Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
3. Festival neodvisnega filma, Črne filmske noči v Tallinu in filmske novice (1413 bralcev)
Ponedeljek, 19. 12. 2011
Bor, Katja in Nina



Lepo pozdravljeni v novi in v letošnjem koledarskem letu tudi zadnji ediciji Temne zvezde, v kateri boste uvodoma lahko prisluhnili prispevku Bora Pleterška o 3. Festivalu neodvisnega filma. Nadaljevali bomo z reportažo Katje Čičigoj s Tallin Black Nights Film Festivala, v zadnjem delu našega druženja pa smo za vas pripravili še pregled filmskih dogodkov, pri čemer bo slednjega pospremila še daljša izjava finske igralke Kati Outinen, ki često sodeluje z Akijem Kaurismäkijem.

V celoti!
Lepo pozdravljeni v novi in v letošnjem koledarskem letu tudi zadnji ediciji Temne zvezde, radijski oddaji, ki je v celoti posvečena filmu in filmskemu. V našem današnjem filmsko-radijskem druženju boste lahko prisluhnili trem sklopom. V prvem se vam bo s prispevkom o 3. Festivalu neodvisnega filma predstavil Bor Pleteršek. Nadaljevali bomo s poročilom Katje Čičigoj s »Tallin Black Nights Film Festivala«, v zadnjem delu današnje Temne zvezde pa smo za vas pripravili še pregled filmskih dogodkov, pri čemer bo slednjega pospremila še daljša izjava finske igralke Kati Outinen, ki pogosto sodeluje z AKijem Kaurismäkijem.

Prisluhnimo sedaj prispevku Bora Pleterška o »3. Festivalu neodvisnega filma«: V zadnjih letih smo priča porastu manjših filmskih festivalov, ki si prizadevajo zgraditi še kako potrebno platformo za predvajanje in debato o neodvisni, izven institucionalni slovenski filmski produkciji. Poleg »Krasnega novega novega vala« in »Fužinskega filmskega festivala« je med nami že tretje leto zapored tudi »Festival neodvisnega filma«, ki ga v sodelovanju z »Javnim skladom za kulturne dejavnosti« organizirata društvi »MILF« in »CUT!«.

V »Centru Ivana Hribarja« v Trzinu se je 9. in 10. decembra tako odvrtelo sedemintrideset kratkih filmov mladih slovenskih ustvarjalcev, ki predstavljajo letošnjo bero domače neodvisne produkcije in rezultate nekaterih (mednarodnih) filmskih delavnic. Program, ki sta ga pripravila selektorja Žiga Čamernik in Iva Musović, je bil vsebinsko in oblikovno tako raznolik, da lahko skupni imenovalec prikazanih filmov iščemo zgolj v nizkih ali neobstoječih proračunih, uporabi digitalne snemalne opreme in tehnični improvizaciji. Vse ostalo gre svojo pot: k bolj ali manj izvirnim žanrskim predelavam, bolj ali manj angažiranim dokumentarcem ali napol artikuliranim pesniškim vizijam. Za začetek poslušajmo izjavo Žige Čamernika o tem, kaj sam razume pod oznako »neodvisni film«:















Žiga Čamernik je spregovoril tudi o vlogi, ki jo ima »Festival neodvisnega filma« v slovenskem prostoru:















O nekaterih posameznih delih in njihovih avtorjih, ki so v zadnjih letih na tovrstnih festivalih postali znana imena, smo poročali že v prejšnjih izdajah »Temne zvezde«, zato se bomo tokrat raje posvetili nekaterim konceptualnim vprašanjem, ki tarejo slovenski neodvisni film. Slednje je nenazadnje bila tudi rdeča nit letošnjega »FNF-ja«, ki je poleg okrogle mize z naslovom »Avtorji slovenskega neodvisnega filma,« na kateri so sodelovali Vlado Škafar, Jan Cvitkovič, Naško Križnar, Dušan Feguš in Ana Lasić, postregel tudi z obetavnimi napovedmi projektov za prihodnje leto.


V okviru »festivala po festivalu« bodo organizatorji pripravili cikel projekcij, predavanj in instalacij z naslovom »Široki kot«, ki se bo dvakrat do trikrat mesečno odvijal v Ljubljani in ustvarjal prostor za kritični premislek in teoretsko refleksijo. V njem bodo aktivno sodelovali OM produkcija, Andrej Zdravič, Naško Križnar, Vasko Pregelj in številni drugi.

V teh imenih lahko prepoznamo nekatere ključne akterje eksperimentalne struje slovenskega amaterskega filma iz šestdesetih in sedemdesetih let. V okviru »the best of« letošnjega festivala bodo izbrani avtorji v prvi polovici prihodnjega leta svoje izdelke prikazovali v slovenskih mladinskih klubih in art kinematografih. Vse skupaj pravzaprav prijetno diši po ponovnem vzpostavljanju nekoč dobro razvejane mreže amaterskih filmskih klubov, ki naj bi novodobno digitalno gverilo postavila tudi v fizični prostor in jo soočila z bogatim, a neupravičeno zapostavljenim filmskim izročilom.

Vzpostavljanje kontinuitete med tem, kar je bilo, in tem, kar pod oznako »slovenski neodvisni film« šele postaja, pa bo verjetno težavnejše, kot se zdi na prvi pogled. Predvsem zaradi dejstva, da poleg izrazoslovja in osvobojenosti od mukotrpnih birokratskih procedur oba fenomena nimata prav veliko skupnih točk; kar pa je zaradi časovne razdalje tudi razumljivo.

Če je nekoč veljalo, da »eksperimentalni amater« ruši konvencije, raziskuje in prevprašuje izrazne meje filmskega medija ter ustvarja iz notranjega pesniškega imperativa, novodobni neodvisni filmar, vsaj v kategoriji igranega filma, teži k parodiji, žanrski sproščenosti, dostopnosti in obravnavi generičnih, četudi izrazito aktualnih tematik. In čeprav moramo omeniti, da obstaja nemalo svetlih izjem in avtorjev, ki so našli že čisto samosvoj umetniški izraz, se zdi, da t.i. slovenski neodvisni film v veliki meri (p)ostaja negativ uradne produkcije, mašilo za praznino, ki jo ta pogosto pušča za seboj.

Bor Pleteršek za vas drage poslušalke in poslušalci.

---

Črne filmske noči v Talinu ali prispevek Katje Čičigoj: November - čas, ko postajajo noči vse daljše, snega, ki bi z belino osvetlil mesta, pa še ni – velja v baltskih državah za najbolj temačen in depresiven mesec. Estonci so temu našli primeren protistrup – »Tallin Black Nights Film Festival«, ki nudi zatočišče vsem filmoljubom v drugi polovici tega temačnega meseca.

Za državo, katere ozemeljska velikost, število prebivalcev, pa tudi kondicija filmske industrije (s povprečjem 6 celovečercev na leto) močno spominja na Slovenijo, je tako obsežen festival mednarodnega kova, ki po pomenu prerašča nekdaj največji festival v regiji v Vilni, gotovo velik dosežek. Poleg mednarodnega tekmovalnega programa »EurAsia«, ki je festivalu prislužil tudi uvrstitev med FIAP-ovih 14 priznanih festivalov svetovnega pomena, »Black Nights prinaša« še nekaj zanj značilnih sekcij: »North American Indy Competition«, »Nordic Lights« s filmi skandinavskih držav, letošnji fokus na islandsko kinematografijo, pa tudi domiselni »POF Vitamine Boost« – bero humornih oz. lahkotnejših filmov, ki so posebej primerni za preganjanje že omenjene endemične bolezni severnih dežel v zimskih mesecih – melanholije.

Prav posebno pozornost festival seveda posveča filmom baltske regije – poleg posebne sekcije, posvečene zgolj estonski kinematografiji, je ena od sekcij festivala tudi »Baltic Tridens Competition«, tekmovalna sekcija z izborom filmov iz vseh treh baltskih držav, ki letos praznujejo 20-letnico osamosvojitve od Sovjetske zveze. V okviru te sekcije je moč izpostaviti dve očitni značilnosti – po žanru močno prevladujejo dokumentarni filmi, mnogi od teh pa še 20 let po osamosvojitvi aktivno sodelujejo pri ustvarjanju nacionalne mitologije.

Slednje velja predvsem za litvanska filma v tekmovalnem programu. Precej okorno in eksplicitno ustvarja nacionalni mit letošnji največji litvanski blockbuster Tadas Blinda: A Legend is Born« v režiji Donatasa Ulvydasa. Film temelji na svojevoljni interpretaciji zgodovinskega izročila: neke vrste »razredni boj«, upor kmetov, ki so se v 19. st. pod carjem Aleksandrom osvobodili fevdalnega jarma, a ostali brez zemlje, film spreminja v nacionalistični boj litvanskih kmetov in aristokracije proti Rusom in Poljakom. Film, ki želi biti epski spektakel, pa zaradi nerodnih dialogov in šegave bitke 10 kmetov proti 5 carističnim vojakom učinkuje bolj kot plehka komedija.

Nekoliko spretnejše se zgodovinskega dogodka narodne utemeljitve loteva dokumentarni film »The Book Smugglers«. Irski režiser Jeremiah Cullinane z likom irskega pesnika, ki potuje po Litvi po poteh tistih, ki so protizakonito prinašali litvanske knjige iz Prusije v tedanji ruski imperij, omogoča zunanji pogled na vprašanje pomena jezika za narodni obstoj, obenem pa soočanje z nekoliko sorodnimi vprašanji na Irskem. Cullinaneu uspe ustvariti na trenutke humoren in poetičen dokumentarec, ki pa bi bil zaradi svojih didaktičnih poudarkov primeren predvsem za osnovnošolski pouk materinščine.

Z jezikom in poezijo se ukvarja tudi estonski dokumentarec »The Kaplinsky System«, francoskega režiserja Raphaela Gianellia-Meriana, ki svoj objektiv usmeri v estonskega pesnika Kaplinskega. Ta iz razočaranja nad sodobnimi tendencami in premenami v estonskem jeziku zavrača, da bi v javnosti še spregovoril v estonščini. S paradigmo estonskega narodnega ponosa pa se ukvarja tudi stilno sicer povprečen »A Monument to Please Everyone«, mlade vizualne umetnice Kristine Norman, ki razkriva mestoma komično ozadje projekta izgradnje estonskega monumenta neodvisnosti po modelu vojaškega odlikovanja – gigantskega osvetljenega križa.

In če se prenapetost strasti ob erekciji faličnega monumenta ponosu nacije iz zunanje perspektive zdi naravnost komična, nosi morda nekoliko več relevance tudi za ne-Estonce dokumentarni film »New World«. Mladi estonski režiser Uus Maailim je več kot 3 leta spremljal peripetije istoimenske skupnosti istoimenske četrti v mestu Tartu, njihove boje za reapropriacijo javnih površin in njihovo vrnitev v skupno rabo skupnosti, za ureditev bolj ekološkega in socialno prijaznega okolja, za oživitev skupnostnega kulturnega centra itd. Na koncu propadla prizadevanja mlade generacije morda zbujajo nostalgijo po vrednotah »flower power« generacije, ki jih tudi povsem konvencionalni dokumentarni diskurz ustrezno posreduje.

Socialna nasprotja še bolj izostreno obravnava dokumentarni film švedskega režiserja Daniela Fridella estonske produkcije »El Medico: The Cubaton Story«. V filmu se pretaka eklektična zmes številnih stilov in tehnologij, od skorajšnjih statičnih tabliau-jev do MTV-jevske bliskovite montaže, sok pa mu ponovno dajejo magnetični liki: kubanski zdravnik in obenem pevec raggaeton-a, švedski producent, ki prisega na logiko spektakla, denarja in seksa, in njegova očarljiva in inteligentna mlada hči, ki očeta postavlja na realna tla.

Estonija je letos postregla tudi z dvema igranima filmoma. Nekoliko religiozno obarvani »Letter to Angel«, režiserja Kirjada Inglile, poskuša podati eksistencialno kritiko vojnega stanja z zgodbo ruskega vojaka v Afganistanu, a izgubi gledalca v mešanici absurdnih blodenj in deziluzij glavnega lika. In če je ob tem nedvomno res, da ni vsak Eugene Ionesco, je tudi res, da ni vsak Fjodor Mihailovič Dostojevski. To kljub prizadevanjem tudi ni režiser drugega igranega filma Rainer Sarnet, ki ustvari prenos romana »Idiot« na veliko platno. Ta s kičastimi kostumi in fellinijevskim, fantastično-absurdnim dogajanjem zbanalizira filozofsko-teološke note ruskega romana z redukcijo na teatralni karneval.

Bolj iskreni se ob tem izkažejo latvijski dokumentarci, ki se posvečajo ekscentričnim likom. »33 Animals of Santa Claus«, režiserke Laile Pakalnine, v črno-beli estetiki in z dovršenim oblikovanjem zvoka ter vizualne kompozicije prinaša anekdote iz življenja starejše gospe z njenimi 33 kosmatimi prijatelji. A če temu primanjkuje narativnega loka, ki bi upravičil več kot 10-minutno filmsko sliko, pa filmu »How Are You doing Rudolf Ming?«, v režiji Robertsa Rubinsa, primanjkuje ravno nasprotnega – slogovne konciznosti. Precej okorna kamera kakor »muha na steni« opazuje dogajanje okoli svojevrstnega dečka Rudolfa, ki svojo ljubezen do grozljivk prenaša na pol-prosojne trakove, ki jih nato ob live zvočni spremljavi svojim bližnjim predvaja kot filme.

V vseh pogledih dovršen pa je dokumentarni film o gruzijskem borilnem prvaku Raminu z istim naslovom, latvijski film v režiji litvanskega režiserja Audryusa Stonysa, ki je pred tednom dni bil na obisku tudi pri nas s svojim masterclassom o subjektivni dokumentaristiki. Njegov film odlikuje tudi občutek za snemanje živali, ki pričara nekaj slikovitih in pomenljivih prizorov, ki se ognejo goli dekorativnosti, pa tudi zgolj-ljubkosti, ne da bi zato nujno postali metaforični.

Po izpovedni moči, izrazito avdio-vizualnem jeziku in etično-političnem angažmaju pa je prepričal predvsem večkratni nagrajenec, litvanski dokumentarni film »Barzakh« v režiji mladega Mantasa Kvedaraviciusa. Prepričljiva igra z osvetljavo, fokusiranjem in oblikovanjem zvoka spoštljivo, a pronicljivo podaja komentar mučenja in izginotja ljudi v post-sovjetski vojni Čečeniji.

Baltska kinematografija, po izboru letošnjega tekmovalnega programa na »Black Nights Film Festival« v Talinu, gotovo ne boleha zaradi primanjkljaja zanimanja vrednih zgodb, ki se jih filmarji pogosto lotevajo z dokumentarnim pristopom. A spretno rokovanje s filmskim medijem je že druga zgodba, ki jo zna pripovedovati le peščica filmskih ustvarjalcev.

O »Black Nights Film Festivalu« za vas Katja Čičigoj.

---

Preden pa se od vas poslovimo za letos – naslednja Temna zvezda bo na sporedu šestnajstega januarja 2012 – naj na hitro prečešemo še nekaj filmskih novičk. V »Kinoteki« si lahko še ta teden ogledate retrospektivo filmov Nikosa Nikolaidisa, ki ga za pomemben vpliv na svoje filme šteje tudi Yorgos Lanthimos, režiser izvrstnega »Podočnika«, lanski zmagovalec liffovskih perspektiv. Slalomiranje med družbeno-političnimi in psihološkimi študijami, premikanje med žanri, potapljanje v nadrealizem. Kako pa bi kar najbolje opisali Nikolaidisov opus?

Sklicujoč se na Olafa Möllerja bi tako dejali, da slednje lahko še najbolje storimo tako, da se osredotočimo na film »Singapore Sling«, ki po besedah omenjenega kritika za mnoge predstavlja skrajno zgostitev Nikolaidisovega opusa. Oziroma, kot so zapisali v Kinotečnem programu: »Singapore Sling je film noir, kakršnega bi posnel de Sade. Projekcija izključno za močne želodce brez predsodkov!« Film pa si lahko ogledate jutri ob enaindvajsetih.

Glede na to, da se vnovič slišimo šele 16. januarja, pa naj vas ob tem opozorimo, da bo prav tako v »Kinoteki« od tretjega januarja naprej potekala retrospektiva »Ekrani na platnu«, med enajstim in trinajstim januarjem pa tudi »Jesenska filmska šola: proti koncu«, torej mednarodni filmski simpozij, ki ga bo med drugim pospremil tudi izid obsežnega zbornika z naslovom »Proti koncu: sodobna TV serija in serialnost«, ki sta ga uredili Jela Krečič in Ivana Novak.

Od 26. decembra dalje si v »Cankarjevem domu« lahko ogledate »Ženske iz 6. nadstropja« režiserja Phillipa Le Guaya. Film smo si sicer lahko ogledali že na letošnjem »Liffu«. Ko pa smo ravno pri napovedih filmov, naj vas ob tem še spomnimo na silvestrsko kinodvorsko predpremiero Kaurismäkijevega »La Havre-a«, ki smo si ga sicer tudi lahko že ogledali na 22. »Liffu«. Kaj pa je o svojem sodelovanju v omenjenem filmu povedala glavna igralka Kati Outinen, pri čemer se bo v posnetku (zmontirali smo ga s spletnega agregata »Youtube«)dotaknila tudi širših aktualno družbenih silnic, v navezavi na Kaurismäkijevo metodo snemanja, dolžna pa ni ostala niti komentarju na sodobno finsko družbo:















Nadaljujemo s filmskimi novičkami. Približuje se 50-letnica izhajanja revije Ekran, pri čemer smo v uvodniku glavnega in odgovornega urednika Ekrana, Gorazda Trušnovca, lahko prebrali, da vzporedno z dvojno zimsko številko Ekrana pripravljajo tudi ponatis jubilejne številke Ekrana kot napovedi 50-letnice izhajanja revije.

Za danes bi bilo to počasi vse. Oddajo smo pripravili Bor Pleteršek, Katja Čičigoj in Nina Cvar. Tehnično realizacijo je uredil Sanja, mi pa se vnovič slišimo v letu 2012.


Komentarji
komentiraj >>