Če sprejmemo prepričanje, da je celotna ekonomska stroka - z nekaj svetlimi izjemami, ki zgolj potrjujejo pravilo - popolnoma odpovedala pri napovedih in opozorilih glede izbruha aktualne gospodarske krize, je potem smiselno brati njene ocene in analize te iste krize? Kdo se sploh lahko loti takšne teme, ne da bi bil obremenjen z lastno ideološko pozicijo ali pa po drugi strani s pomanjkljivo strokovno podlago na tem specifičnem področju? Lahko sploh kdo v celoti strne kompleksnost pojava te krize in spremljajoči šov, ki se pred našimi očmi odvija že vse od septembra 2008?

Angleški novinar Paul Mason se izkaže kot prava izbira po vseh naštetih kriterijih. Ne le zato, ker je že od leta 2001 urednik redakcije za ekonomijo pri BBC-jevem programu Newsnight. Prav tako ne, ker je v živo spremljal padec takrat četrte največje investicijske banke v Združenih državah Amerike, Lehman Brothers, in po lastnih besedah od takrat naprej še ni uspel zajeti sape pri svojem novinarskem delu. Morda mu daje največjo kredibilnost njegov pristop pri pokrivanju gospodarskih tem, ki se ne omejuje le na korporativne novice, borzne indekse in visoko politiko, pač pa sega precej širše. Veliko pove že njegov moto na BBC-jevem blogu, ki bi se v prevodu lahko glasil »ljudje, planet in profit«, še več pa seznam tem in zgodb, ki jih je pokrival. Na slednjem se korporativna škandala z Enronom in Worldcomom znajdeta v družbi takšnih tem, kot so hurikan Katrina, nasilje tolp v Angliji, socialni vpliv uporabe mobilnih telefonov v Afriki in pojav družbenih gibanj v Boliviji, ki so na oblast pripeljala Eva Moralesa.

Evidenten problem pri poskusih opisa aktualne finančne in gospodarske krize je seveda predvsem v tem, da ta še vedno traja in bo gotovo še trajala, česar se Mason nedvomno zaveda in v kar se bralec lahko prepriča. Predmet te recenzije, izdan pri založbi Verso, je namreč druga dopolnjena izdaja iz lanskega leta. Prva je prišla na police v prvi polovici leta 2009. Takrat se je po Masonu končala prva faza aktualne krize. V njej so vodilni politiki z obeh strani Atlantika z nepredstavljivimi vsotami davkoplačevalskega denarja preprečili popoln kolaps svetovnega finančnega sistema, ki je grozil, potem ko je spektakularno počil prenapihnjen balon špekulativnega kapitala in povzročil efekt domin, zaradi katerega se je začel podirati ustaljeni red finančnih institucij. Ob tem, ko so preprečili najhujše, si je večina že oddahnila in začela nazdravljati lastnim zaslugam. Masonu je bilo jasno, da zgodba niti približno še ni končana.

Druga faza naj bi potekala nekako od marca 2009 do junija 2010, zaznamujejo pa jo poskusi stimulacije gospodarske rasti v državah, počasno okrevanje gospodarstev in dolžniška kriza v Grčiji, ki se je nato razširila še na nekatere druge države evroobmočja. Junija lansko leto, ko je šla pričujoča izdaja v tisk, je Mason opisal tudi, kako bo izgledala tretja faza te krize: grožnja ponovnega padca v recesijo, nevarnost deflacijske spirale v številnih državah, parcialne in blokovske rešitve za izhod iz krize in socialna trenja glede tega, kdo naj plača dolgove, ki jih ta pušča za seboj. Pogled na katerokoli naslovnico današnjega časopisa nam bo zelo verjetno v veliki meri potrdil, da se na tej točki nahajamo prav zdaj.

Pri iskanju in opisovanju vzrokov za krizo je Mason popolnoma jasen in presunljivo oster. Finančni kapital, ki se je pri iskanju načinov za maksimiziranje lastnega profita izvil izpod nadzora in se na krilih neoliberalne agende prelevil v najmočnejšega globalnega akterja, si je izkopal tudi jamo lastnega propada. Sistem, ki ga je ustvaril, je namreč v sami osnovi popolnoma nevzdržen in neizogibno vodi do ustvarjanja balonov, ki morajo prej ali slej počiti. Kot primer Mason navaja statistične podatke Svetovne banke iz leta 2007, iz katerih je razvidno, da je vrednost izvedenih finančnih instrumentov – teh sofisticiranih novih izumov neregulirane finančne industrije - znašala kar osemkrat več kot skupna vrednost realne ekonomije vseh držav sveta skupaj.

Masonova kritika neoliberalne ideologije cilja tudi na njene preštevilne apologete z visokimi akademskimi nazivi in političnimi funkcijami. Pri tem so najbolj izpostavljeni tisti, ki kljub evidentnim pomanjkljivostim neoliberalizma, ki so se razgalile v času te krize, ostajajo njegovi slepi zagovorniki in ne premorejo niti kančka samorefleksije. Ob tem pa Mason ne ostaja površen, ampak poda svojo kritiko tudi na račun tistih, ki se skušajo izpostaviti kot alternativa prevladujočemu mišljenju, pri tem pa ne gredo dovolj daleč in izzvenijo nekonsistentno. Svoj teoretski pregled dodatno popestri z zelo zanimivo predstavitvijo idej dveh ekonomistov, ki sta bila vsak v svojem času in okolju tako ali drugače šikanirana zaradi svoje nekonformnosti, razvoj dogodkov pa v marsičem potrjuje njune teorije. To sta Konstantin Kondratiev in Hyman Minsky.

Pri vprašanjih o tem, kakšne so možne rešitve za izhod iz te krize, Mason v prvi vrsti zagovarja odločen rez s prevladujočo neoliberalno agendo in njej inherentno mantro o prostem trgu. Čeprav se zaveda, da koherentnih vizij ni na vidiku, začetek lahko predstavlja že večja vloga držav v ekonomskih zadevah, ki bi pomenila vrnitev politične ekonomije namesto brezosebnih neoliberalnih ekonometričnih modelov.

Masonova knjiga se od začetka do konca v ne preveč zahtevnem strokovnem jeziku bere kot zares napet triler. Zaradi tega bi lahko nekateri kritični bralci njeno sporočilo dojeli že na meji teorij zarote. Dejansko je Mason veliko preveč nepretenciozen, da bi ga lahko uvrščali med teoretike zarote, pa tudi aktualno krizo z lahkoto uporabimo kot prispodobo za triler. Konec koncev je njen glavni motiv – pohlep – že v samem naslovu tega dela. Tega bi, mimogrede, moral prebrati vsak, ki ga zanimajo vzroki za krizo, njen razvoj in posledice. Vsak, ki želi javno govoriti o krizi, bi jo moral prebrati dvakrat, vsi tisti, ki najbolj glasno protestirajo proti aktualni svetovni gospodarsko finančni ureditvi, pa vsaj trikrat.

Knjigo „Meltdown - The end of the age of greed“ avtorja Paula Masona, izdano pri založbi Verso, je recenziral Matej Šebenik.