Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
V družbi 8. Animateke in Aleksandrink (1210 bralcev)
Ponedeljek, 5. 12. 2011
Nina Cvar



Uvodoma bomo napovedali 8. edicijo »Animateke«, ki bo v Ljubljani potekala med petim in enajstim decembrom, med dvanajstim in osemnajstim decembrom pa še v Mariboru v »Kinu Udarnik«. Več o letošnji »Animateki« vam bo razkril Rok Govednik, vodja projekta pri »Animateki«. V nadaljevanju sledi obljubljeni zaključni del o celovečernem dokumentarcu »Aleksandrinke«. Predstavili vam ga bomo tudi skozi zvočne posnetke pogovora z Metodom Pevcem.

V celoti!

Lepo pozdravljeni v novi ediciji Temne zvezde, v kateri bomo uvodoma napovedali osmo edicijo »Animateke«, ki bo v Ljubljani potekala med petim in enajstim decembrom, med dvanajstim in osemnajstim decembrom pa še v Mariboru v »Kinu Udarnik«. Več o letošnjem že osmem »Mednarodnem festivalu animiranega filma« vam bo razkril Rok Govednik, vodja projekta pri »Animateki«.V nadaljevanju oddaje pa sledi še obljubljeni zaključni del o »Aleksandrinkah« režiserja in scenarista Metoda Pevca.

Prisluhnimo sedaj pogovoru z Rokom Govednikom, ki se je na vetrovni večer odvijal na hladni klopci pred »Kinodvorom«. Pogovor sva začela s kratko predstavitvijo festivala:
















Pomemben del letošnjega festivala sta tudi retrospektivi:
















Kdo pa je letošnja rezidenčna umetnica oziroma rezidenčni umetnik?
















O izobraževalnem programu Slon in študentski filmih Rok Govednik:
















Naj ob tem še opozorimo, da bo v okviru Društva za 2 koluta »Hiša pravljic« prišla tudi v redno distribucijo v sinhronizirani obliki.

Beseda pa je nanesla tudi na vprašanje razmerja animiranega filma do klasičnega optičnega filma:
















Za konec pa smo Roka Govednika povprašali še po spremljevalnem programu in organizaciji pogovorov z gosti na osmi ediciji »Mednarodnega festivala Animateka«:
















Drage poslušalke in poslušalci, to je bil pogovor z Rokom Govednikom, ki vam je predstavil letošnjo edicijo »Animateke«, ki vrata v svoj magični animirani svet odpira prav danes z otvoritveno premiero celovečernega animiranega filma »Chico in Rita«.

V drugem delu današnje Temne zvezde bomo nekoliko podrobneje spregovorili o »Aleksandrinkah«, celovečernem dokumentarnem filmu, dobitniku letošnje nagrade za najboljši dokumentarni film na »Festivalu slovenskega filma«. »Aleksandrinke« so začele nastajati v letu 2008, ko sta se Metod Pevec, režiser in scenarist, in raziskovalka Barbara Brezavšček Stegeman povezala z »Društvom za ohranjanje kulturne dediščine aleksandrink«. Film, ki je nastajal dve leti, posnet je bil na različnih lokacijah v Sloveniji, Italiji, Egiptu in ZDA, vsebuje pa tudi odlomke iz filma »Žerjavi letijo na jug« avtorice Dorice Makuc, temelji na pričevanju aleksandrink, njihovih otrok in varovancev.

Četudi smo v »Aleksandrinkah« priča tistemu tipu dokumentarca, ki temelji na intervjuju, pa še zdaleč nismo priča vzpostavljanju deterministične strukture, ki bi delegirala hierarhično razmerje med subjektom in objektom - subjekt torej ni objektiviziran. Slednje gre nedvomno pripisati tankočutnemu odnosu scenarista in režiserja ter ostale ekipe do življenjskih usod aleksandrink.

A prisluhnimo raje Metodu Pevcu. V posnetku nam bo tako zaupal, kako je potekal proces raziskovanja, pri čemer naj še opozorimo, da se je z Metodom Pevcem v »Trubarjevi hiše literature« pogovarjala Katja Šulc:
































Usode se izrišejo postopoma - od uvodnega orisa socialnih in družbeno-političnih okoliščin, v katerih nezamerljivo vlogo igrajo velika gospodarska kriza, strahotna revščina, šovinistični moralizem in fašizem. Neprisiljeno sociološko študijo bi torej lahko razdelili na štiri integralne etape: na uvodno predstavitev tematike, na okolje Kaira in Aleksandrije, na fokus otrok večinoma premožnih družin, ki so jih dojile aleksandrinke, in na otroke, ki so jih bile ženske prisiljene (za)pustiti doma. Pomembno mesto zasedajo tudi ženske, ki so si v Aleksandriji in Kairu izborile visoko mesto v egiptovski družbi.

Ena večjih odlik dokumentarca je nedvomno ta, da se ustvarjalcu in spremljevalni ekipi uspe izmakniti motivu t. i. lika cankarjanske matere. Slednje se med drugim kaže tudi v tem, da scenarij skrbno pripoveduje o različnih razlogih in namerah žensk, ki so zapustile tržaško pristanišče in se odpravile kozmopolitskima Aleksandriji in Egiptu naproti.

Izpostavljeno različnost vseskozi povezuje osrednji laitmotiv preživetja, poskusa iztrganja okovom revščine, patriarhalnemu zatiranju, šovinizmu, provincializmu, fašizmu. A predajmo raje besedo Metodu Pevcu, režiserju in scenaristu »Aleksandrink«:















Ob tem naj dodamo, da je bila ena najbogatejših žensk v aleksandrinski visoki družbi prav Slovenka (prav slednje Aleksandrinke umešča v diskurz nacionalnega, ki je mestoma preveč predimenzionirano oziroma celotno izjavno polje Aleksandrink scenarist vzpostavlja skozi prizmo nacionalnega, kar bi bilo nujno potrebno podvreči natančnejši kritični analizi). Sicer pa je pomembna tudi še neka druga zgodba, če ponovimo besede Metoda Pevca na omenjenem pogovoru v Trubarjevi hiši:















Patriarhalno okolje je uspehe žensk praviloma zamolčalo, predvsem pa je na njih lepilo skrajno žaljive pomene, ki so skušali zmanjšati uspešnost žensk:
















»Aleksandrinke« so med drugim tudi dokumentarec o spopodanju žensk s patriarhalnimi normami. O osebnem osvobajanju torej:















Predvsem pa so ganljiv portret življenjskih usod, ki navkljub televizijski formi, ki včasih lahko deluje nekoliko omejujoče, funkcionirajo prepričljivo. Brez moraliziranja in brez kapitaliziranja na težkih življenskih zgodbah »Aleksandrinke« ne spregovorijo zgolj o temi, ki je bila često podvržena sterotipiziranju, ampak navsezadnje izrišejo tudi podobo nekega časa in prostora, tako lokalnega kot širše mednarodnega.

Za konec naj še dodamo, da je za vaše lastno izkustvo in presojo»Aleksandrink« seveda najboljše, da si dokumentarec ogledate še sami. Več o datumih projekcij v okviru »Art kino mreže« lahko najdete na »Kinodvorovi spletni strani« pod rubriko arhiv, več o filmu pa na spletni strani www.emotionfilm.si/filmi/aleksandrinke/. Sicer pa smo si film lahko ogledali tudi v Menzi pri koritu, in sicer v okviru Doku Elze.

Današnjo oddajo sem pripravila Nina Cvar, za tehnično realizacijo je poskrbel Vallix. Se vnovič slišimo čez 14 dni.


Komentarji
komentiraj >>