Sreda, 30. 11. 2011
Pina Gabrijan
Sredina Tolpa bumov prinaša novo stvaritev Daniela Lopatina - bolj znanega kot Oneohtrix Point Never -, naslovljeno Replica. (v celoti!)
* Približno pol leta po izdaji albuma 'Channel Pressure' z Joelom Fordom je Daniel Lopatin pod svojim najdejavnejšim alter egom Oneohtrix Point Never izdal nov dolgometražec, naslovljen 'Replica'. Ta je izšel pri njegovi lastni založbi Software Records, ki jo je prav tako ustanovil v letošnjem letu in deluje kot odcep večje Mexican Summer. 'Replica' nadaljuje zgodbo, ki jo je pletel kot Oneohtrix Point Never, vendar pa je po mnenju mnogih 'Replica' njegov najboljši album doslej … toda, če malo pobrskamo po spominu, je bilo te oznake deležnih že več njegovih izdelkov.
Dotični Lopatinov album temelji na posluževanju samplov iz reklam iz osemdesetih let prejšnjega stoletja, torej iz obdobja, v katerem je sam Lopatin ustvarjalno konkretno zakoreninjen. Vendar pa niti približno ne gre za kakšne izrecno neposredne reference, sploh pa ne do te mere kot na prej omenjenem albumu 'Channel Pressure'. Četudi Lopatin operira z zvoki, ki so sicer sami po sebi prej topli kot ne, se nagiba 'Replica' v smeri ustvarjanja tesnobnega, blago paranoidnega, distopičnega ozračja. Še vedno pa ostaja zvest čisto svoji atmosferičnosti, značilni za izdaje pod imenom Oneohtrix Point Never, ustvarjeni z dlakocepsko natančnostjo, ki pa vendar prinaša občutek spontanosti prevajanja emocij. Povsem utemeljeno lahko začnemo počasi sumiti Lopatina nekakšne katalitske sposobnosti pretakanja samega sebe v naša ušesa.
Na naslovnici se seveda ni po naključju znašla slika lobanje, ki je delo Virgila Finlaya iz leta 1936, na zadnji strani pa slika lobanje, narejena po principu ASCII-umetnosti, torej slika, narejena iz računalniških znakov, določenih z ameriško standardizirano kodo za izmenjavo informacij. Sam Lopatin pravi, da je odločitev za lobanje padla, ker te zanj predstavljajo zanimiv simbol tega, kar ostane, ko »zadeve« izginejo. Tako izhaja sam koncept albuma in posledično tudi njegov naslov iz vizije sveta po apokalipsi – sampli oglasov, ki jih Lopatin uporablja, pa so edini ostanki naše družbe, ki jih preživeli - sicer povsem narobe - sestavljajo, da bi prišli do replike družbe, ki je nekoč obstajala.
Večinoma so komadi zvočno jedrnati kljub za izdaje Oneohtrix Point Never značilni razvlečenosti. Tako je na primer 'Sleep Dealer', ki – seveda spet konceptualno smiselno - nosi enak naslov kot futuristični film izpred treh let, bogato naphan s sampli – in sicer s sampli iz reklam za kavo. Skozi album pa je dronerska estetika ozaljšana z melanholičnimi klavirskimi leitmotivi, kar daje izdelku še dodatno nekoliko filmsko noto ukvarjanja z materijo »izgubljenega sveta«. Četudi najbrž rahlo paradoksalno ob upoštevanju dejstva, da so mu za surovino služili oglasi, se kaže 'Replica' kot material, primeren za glasbeno terapijo
Poleg prej omenjenega komada 'Sleep Dealer' velja še posebej opozoriti na naslovnega neodoljivega 'Replica', na moč oglasov namigujočega 'Power Of Persuasion' in po blatu rijočo romanco 'Nassau'. Dodamo lahko le še, da Lopatin ponovno dokazuje, da je kljub poplavi analognih retro zanesenjakov, ki pa prav tako prinašajo poplavo nedomiselnih trendovskih izdelkov za vesele konzumente, povsem samosvoj osamelec. Glede na njegovo hiperproduktivnost pa se že zaziramo v prihodnje leto in se veselimo naslednjega izdelka ter upamo, da se tudi v prihodnje ne bo zavoljo intenzitete izdajanja spustil iz svojih višav.
pripravila Pina Gabrijan
Komentarji
komentiraj >>