Islandski pisatelj Einar Mar Gudmundsson je za roman Angeli vesolja, napisan leta 1993, dobil veliko priznanje kritikov, zelo dober bralski odziv in kar zajetno število prevodov. Prvo, kar pride na misel po branju slovenske izdaje romana pa je, da je bilo v našem prevodu tokrat očitno marsikaj izgubljenega.
Islandski pisatelj Einar Mar Gudmundsson je za roman Angeli vesolja, napisan leta 1993, dobil veliko priznanje kritikov, zelo dober bralski odziv in kar zajetno število prevodov. Romanu je bila podeljena nagrada najboljšega islandskega romana leta, ki jo podeljuje reykjeviški dnevnik DV, dve leti kasneje pa je dobil še zelo prestižno Nordic Council's Literature Prize. To so nesporne reference, ki jim res ne kaže oporekati. Letos smo roman dobili še v slovenščini. Prvo, kar pride na misel po branju, pa je to, da je bilo tokrat očitno res marsikaj izgubljenega v prevodu.
To ni napadanje prevajalke, naj takoj poudarimo. Islandščina je pač dovolj eksotična, da pri nas še nimamo prevajalca, ki bi ne potreboval zajetne pomoči angleškega prevoda, prevaja se torej prevod in od stila tako jasno da ostane bore malo. Torej, predvidevamo lahko, da je res stil tisti, ki je tako impresioniral kritiško srenjo – glede na vsebino, ki lirično predeluje življenje psihiatričnega interniranca, in glede na neznanje jezika, ki bi lahko kaj več povedal o tem, je to res zgolj sklepanje.
Angeli vesolja so shizofreniki oziroma namišljenosti, s katerimi operirajo psihični bolniki, ko se referirajo na svoje mesto v svetu. Pripovedovalec je angel, ki je očitno nekje izgubil svoje angele: Paul, prvorojenec ljubečih staršev in ljubljenec cele širše družine, v najstniških letih začne kazati znake psihične bolezni, ki se z odraščanjem le še stopnjuje. Sicer bister in obetajoč gimnazijec, karkoli to že pomeni, zaradi glavobolov opusti šolanje, počitnice preživlja na kmetiji v notranjosti Islandije, zgublja prijatelje, nadleguje bivše dekle in terorizira družinske člane. Videti je, da se še najbolje počuti v reykjeviški psihiatrični ustanovi. Ta ga je spremljala že od otroštva – ni ga ravno zaznamovala, bila pa je vedno pasivno prisotna, vedno tam, v vsej svoji strašljivosti in predvsem nedostopnosti. Opisi protagonistovega otroštva se sučejo okoli dogodkov, povezanih z ustanovo.
Tam nato spoznamo njegove psihiatre, paznike in druge internirance, s tem, da bi njihovi opisi mimogrede lahko zamenjali referenta. Vtis, ki ga pusti ustanova, je obupno pesimističen in mestoma naravnost strašljiv – skupaj z vrati se za temi ubožci res zapre skoraj vsako upanje na zdravje, kaj šele kolikor toliko normalno življenje. Zato toliko bolj preseneča, ko se Paul znajde spet na prostosti, če lahko tako rečemo, dodeljeno mu je socialno stanovanje in podpora. Stiki z družino so omenjeni le še v pismu mlajšemu bratu, upamo pa lahko, da se ga njegova potrpežljiva mati ni odrekla: ko mu odvisniki odtujijo socialno podporo, ko ostane lačen in brez vsega in ima v svojem stanovanju le še plakat Marylin Monroe in Franka Sinatre, in potem iz osamljenosti kliče v radijski oddajo, da potoži nad svojo usodo ... no, bralec res upa, da je vseeno kje ostala še tista zamolčana mati.
A to upanje je skratka tudi vse, kar ima bralec od slovenskega prevoda Angelov vesolja. Res, nekaj se izve o islandskih psihiatričnih ustanovah. In tudi res, da se nekaj izve o življenju psihičnih bolnikov. A roman, vsaj sodobni ne, ni mesto, kjer bi bralec primarno iskal takšne podatke. Je pa roman mesto, kjer bi bralec iskal individualno izkušnjo, literarizirano pripoved ne »o« psihiatrični ustanovi kot instituciji, ampak literarizirano pripoved, ki »vzpostavlja« psihiatrično ustanovo kot institucijo. Razlika je verjetno v mojstrenju narativnega, vsekakor pa tudi prevedenega.
Roman ni napačno branje, prinese pa malo razočaranja glede na pričakovanje, ki ga vzbudijo reference na zadnji strani. Čisto majčkeno je tudi razočaranje glede na odlomek iz Gudmundssonovega prvega romana Vitezi polžastega stopnišča, ki je bil na sporedu v eni izmed pretekih oddaj islandskega cikla Tu pa tam na Radiu Študent. Ta navdušuje prav s slogom, tudi v prevodu, ali bolje prevodu prevoda. Cela zmeda skratka, prevodna, stilistična in kritiška.
Kar pa zadeva islandsko književnost, je najbolje ostati pri sagah:
... in prijel je rusoglavca trdno za njegovo dolgo brado, z drugo pa zagrabil sekiro, zapičil mu je vrh te sekire v stopalo, da je na drugi strani izstopilo kurje oko ... saj veste, kako gre.
Risala in pisala: Andreja
Komentarji
komentiraj >>