Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
KIERAN HEBDEN, STEVE REID, MATS GUSTAFSSON: Live At South Bank (Smalltown Supersound, 2011) (891 bralcev)
Sreda, 21. 12. 2011
Tit Podobnik



Starima znancema Stevu Reidu in Kieranu Hebdnu se na dvojnem koncertnem ploščku pridružuje Mats Gustafsson, torej na nek način najboljše iz treh svetov, več pa v sredo ob enajstih zvečer ... (v celoti!)

* Trio glasbenikov Kieran Hebden, Steve Reid in Mats Gustafsson je bil skozi svoje pestre muzične avanture na frekvencah Radia Študent že precej nazorno predstavljen. Gustafsson in Hebden sta se tudi osebno že znašla v prostorih radia, slednji pa je zbirki nosilcev zvoka, s katero se radio ponaša, podaril enega lepših komplimentov. Navdušen je bil namreč nad raritetami v sekciji z jazzovskimi fonografi, pričevanje o tem pa je nujni posladek ob inavguraciji tistih članov glasbene redakcije, ki motrijo jazz ali jazzu sorodne godbe. Prav v ta skupek nekakšnih sorodnih godb bi lahko potisnili tudi danes obravnavano dvojno koncertno ploščo, s katero se hkrati prej omenjeni kompliment nekako konsolidira. Kieran namreč že ve, o čem govori.

Na kupu imamo tako enega bolj prodornih elektronikov, preminulo bobnarsko legendo in nadvse priročnega pihalca oziroma trobilca. Skupaj so se znašli na londonskem festivalu Meltdown leta 2009, ki ga je kuriral nihče drug kot Ornette Coleman. Sicer je bil dogodek promoviran v okviru tvrdke energetskih pijač in njene glasbene parole Red Bull Music Academy, kar zgovorno priča tudi o tovrstni podjetnosti firme. Torej na krilih, če se lahko tako izrazimo, leto prej izdane zadnje skupne plošče NYC se uvodu v koncert zapišeta Reid in Hebden, katerima pripade časovno neskromno odmerjeno postopno izrisovanje atmosfere na posnetku. Tisti, ki ste seznanjeni z njunimi skupnimi albumi, boste prepoznali zvočne izreze s prejšnjih plošč ter reinterpretacijo skladb Morning Prayer in kasneje na samem koncu že z Gustafssonom skladbo The Sun Never Sets. Mats se v dogajanje vključi šele okoli dvajsete minute, kar z lastnimi besedami utemelji kot čakanje od samega navdušenja nad slišanim. Na več mestih se sicer znajdejo zapisi o grobosti, ki jo Mats vnese v rafinirano ritmiko dvojca, a s tem se ne gre tako zlahka strinjati. Stevu Reidu free-jazz ni nikakršna tujka, osrednje tkivo dinamike, pa naj bo ta nežna ali surova, skoraj vselej vzdržuje on. Iskreno rečeno je Gustafsson tekom posnetka še najbolj enoplasten del tria, medtem ko Reid in Hebden nadaljujeta tam, kjer sta končala kako leto prej, torej tam, kjer sta bila tudi s strani radijskega kolega v preteklosti že nekajkrat opevana.

Seveda to še zdaleč ne pomeni, da je Gustafsson odveč, ravno nasprotno, a tudi sam se je znašel v novem okolju, kjer je večji del kompozicij vsaj nekoliko bolj strukturiran kot je morda vajen. Kot razkrije v intervjuju za Fade, izvleček, ki ga lahko preberete tudi na spletni strani založbe Smalltown Supersound, to dejstvo tudi sam priznava in hkrati pozdravlja. Na žalost pa priložnosti za razvijanje v dotični formaciji ne bo več in v tem kontekstu gre nedvomno za intriganten posnetek, toliko bolj, ker na njem Steve Reid niti malo ne izdaja svojih let, ampak kvečjemu zacementira status enega najbolj neumornih in širokoglednih bobnarjev v jazzu in jazzu sorodnih godbah.

pripravil Tit Podobnik

 



Komentarji
komentiraj >>