(Nneka, foto: David Lotrič, arhiv Kino Šiška)

* Petkov koncert Nneke, pevke nigerijsko–nemškega rodu, bi sicer stežka uvrstili med urbane vrhunce leta, pokazal pa je, da je soulovski glas na všečnih glasbenih podlagah z reggae estetiko lahko aktualen tudi leta 2011.

Za dobro vzdušje v uvodnem delu večera sta poskrbela Severa Gjurin in Dejan Lapanja, ki sta z mešanico izvrstno uglasbenih, kitarsko–akustičnih priredb tujih reggaejaških in hippie-jevskih pesmi ter inovativnih predelav avtorskih komadov Olivije in Ane Pupedan kratkočasila začuda že takrat zelo polno katedralo Kina Šiška. Vsem tistim, ki jih v dobro voljo niso spravljali morebitni nostalgični spomini na srednješolsko druženje ob tabornem ognju, pa so (ironične) nasmeške na usta izvabile občasno neumestne Severine izjave tipa: še mal, pa pride Nneka, pa neka bude in Soul is heavy – there's so much trouble in the world. Res, tako veliko skrbi je na tem svetu, medtem ko poln urbani avditorij pljucka pivo in se sproščeno zabava na world music dogodku.

Po krajšem premoru je oder zavzela spremljevalna skupina zvezde petkovega večera, po minuti inštrumentalnih taktov pa se je iz zaodrja pojoča v središče našega zanimanja prikradla še Nneka. Marsikdaj, ko na zvočnih posnetkih slišimo prelep, čustven, a izrazit vokal, se lahko nekoliko zaskrbljeni vprašamo, ali bo ta vsaj približno tako dobro zvenel tudi v živo. Nneka je vse dvome o tem razblinila že med prvo pesmijo, po kateri pa je z uvodnim nagovorom pokazala, da ta glas poleg vsega pripada nadvse simpatičnemu, odkritosrčnemu in skromnemu bitju. Zaradi obojega tudi tradicionalno zadržana ljubljanska publika z bučno manifestacijo svojega navdušenja ni čakala do druge polovice koncerta, kar se sicer zna primeriti. Topel sprejem je bil seveda odličen obet za nastop, ki je sledil.

Že naslednja pesem, Walking, eden od hitov z Nnekine prejšnje plošče, je po drugi strani pokazala, da je klasična inštrumentalna postava z bobni, basom, kitaro in klaviaturami primernejša za izvajanje materialov z najnovejše plošče, ki se veliko bolj nagiba v pop-soul vode, medtem ko je za poustvarjanje naprednih reggae in hip-hop elementov, ki plemenitijo inštrumentalne podlage na prejšnjih albumih, nekoliko manj ustrezna. Čeprav je klaviaturist ob priliki vpeljal določene v naprej pripravljene posnetke, kot so na primer aranžmaji trobilne sekcije ali spremljevalni vokali, je prevladujoč glasbeni okvir tvoril temeljni zvok naštetih inštrumentov. A tudi znotraj tega bi lahko glasbeniki pokazali nekaj več inovativnosti. Marsikdaj bi veliko razliko namesto golega udrihanja po opni lahko naredili že udarci po obroču bobna. Tako je potencialna dodana glasbena vrednost žal povsem umanjkala.

Naj k temu navržem še, da se vložki glasbenikov še na nekaj drugih ravneh niso niti približno skladali s tipom glasbe, ki jo ustvarja Nneka. Ob kitarskih solažah, ki so tako po formi kot zvoku dišale po synthrocku osemdesetih, sem na primer ugotavljal, da se te pravzaprav ujemajo zgolj in samo z odrsko osvetljavo v prevladujočih roza in modrih odtenkih. Drug primer tega pa so bili solo vložki v osnovnošolski jazzovski maniri, ki so pesmi, v katerih so se pojavljali, povsem po nepotrebnem razvekli.

Kljub izrečenemu pa je bila v petek zvečer na srečo v ospredju vendarle Nneka. Z izborom pesmi, učinkovitim nagovarjanjem publike in predvsem izjemnim petjem nas je odpeljala na dinamično pot po svoji diskografiji, pri čemer so seveda prednjačile skladbe s svežega, letošnjo jesen izdanega albuma Soul is heavy. Rdeča nit te poti je poleg Nnekinega čustvenega glasu tudi izpričan čut za nemalokrat zbeganega posameznika v vse prevečkrat krivični družbi. Čeprav bi bil marsikdo lahko nekoliko zadržan spričo zaznane klišejskosti in naivnosti v njenih besedilih, v katerih ne manjka zatekanj k opoziciji Babilon in Zion ter k prepričanju v odrešilno moč milosti božje, to na noben način ni motilo, kaj šele pokvarilo pozitivno nastrojenega vzdušja gibajočih se teles v nabito polni katedrali Kina Šiška. Vse to bi še enkrat več lahko pripisali tankočutnemu, a hkrati tudi suverenemu in prepričljivemu načinu Nnekinega izpovedovanja. Videti je, da je soul kljub svoji razvodenelosti v pop glasbi lahko še vedno močan!

Na oblačen decembrski večer sem se ob reggae–soul vibracijah sončil Jaka Špiler.

(foto: Sofija Leron)