"Share is in the air!"
Po lanskoletna združitvi dveh podobnih in enako mislečih festivalov, letos desetega Festivala odprte kode Kiblix in sedemnajstega MFRU-ja, Mednarodnega festivala računalniških umetnosti, se v Mariboru te dni zaključuje druga skupna edicija edine letošnje resnično hekerske festivalske platforme pri nas. Kiblix in MFRU sta dva, vendar brez problema delujeta kot en festival, celo do te mere, da je izpostavljanje posameznih dogodkov znotraj njihove specifične organizacije skoraj nesmiselno. Njuna asimilacija je bila tokrat popolna, tako za sodelujoče umetnike in znanstvenike kot tudi za obiskovalce. Marsikdo je na Kiblix prišel kot sodelujoči umetniki ter kmalu postal aktivni udeleženec MFRU-ja. In obratno seveda.
Kiblix se je letos konceptualno razdelil na dva dela, na festival kot laboratorij ter festival kot kulturni performans. Mariborska Kibla, glavno festivalsko središče, je postala odprt »hacklab«, kjer so se debate in ideje ustvarjale sorazmerno s kreativnim neredom v prostoru. Stene so bile porisane in popisane s sporočili, laboratorijske mize polne ledic, spajkalnikov, tiskanih vezij in različnih piskajočih naprav, povsod različne inovativne konstrukcije narejene na delavnicah znotraj festivala, okna pa prelepljena s povabili k participaciji in aktivni udeležbi. Utrip Kible je kljuboval prav nesramno mrzlemu Mariboru in znotraj slogana »Share, Learn, Do« tekom festivala omogočal idealno okolje za kakršnokoli ustvarjanje.
Letošnji idejni vodja Kiblix-a, švicarski »do it yourself« bio-heker Marc Dusseiller [izg. Duselje kot renome], je s seboj v Maribor uvozil skoraj celotno züriško hekersko srenjo, če si pustimo malce ekspresivnosti. Delavnice znotraj hacklab-a so potekale pod vodstvom Švicarskega Mehatroničnega umetniškega društvo, ponujale pa so izdelavo različnih uporabnih napravic iz tiskanega vezja, od tereminov do preprostih svetlikajočih se umetniških konstrukcij izdelanih iz ledic, tranzistorjev in uporov. Na Kilbixu se je vse vrtelo okrog enormnega števila delavnic in že zaradi same časovne stiske se je bilo nemogoče udeležiti vseh. Brez problema se je zaradi groznega mraza špricalo vse tiste, ki so potekale zunaj, nenamerno zamujene pa so iz marsikaterih ust izvabile kakšen glasen medmet neugodja.
Od strokovnih delavnic je glede na število udeležencev največ zanimanja vzbudila delavnica izdelovanja origamijev pod mentorstvom tajvanskega umetnika Escherja Thaija (izg. Ešr Tai). Naivno navdušenje nad izdelovanjem 3D oblik iz papirja in sorodnih vlaknenih materialov je sicer delovalo povsem neznanstveno, a za amaterja prepogibanja je pot do idealnega origami vzorca yoshimura praktično nemogoča. V treh dneh, toliko časa je namreč trajala delavnica, je piski tega poročila uspelo narediti le nekakšno rožo v obliki netreska. Ali gre to pripisati njeni nesposobnosti ali zgolj zaletavosti je zdaj nepomembno, zagotovo pa je narediti dober origami spoštovanja vredna znanost.
Za festival s toliko delavnicami se skoraj spodobi, da se tovrstni, vse bolj popularni praksi deljenja znanj, pokloni tudi s simpozijem. Na »Workshopology« debatah se je dva dni razpravljalo o problematiki financiranja in kakovosti programa delavnic, okrogla miza pa je združila »Workshopoholike« iz Švice, Avstrije, Hrvaške in Italije, od domačih institucij in posameznikov pa sta sodelovala ljubljanski multimedijski laboratorij Ljudmila in Borut Savski. Okrogli mizi je sledila predstavitev kolektiva Bike Kitchen iz Linza, ki na skvotarski, neprofitni in seveda »do iz yourself« platformi deluje kot stičišče kolesarskih navdušencev, popravljalcev in izdelovalcev starih ali pokvarjenih koles. Med festivalom sta gosta iz Avstrije po Mariboru švasala in popravljala stara kolesa, hibridni končni izdelki pa so presegali meje domišljije v iskanju prave definicije kolesa kot prevoznega sredstva. Razglabljalo se je tudi o pomanjkanju takšne kolesarjem prijazne dejavnosti pri nas ter o potencialnih možnostih za njeno vzpostavitev.
Sobotni večer in nedeljsko popoldne sta bila namenjena raziskovanju avdio-vizualnih zvočnih pokrajin. Dobesedno. V kinu Udarnik, najbolj mrzlem kinu v Sloveniji - bojda se jim je pokvarilo ogrevanje – se je čez vikend zgodila kopica nojzerskih lo-fi eksperimentov. V soboto so se z avdio-vizualnih performansi predstavili odlični Martijn Van Boven, Francisco Lopez ter Paul Prudens (izg. Pol prudns), kaj več o tem si lahko preberete v torkovi RŠ recenziji, Zvočna pokrajina nedeljskega popoldneva pa je dan kasneje gostila štiri različne težkokategorične nojz nastope. Poslušalo se je španskega mojstera Pure data zvočnih eklekcij Enriqueja Tomasa, estonskega snemalca zvokov Murmeja, tajvansko nojzersko Pei ter kolektiv devetih navdušencev, ki so vsak k svojim »do it yourself« tereminom poskušali doseči vsaj malce melodično zvočno linijo. Povsem nenavadno nedeljsko popoldne bi lahko rekli.
Skozi ves festival so mariborske fasade in trge osvetljevale projekcije tokrat malce razširjenega kolektiva Cirkulacija 2, ki se je vsak dan na mrazu s cizo sprehajala po mariborskih ulicah in z laserji ter videom posegala v javni prostor. Družbeno kritična nota urbanega in javnega ter mapiranje Janševe glave na stene mariborskih hiš v času predvolilnih kampanj je inovativen način izkazovanja nelagodja nad političnim poseganjem v javni prostor. Poleg tega da so vešči vizualnega mapiranja, pa tudi odlično kuhajo. Nedeljsko družabno kosilo v organizaciji Cirkulacije 2 v Kulturnem inkubatorju je navrglo najbrž najboljši boršt v Mariboru.
Zares pestrega festivalskega dogajanja v tako kratkem prispevku ni moč zaobjeti v celoti. Po doživetem se Kiblix in MFRU reprezentirata predvsem kot stičišče isto mislečih posameznikov in kolektivov, ki v času vseh večjih družbenih razhajanj težijo k lastnem ustvarjanju in neprofitnem deljenju znanja ter izkušenj. Samo še en festival, bi pomislili, a zaradi svoje relativne majhnosti toliko bolj odprt in domač, da ga hitro začneš pogrešati.
Origamije je na Kiblixu občudovala Tina Dolinšek.
Komentarji
komentiraj >>