata pa že trka »8. Mednarodni festival Animateka«. Ta bo med petim in enajstim decembrom potekal v Ljubljani, med dvanajstim in osemnajstim decembrom pa v »Kinu Udarnik«. Med posebnimi predstavitvami je treba izpostaviti fokus na špansko produkcijo animiranega filma in na tematsko retrospektivo »Animirani film, glasba, zvok«. Letošnji rezidenčni umetnik je Šved Max Andersson.

V nedeljo, sedemindvajsetega novembra, vas v »Menzi pri koritu« čaka nova edicija »Doku Elze«, na kateri se vam bo predstavila »Luksuz produkcija«, prav tako do sedemindvajsetega novembra vas v »Kinodvoru« čaka še »Festival Video in Progress 4«.

Preden pa se od vas za danes poslovimo, drage poslušalke in poslušalci, naj vas spomnimo, da je prejšnji teden izšla nova številka revije Kino!, tokrat že petnajsta po vrsti, ki v središče postavlja tematski sklop »Metagovorica telesa«, kulturno politiko Dušana Makavejeva, premislek o filmu Shoah, hommage Tomu Gotovcu ... Trideseta novembra pa vljudno vabljeni v »Klub Sot 24, 5«, kjer vam bodo udeleženke in udeleženci Škratove filmske šole 2011 predstavili svoje prispevke v čisto novem izdanem zborniku omenjene platforme.

Če pa vas zanima scenaristika in v njej iščete priložnosti, se lahko prijavite na anonimna natečaja za scenarije RTV–ja. Igrani program TV Slovenija namreč razpisuje javni anonimni natečaj za scenarije za izvirno TV igro v dolžini 55-60 minut in za izvirni TV-film v dolžini 70-90 minut, napisane v slovenskem jeziku, pri čemer pa niste omejeni s temo niti z žanrom, morate pa upoštevati karakteristike medija, za katerega sta natečaja razpisana. Čas za oddajo vaših scenarijev imate do enaintridesetega marca. Več pa na Ekranovi spletni strani.

Hvala, da ste bili z nami, se slišimo čez 14 dni, današnjo oddajo sva pripravila Peter Karba in Nina Cvar, za tehnično realizacijo pa je poskrbel Sanja.

---

Še zvočni posnetek oddaje:















Komentarji
komentiraj >>