Četrtek, 15. 1. 2004
Skabina
V bogati zgodovini bostonske punk/hardcore scene se The Blue Bloods uvrščajo med mlajše protagoniste, vendar pa zato nič manj odlične. Njihovo sicer sarkastično ime je pravzaprav čisto primerno, saj nam The Blue Bloods na svojem tretjem albumu ponujajo najžlahtnejše zvoke, ki imajo izvirajo s cest Bostona, iz njegovih tovarn in barov.
Modrokrvneži, o katerih bo sedaj tekla beseda, prihajajo iz Bostona, gnezda undergorounda iz katerega se je izvalilo veliko odličnih punk/hardcore in drugih bendov. The Blue Bloods, katerih začetki segajo v pozna devetdeseta, sicer spadajo med, po stažu, mlajše ptice, če jih primerjamo recimo s someščani Slapshot, ki po svetu letajo že od zgodnjih osemdesetih. Vendar pa zato ne čivkajo nič manj glasno in udarno. Na svoj način seveda.
Nobenemu bendu, ki prihaja iz mesta z bogato underground zgodovino, kot je Boston, najbrž ni prav lahko se uveljaviti. Takšen bend se kar naprej primerja z velikimi predhodniki in sodobniki. Išče se presežke ali pa vsaj enakovredne vrline, ki opravičujejo pozitivno mnenje oziroma upravičenost hvale. V Bostonu, od koder prihaja, ta trenutek eden najboljših in najbolj priljubljenih punk bendov, na svetu Dropkick Murphys, da ne omenjam že omenjenih starin Slapshot, pa odličnih hardcorovcev Blood for Blood, in še bi lahko naštevala, je to še posebej težko.
The Blue Bloods se zadeve lotevajo na svoj način. Iz Bostonske podzemne zakladnice so absorbirali elemente, ki jim najbolj ustrezajo, ter jih zlili v celoto, ki združuje predvsem hardcore stare šole in punk z ulice, z močnimi vplivi rock’n’rola Bruiserso in Social Distortion. Znotraj nje prehajajo iz ene strani na drugo, jih prepletajo in ločujejo. Uvodnemu intru, ki nas vpelje v album, sledi Twice as Strong, - udaren in speven street punk komad, ki se je zagotovo rodil pod vplivom zgleda Dropkick Murphys, takoj za tem pa nam v ušesa udari hardcore zvarjen po starem receptu, v Day In Day Out. In potem zopet Dropkickovsko obarvan Burning The Bridges Light The Way. Jah, Dropkick-i imajo nedvomno velik vpliv na The Blue Bloods, v bistvu le njihova punkerska plat, saj Blue Bloods ne najdemo keltskih zvokov.. Zato bi bilo neupravičeno The Blue Bloods označiti kot njihov klon.
Na albumu The Blue Bloods se nahaja 18 komadov, od katerih po spevnosti najbolj izstopajo Kowalski, 02072, The ties that Bind, ki vsebujejo nalezljive refrene, ki jih fani zagotovo na koncertih, na vse grlo, prepevaajo skupaj z bendom. Tršo melodiko najdemo v Day in Day Out, Nervous Wreck in Glue, po večini pa The Blue Bloods uspešno zabrisujejo stilske meje. Album The Blue Bloods vsebuje tudi tri priredbe – Springsteenovo I’m going down, Nothing od Negative Approach in Glue od začetnikov bostonskega hardcora SS Decontrol, ter precej dolg pogovor zavrten v obratno smer, katerega pomen bi prav lahko bil – veliko besed in malo pomena. No the Blue Bloods to kar imajo za povedati, povedo kratko in jedrnato. V glasbi, ki gre le v par primerih čez dve minuti in besedi, ki opozarja na krivice, ter ter se jim upira z mladostniško uporniškim, vendar osmišljenim žarom, ki ga večina ljudi z leti, zaradi takšnih ali drugačnih razlogov, žal izgubi ali zavrže. Je že res, da punk in hardcore bendi že desetletja samo pogrevajo staro župo, in da The Blue Bloods počnejo prav to, vendar nove ne bo, dokler opozoril na znanje ne vzamemo vsi. .
The Blue Bloods z svojim sporočilom dokazujejo, navkljub svojemu imenu, da niso razvajena plemiška deca, pač pa “plemiči” misli in srca, ki jima je mar še za vse kaj drugega kot svojo modrokrvno rit. “Žlahtna” je njihova glasba in “žlahtna” je njihova na ulicah industrijskega mesta in z izkušnjo delavskega življenja bogatena misel.
Komentarji
komentiraj >>