Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Art-area 181: Haroon Mirza / festival MFRU - Kiblix (1442 bralcev)
Sreda, 23. 11. 2011
mcolner



Tokratna edicija bo prepletla številne prakse medijske umetnosti. Najprej se bo Miha sprehodili skozi dela medijskega umetnika Haroona Mirze v londonskem Camden Arts Centre z naslovom 'I Saw Square Triangle Sine'. V drugem delu oddaje pa bo Ida predstavila nekaj odlomkov iz mariborskega festivalskega dvojčka ali tako imenovane združene intermedijske festivalske forme, ki je letos povezala sedemnajsti MFRU: mednarodni festival računalniške umetnosti in deseti festival za odprto kodo Kiblix.

Več
Oddaja v celoti:








Pozdravljeni v oddaji za sodobno umetnost Art-area. Tokratna edicija bo prepletla številne prakse medijske umetnosti. Najprej se bo Miha sprehodili skozi dela medijskega umetnika Haroon Mirza v londonskem Camden Arts Centre z naslovom I Saw Square Triangle Shine - Videl sem kako se je kvadratni trikotnik svetil. V drugem delu oddaje pa bo Ida predstavila nekaj odlomkov iz mariborskega festivalskega dvojčka ali tako imenovane združene intermedijske festivalske forme, ki je letos povezala sedemnajsti MFRU: mednarodni festival računalniške umetnosti in deseti festival za odprto kodo Kiblix.



Pred približno dvema letoma je na površje britanske umetniške scene splaval mladi umetnik Haroon Mirza, ki dandanes velja za enega najbolj želenih na londonski sceni. Bliskovit vzpon se je poleg vseh nepredvidenih okoliščin zgodil zahvaljujoč avtorjevemu nekonvencionalnemu pristopu, ki se spogleduje s tehnološko pogojenimi, novomedijskimi praksami. Te namreč v Veliki Britaniji - razen nekaterih izjem - niso del dominantnega umetnostnega diskurza. A tudi Mirza se v polje novomedijskih praks podaja zgolj navidezno, z dokaj klasičnimi, a domiselnimi prijemi.

Vrhunec Mirzinega vzpenjanja v svetu umetnosti predstavlja sodelovanje na letošnjem Beneškem bienalu v sekciji mednarodne razstave v Arsenalih. Po številnih pojavljanjih, naj bodo to performativne akcije ali klasične razstavne postavitve, v neinstitucionalnih okvirih, je nedavno prestopil magični prag in si prislužil samostojno razstavo v londonskem Camden Arts Centru.

Z zelo specifičnim idejnim pristopom, ki ne izhaja zgolj iz likovnosti, je Haroon Mirza vzpostavil prepoznavno izraznost na račun svojih navidezno kompleksnih instalacij. Te se umeščajo na presečišče sodobnega kiparstva in uporabnih prastrojev za ustvarjanje zvoka. V tem primeru je vprašanje, kaj je avtorju primarno - vizualna podoba ali zvočna slika – povsem brezpredmetno. Objektne instalacije s funkcijo improviziranega instrumenta pač ne morejo biti reducirane na samostojno rabo, ampak izražajo neločljivo soodvisnost obeh ključnih elementov.

Objekti so sestavljeni iz vsakdanjih materialov: to so bodisi stari glasbeni instrumenti, predvajalniki glasbe ali vsakdanji domačinski predmeti. Skupek med seboj povezanih "ready made" objektov priča o improvizacijski naravi proizvajanja dokaj neartikuliranega in arbitrarno komponiranega zvoka. Oba elementa tako predstavljata formalistično občutenje celote, ki pa v svojem širšem kontekstu skriva nekatere tematske dimenzije. Poglavitno vprašanje pri vsem tem je, ali so le-te pravzaprav potrebne?

Performativno akcijo Haroona Mirze sem prvič ugledal lansko leto v galeriji Chisenhale, kjer je predstavil eno od različic svojega hrupnega koncerta, ustvarjenega iz navidez dodobra dotrajanih akustičnih elementov: gramofonov, zvočnikov, ojačevalcev in sintetizatorjev. Performans je bil kratek in zaznamovan z mehansko repeticijo zvoka, s katero se avtor odziva na konvencionalne glasbene govorice ter uteleša zvok kot povsem enakovreden prostorski element. Ideja o objektnosti zvoka, ki lahko na specifične čutne načine, skozi nakazano taktilnost in vibracije, zapolnjuje prostor in je tako enakovreden dobesedno oprijemljivim materialom, že kakšno stoletje buri duhove vizualnih in zvočnih umetnikov. Na prav poseben način se s staro, a vsekakor zimzeleno tematiko ukvarja tudi Mirza.

Sleherna postavitev oziroma uprizoritev pravzaprav pomeni novi konstelaciji, čeprav so različne instalacije v osnovi vselej podobno zasnovane. Kontekst se spreminja tako na ravni formalne, vizualne sestave posameznega dela kot tudi v njegovih tematskih okvirih. Mirza v svoje zvočno-vizualne raziskave pogosto vpenja različne družbene tematike, s pomočjo katerih preizprašuje vlogo zvoka – kot osnovnega elementa - in glasbe – kot sestavljenega zaporedja zvokov – znotraj različnih kulturnih sredin in njihovih kodov. V delu 'Taka Tak' se je tako ukvarjal z vlogo glasbe v muslimanski veri in njenemu obredju, zavoljo česar se je v iskanju terenskih posnetkov odpravil tudi na študijsko popotovanje po Pakistanu.

Na podlagi ne ravno poglobljene raziskave je na sebi lasten način zvoke preprosto vključil v kompozicije, vendar brez konkretneje nakazanih antropološko muzikoloških izsledkov. Mirza tako določene najdene pobude, terenske ali izposojene zvoke, uporablja kot kontekstualni in obenem dekorativni element. Kontekstualizaciji manjka raziskovalna globina, zato se ob poglobljenem branju zlahka sprevrže v golo eksotiko in populizem. Islam je na primer v preteklih letih neprenehno na tapeti zahodne javnosti. Haroon Mirza na takšen način poskuša rešiti svoje delo pasti danes neželenega popolnega formalizma, zato poskuša svoja dela na različne, četudi izjemno površne načine vpenjati v aktualnost današnjega časa.

A to seveda ne velja za vsa njegova dela. Tako je na Beneškem bienalu predstavil izjemno domiselno in vizualno učinkovito instalacijo 'The National Apavillion Then and Now', ki gledalca posrka s svojo intiligentno pojavnostjo. Avtorjevo ironično nanašanje na idejo nacionalnega pavilijona, fenomena, ki ga zelo radi kritično obravnavajo predvsem mladi umetniki, je odlično predstavljeno z metaforo vida in privida - videnega, izginulega in počasi polzečega iz spomina. Nekje na sredini Arsenalov je bila postavljena tesna in zadušljiva, skoraj nepredušno zvočno izolirana konstrukcija, kjer je bil obiskovalec soočen s subtilnim vizualnim izzivom, ki ga je bilo potrebno dodatno osvestiti.

Soočen z topim in nizko-tonskim brnečim zvokom je gledalec v popolnoma zatemnjenem prostoru izpostavljen močni svetlobi majhne luči, ki nenadoma ugasne in pusti gledalca v temi. Kljub temu se v malih možganih človeka, ali pač na očesni mrežnici, podobno kot pri cameri obscuri, videna podoba globoko vtisne in učinkuje na izjemno fizičen in participatoren način. Takšna situacija, ki se lahko sicer v manjši meri zgodi vselej, ko dovolj dolgo gledamo svetleči objekt in nato zatisnemo oči, sproža številna vprašanja o naravi videnega, o spominu, ki bliskovito bledi in rapidno izgublja ostrino detajlov. Metaforično je omenjeno delo mogoče brati kot samo-ironijo na tekmovalnost med deli potencialno velikega kulturnega pomena. Dela iz velikih umetnostnih manifestacij vsekakor sodijo v ta profil.

Mirzin nepaviljon se zaveda svoje hipnosti in minljivosti v svetu, nasičenem z vizualnimi sporočili in umetniškimi intervencijami. Umetnik v tej neizmerni konkurenci ponuja popolnoma efemerno in nestabilno abstraktno podobo brez neposrednih pomenskih asociacij. Edino zvok, ki je s svojim naraščanjem potenciral občutenje videnega, je bil nekoliko odveč. Instalacija namreč ne potrebuje dodatne in direktnjše kontekstualizacije.

Najnovejša postavitev v Camden Arts Centre z naslovom 'I Saw Square Triangle Sine' pa se nekako vrača k izvorni ideji zvočne instalacije. V enem izmed razstavišč je v prostoru razprostrta instalacija s številnimi elementi, ki proizvajajo skrajno repetitivno glasbo oziroma zvočno ozadje. Zvok se ob daljšem vztrajanju v prostoru sprevrže v popolno kakofonično monotonijo, ki dobi smisel šele z vključitvijo vizualnih elementov. Mirza želi gledalca torej angažirati na več čutnih in percepcijskih nivojih.

Celostna postavitev deluje kot nekakšen Baltazarjev stroj, ki fascinira zaradi svoje arhaične kompleksnosti. Avtor je namreč medsebojno povezal različne "lo-fi" elemente, postavljene v nepravilni krožnici. Med njimi dominira baterija bobnov, ki predstavlja performativno in interaktivno orodje. Obiskovalec je namreč povabljen k sodelovanju in udrihanju po tolkalih, s čimer lahko tudi sam pridoda k hrupu. Nadalje so tu zvočniki, monitorji, povezani z mikrofonom v sredini prostora, DJ kotiček, kjer se namesto plošče na gramofonu vrti tranzistor. Vsi ti elementi so – vsaj navidezno – priklopljeni in potemtakem viri zvoka. Tu je sintetizator, ki ima pritrjene tri tipke z lepilnim trakom, kar metaforično ali pa dejansko sproža ogrodje proizvedenga zvoka.

Med vsem tem se pojavljajo vizualni elementi. To so rdeče luči ter elektronska tabla, skozi katero neprenehoma teče napis 'I Saw Square Triangle Sine', preko senzorja projiciran tudi visoko na steno. Ta intervencija, občasno prekinjena z nepravilnimi vijugami, predstavlja tudi osrednji motiv postavitve. V lastni maniri Haroon Mirza v instalacijo vključuje tudi dela drugega umetnika. Podobno kot je to naredil s filmi Jeremyja Dellerja in Guya Shurwina je tokrat v kompozicijo vključil abstraktne slike Angusa Fainhursta. Dela z naslovom 'Underdone Overdone Paintings' predstavljajo barvno pretirane metafizične gozdnate krajine ali pač formalistične raziskave barvne kompozicije.

Skupek vsega naštetega zaradi svoje množičnosti in konfuznosti ne prinaša impulzov, ki bi presegli formo "ready made" in površne kontkstualizacije. "Sine", "Square" in "Triangle" so namreč osnovne oblike zvočnih valov, grafične reprezentacije zvoka, ki jih najdemo v sintetizatorjih in oscilatorjih. Tudi tu gre za podvajanje pomenov: slišimo zvok, ki je nato še vizualiziran s tehnično terminologijo.

Poleg tega je Mirzina postavitev v spremljvalnem tekstu kontekstualizirana z vsemi mogočimi referencami iz kulturne zgodovine: Picassovim kubističnim obdobjem, Pojočo skulpturo Gilberta in Georga in skupino WrK. Nenazadnje se instalacija naslanja na pop kulturo in fenomen rock zasedbe, na kar tudi aludira postavitev v Camdenu. Asociativne povezave in reference so tako zelo neposredne in malodane banalne, namenjene dodatni dopolnitvi vizualne in zvočne podobe umetniškega dela. (Miha Colner)




Danes se je v Mariboru končal deseti festival za odprto kodo Kiblix, ki je potekal v Kibli, Pekarni, Kinu Udarnik in drugih lokacijah. Tako prostorsko kot časovno in programsko se je tokrat že drugo leto povezal z Mednarodnim festivalom računalniške umetnosti MFRU. O letošnji Kiblixovi temi več nekoliko kasneje. Najprej pa predstavimo del festivala MFRU, ki je bil letos podnaslovljen Transmedialno pripovedništvo. Na Koroški cesti so prvi dan odprli nov začasni prostor Galerija Koroška, ki stoji ob boku Kulturnemu inkubatorju, v katerem so letos zasedali Cirkulacija 2. Razstavo z naslovom Pripovedni algoritmi je kuriral Jaka Železnikar, s katerim smo se pogovarjali o posameznih delih.









O tem kakšna so razmerja med literaturo in e-literaturo smo se po predstavitvi njenega dela Inanimate Alice pogovarjali tudi s pisateljico, pedagoginjo in Guardianovo komentatorko Kate Pullinger. V delu, ki ga imenuje "networked novel" ali spletni roman, z izjemno občutljivostjo uporablja računalniško okolje, da bi izkoristila možnosti povezovanja, ki je specifično za splet in aplikacije v različnih programskih okoljih. O e-literaturi pravi:









Vrhunec letošnjega MFRU so zvočno vizualni performansi v Kinu Udarnik. Ledena temperatura dvorane govori zgodbo o mariborski mestni kulturni situaciji, ki nas navdaja z dvomi o uspehu EPK v letu 2012, a ob nekaj vrhunskih senzornih izkušnjah, prevelika zagrenjenost zbledi. Fascinanten je bila predvsem zvočno metalna potopitev v kvadro obkroženo zvočno krajino, ki sta jo v soboto zasnovala Paul Prudence v sodelovanju s Francescom Lopezom. Prvi do tega petka vodi tudi delavnico za uporabo tako imenovanega Windowsovega programa firfau ali štirje VVVV.

Kiblix je glede uporabe tehnologij in zvočnih orodij na drugi strani zelo prečiščen ali celo ortodoksen. O izhodiščih in učinkih festivala smo se pogovarjali z enim izmed štirih programskih vodij, z Miho Horvatom:
(Ida Hiršenfelder)


Novembrska ekipa oddaje za sodobno umetnost Art-area se poslavlja. Na valovih RŠ se bomo ponovno vključili v sredo 14. decembra. Oddajo sta vsebinsko pripravila Miha Colner in Ida Hiršenfelder, brala sem Luka, tehnično pa jo je obdelal Gašper.


Komentarji
komentiraj >>