Ponedeljek, 28. 11. 2011
Jaka Bulc
Vagabundski kantavtor nas s Humor Risk zopet frustrira. Pa vendar, ali ima tudi njegova najnovejša plošča tistih briljantnih 10 minut, zaradi katerih je vredno pretrpeti skozi pol ure nenadvihnjenega dolgčasa? (v celoti!)
* Cassa McCombsa ste na valovih Radia Študent že imeli priložnost spoznati, in sicer pred dobrima dvema letoma, ko smo predstavljali ploščo Catacombs, verjetno najsvetlejši trenutek njegove kariere do sedaj. Predvsem sta na njej izstopala singla You Saved My Life in Dreams-Come-True-Girl, s katerima je Cass dokazal, da je več kot sposoben napisati perfektno pesem, da pa iz samo njemu poznanih razlogov tega po navadi namenoma ne stori. Nekako tako kot Jeff Tweedy, ki s svojimi Wilco že skoraj 20 let izmenjaje izdaja transcendentne glasbene bisere in pretenciozne sonične abominacije.
Pri McCombsu sicer ne gre za take ekstreme, saj so tudi njegove bolj povprečne pesmi, čeravno razvlečene in dolgočasne, vseeno popolnoma prebavljive in poslušljive, vseeno pa njegovemu katalogu manjkata konsistentnost in nekakšna rdeča nit. Njegova glasba ni ne tič ne miš. S tem sicer v teoriji ne bi bilo nič narobe, če bil rezultat produktiven in razburljiv. Pa ni. Komadi, ki bi v primerni zvočni obleki lahko delovali super, zaradi nekonvencionalne strukture in raznovrstnih eksperimentiranj zvenijo razvodenelo in naporno za poslušalca. In obratno, zanimive zvočne teksture in barve, ki bi v določenem kontekstu lahko ustvarile enkratno atmosfero, v kombinacijami z medlimi kantavtorskimi vzorci in besedili to moč izgubijo.
Za ploščo Catacombs je McCombs torej napisal svoje najbolj direktne in posledično najboljše pesmi, prejšnja plata Wit's End, ki je v bistvu izšla pred kratkim, letos spomladi, pa je bila temačna in občasno zatežena. V slogu prej omenjene nekonsistentnosti je plošča Humor Risk, ki jo bomo poslušali danes, precej drugačna od obeh, hkrati pa tudi sama po sebi precej heterogena. Ob poslušanju uvodnega komada Love Thine Enemy se zazdi, da bo šlo za precej banalno in lahkotno ploščo, predvsem zaradi monotonega in repetitivnega riffa, ki v kombinaciji z nadležnim ponavljanjem treh naslovnih besed res ne poskrbi za neke blazne sonične užitke. Na srečo se potem stvari obrnejo na bolje, z izjemo absolutno predolgega in zelo dolgočasnega komada Mystery Mail, ki je stilsko precej blizu otvoritveni pesmi.
Ostali štiklci so solidni, z izjemo dveh, ki sta odlična. Robin Egg Blue je grenko-sladka, s soncem prežeta pesem, ki je hkrati preprosta in slikovita, celo filmska. Mariah, ki ploščo zaključi, je tudi njen vrhunec. S svojo krhkostjo in ranljivostjo spominja na najboljše trenutke Elliotta Smitha. Celo McCombsov vokal, ki je po navadi oddaljen in precej neoseben, je v tej pesmi topel, oseben in oprijemljiv.
Humor Risk je frustrirajoča plošča. Vagabundski kantavtor Cass McCombs nas je zopet prisilil, da se prebijemo skozi dobre pol ure nenavdihnjenega materiala, da lahko uživamo v desetih minutah čiste briljantnosti.
pripravil Jaka Bulc
Komentarji
komentiraj >>