Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
KONFRONTACIJA Z ZMAJEM (1111 bralcev)
Torek, 22. 11. 2011
Matej Š.



Ameriški predsednik Barack Obama preživlja enega diplomatsko najbolj dejavnih mesecev svojega mandata. Če se je v slabih treh letih od vstopa v Belo Hišo moral ukvarjati predvsem s podedovanimi kriznimi žarišči in ga je na novem delovnem mestu pričakal še razmah globalne gospodarsko-finančne krize, lahko vidimo v letošnjem novembru začetek odločne konkretizacije novega Obamovega geostrateškega načrta. Njegovo težišče se nepreklicno seli z Atlantika in Bližnjega vzhoda na azijsko-pacifiško regijo.

Ameriški predsednik Barack Obama preživlja enega diplomatsko najbolj dejavnih mesecev svojega mandata. Če se je v slabih treh letih od vstopa v Belo Hišo moral ukvarjati predvsem s kriznimi žarišči, ki jih je podedoval od dveh predhodnih mandatov Busha mlajšega, in ga je na novem delovnem mestu pričakal še razmah globalne gospodarsko-finančne krize, lahko vidimo v letošnjem novembru začetek odločne konkretizacije novega Obamovega geostrateškega načrta. Njegovo težišče se nepreklicno seli z Atlantika in Bližnjega vzhoda na azijsko-pacifiško regijo. In Združene države Amerike so glede omenjene regije položile na mizo vse svoje karte - tako ekonomske in diplomatske kot tudi vojaške.

Združene države so 12. in 13. novembra na Havajih prvič v dvajsetih letih na svojih tleh gostile srečanje azijsko-pacifiškega ekonomskega združenja, skrajšano APEC-a. Predsednik Obama je poudaril, da je območje sodelovanja absolutno ključnega pomena za bodočo ameriško gospodarsko rast. Ob tem se je zavzel tudi za razširitev trans-pacifiškega partnerstva, za pridružitev kateremu so zanimanje izrekle Japonska, Mehika in Kanada. Predvsem slednji projekt je še v svoji začetni fazi, kaže pa na trend, ki ga ni več mogoče spregledati. Tako Združene države Amerike kot tudi nekatere druge gospodarsko močnejše države namreč pospešeno prenašajo težišča svojih ekonomskih aktivnosti stran od Evropske unije, njene anemične gospodarske rasti in akutne negotovosti o tem, ali bo njena skupna valuta sploh obstala ali ne. Po drugi strani pa 21 držav članic APEC-a predstavlja 44 odstotkov svetovne trgovine, regija pa je posledično eno gospodarsko najbolj dinamičnih območjih danes.

Obama se je nato odpravil na pot in za začetek v Avstraliji utrjeval dolgotrajne dobre odnose med državama. Ti so sedaj na tako dobri točki, da bodo Američani v Darwinu na severu Avstralije vzpostavili stalno vojaško bazo z 2500-glavo rotirajočo posadko. Avstralija bo tako tretja država v azijsko-pacifiški regiji po številu ameriške vojaške prisotnosti. Daleč v ospredju sta v tem pogledu sicer Japonska in Južna Koreja, nova postojanka ameriške vojske v Avstraliji pa potrjuje aspiracije te države po vedno večji vojaški prisotnosti na tem območju.

Na Baliju je Obama kot gost sodeloval še na forumu združenja južnoazijskih držav – ASEAN. S srečanja je najbolj odmevala njegova napoved, da so Združene države zavezane zagotavljanju pomorske stabilnosti v južnokitajskem morju. S tem se je eksplicitno navezal na zelo občutljivo temo spora med Kitajsko in njenimi sosedami Filipini, Vietnamom, Bruneji, Tajvanom, Indonezijo in Malezijo glede morskih mej na tem strateško in energetsko izjemno pomembnem delu morja. Omenjenih šest držav se je povezalo v skupen blok, s čimer se skušajo zoperstaviti dominantnemu položaju Kitajske, največji uspeh pa za njih seveda predstavlja odkrita podpora Združenih držav Amerike.

Združene države so se tudi zelo hitro odzvale na politične reforme v Mjanmarju, ki nakazujejo možen izhod iz mračnjaškega obdobja pod vladavino vojaške hunte na pot demokratizacije. Predsednik Obama je kmalu potem, ko je Nacionalna liga za demokracijo Nobelove nagrajenke za mir Aung Sun Suu Kyi potrdila kandidaturo na delnih volitvah, napovedal obisk državne sekretarke Hillary Clinton z namenom normalizacije odnosov med državama.

Z minimalnim poznavanjem aktualnega geopolitičnega dogajanja in osnov geografije je kmalu jasno, da je glavni cilj pospešenih ameriških dejavnosti v azijsko-pacifiški regiji osamiti in obkrožiti Kitajsko pred njenim lastnim pragom. Ameriko skrbita njena naraščajoča gospodarska moč in vpliv na mednarodno okolje, zato so se očitno odločili za odločno protiofenzivo na celotni fronti.

Kar se tiče svetovnega gospodarstva, niti ni veliko skrivnosti. Amerika zasleduje svoje interese z agendo vse večje liberalizacije svetovne trgovine. Trn v peti ji tu predstavlja prav Kitajska, ki kopiči svojo izvozno moč z manipuliranjem lastne valute. Azijska velikanka ima pri upiranju ameriškim zahtevam po liberalizaciji lastnega gospodarstva in valute neizpodbitne argumente v astronomskih vrednostih ameriškega dolga, ki ga drži v svojih rokah.

S pospešeno diplomatsko dejavnostjo v regiji Amerika nadgrajuje gospodarsko sodelovanje, hkrati pa podpira konkurenco regionalni dominaciji Kitajske. Za slednjo predstavlja Južnokitajsko morje nekakšna »vrata v zunanji svet« in s tem, ko Amerika podpira njene tekmice pri pomorskih težnjah, skuša krotiti še večji izvoz kitajskega vpliva preko Pacifika.

Najbolj problematična pri vsem pa je gotovo ameriška vojaška prisotnost na območju. Že dolgo ni več jasno, ali ta za regijo pomeni stabilnost, ali pa vanjo vnaša nestabilnost. Izgovori o jedrski oborožitvi Severne Koreje ne zadostujejo za vedno večjo vojaško ekspanzijo, še posebej, ker Amerika istočasno vzbuja vtis, da je diplomatska prizadevanja ne zanimajo več. Vse bolj je jasno, da ameriška vojaška prisotnost ni namenjena Severni Koreji, ampak Kitajski.

Gospodarska in zunanjepolitična prizadevanja za širitev lastnih interesov so ena stvar, popolnoma drugačen ton ameriškemu angažiranju pa daje dejstvo, da o kitajski grožnji govori njihov obrambni minister. Kako sprevržena je ta logika, pove dejstvo, da je ameriška vojska s svojimi korejskimi in japonskimi zavezniki v zadnjem letu dni izvedla kar dve obsežni vojaški vaji na območju, ki ga Kitajska dojema kot svoje varnostno območje. Kdo torej koga ogroža? Panika, ki jo dviguje novi obrambni sekretar Leon Panneta, tako dejansko izzveni bolj kot krik obupa ameriške vojaške industrije, ki ji v okviru varčevalnih ukrepov za zmanjšanje rekordnega ameriškega dolga grozi močno krčenje njenih prihodkov.

Kitajska je ob nenadni tako močni in obsežni ameriški diplomatski ofenzivi ostala kar nekako brez besed in zaenkrat še brez pravega odziva. Amerika medtem slavi velik zunanjepolitični uspeh Baracka Obame. Vendar bo odziv Kitajske na dogajanje pred njenim pragom vsekakor prišel. Takrat se dosežek Obame morda ne bo več svetil v taki luči kot sedaj. Razen, če je njegov cilj ustvariti novega zunanjega sovražnika Amerike. Vojni proti terorizmu se namreč počasi izteka »rok trajanja« in njen mobilizacijski potencial je vedno manjši. Desetletje od njenega začetka je zaznamoval prav astronomski vzpon Kitajske kot nove svetovne velesile. Je nastopil čas za konfrontacijo s kitajskim zmajem?



Komentarji
komentiraj >>