LAMB, Werefox, Jay Leighton 1.12.2011; CUK Kino Šiška, Ljubljana

* Potem ko je Slovenijo že obiskalo nekaj predstavnikov britanske, tako imenovane elektronske down tempo/trip hop scene – denimo Massive Attack, Tricky - se je prvič pri nas ustavil dvojec Lamb, ki zadnjih nekaj let, natančneje od leta 2003, ni ustvarjal. Vokalistka Lou Rhodes in producent Andy Barlow sta sicer ustvarjala vsak zase, toda Lamb se je umaknil iz glasbenega polja in malce prestopil v pozabo vse do kakšnih dveh let nazaj. Duet se je reformiral za nekaj festivalskih nastopov, dokaj logično pa je v letošnjem letu izdal novo studijsko ploščo z naslovom 5. Z njo konec koncev nista zaplavala izven svojih prepoznavnih okvirov, ki sta jih začrtala že v samem začetku, z istoimenskim prvencem. Takrat sta nadaljevala s tradicijo trip-hoperske muzike, ki so jo v Angliji nekako začeli denimo Massive Attack. In čeprav plošča ne ponuja nič drastično drugačnega, pa so novi materiali hkrati dovolj zanimivi za preverbo koncertne forme. Jasno, Lamb sta najbolj dogajala deset, petnajst let nazaj in verjetno je bilo pričakovati, da se bo nastop naslanjal na starejše materiale. Ampak ne; logično je bil obarvan z novimi skladbami in verjetno je to vplivalo na pol mrtvo vzdušje v prostoru, pa čeprav je nova plošča zunaj že kar nekaj časa.

Kot je bilo že vnaprej znano, je Andyju in Louu na odru delal družbo še basist Jon Thorne, ki se je tekom nastopa izkazal kot pomemben člen v zvočni sliki. Dejansko je Lamb v živo trojka, ki ima enakovredno odmerjen prostor na odru, oddaja energijo, ki naredi nastop sproščen, jasno pa je, da je Andy tisti člen, ki je nekakšen motivator vsemu skupaj. Celotni predstavi ne gre prav nič očitati. Vsled elektronskega žanra in posledično pol stvarnega igranja je nastop zvenel brezhibno. Debele basovske linije so prečesale celoten prostor v polni meri, nekako pričakovano pa je božal tudi angelski glas Rhodsove, ki se tudi v živo izkaže kot mojstrica podajanja počasnih vokalnih linij.

Lamb glasba je na plošči ena zgodba, v živo pa na srečo druga, saj so aranžmaji za koncert kar konkretno zabeljeni na mestih, kjer je to potrebno. Te niti ima v prstih Barlow, ki se priložnostno prelevi tudi v tolkalca, sicer pa kar pogostokrat vijači izven okvira, ki je nastavljen na studijske različice komadov. Brez da bi s tem komade pretirano maličil, je elegantno dodal kakšen dronerski videz ali pa kar hrupen, že skoraj piskajoč zaključek, ki je popeljal v apokaliptične sfere. Te je verjetno najbolje vključil prav v zadnjo odigrano skladbo, ko je predstava dobila veličasten zaključek oziroma vrhunec.

Lamb so se predstavili kot brezhibna koncertna ekipa z dobro nastavljenim repertoarjem, ki z močnejšimi komadi pritisne na ušesa takrat, ko je to potrebno, ter z oplemenitenimi aranžmaji odganja sterilnost. Resda je v sliki marsikaj nasnetega, tudi bas kitarista bi lahko nadomestili z matrice, toda Jon Thorne je učinkovito barval sicer povečini temačno zvočno sliko.

V uvodu večera je nekaj akustičnih črtic odigral Jay Leighton,ki sodeluje z Rhodesovo pri njenih solističnih podvigih. Njegov nastop je bolj kot kaj drugega služil res zgolj kot uvertura v večer. Za njim pa se je predstavila nova domača zasedba Werefox, ki jo tvorijo člani bendov Sphericube in Psycho-Path. Njihova glasba je takole na hitro kar zmes omenjenih dveh bendov. Nekaj zasanjanega down-tempo rocka, podprtega s hrustljavo kitarsko podlago na eni in spogledovanje s postpunkovsko ritmiko na drugi strani. Obetavna in v raziskovanje zazrta izraznost, ki pa v živo ni najbolj zazvenela. Zasedba izkušenih instrumentalistov in vokalistke ni delovala prepričljivo, kar pa gre v večji meri pripisati precej površno nastavljenemu zvoku, ki jih je pahnil v medlo predstavo.

Pripravil Gašper Prus.