V četrtek, 15. novembra 2011, je v okviru ciklusa predavanj Delavsko-punkerske univerze na temo financializacije predaval dr. Joachim Becker, profesor ekonomije na dunajski univerzi. Svoje predavanje je posvetil analizi financializacije vzhodnoevropskih gospodarstev in zanje specifičnim izrazom trenutne svetovne finančne in gospodarske krize.

V uvodu v svoje predavanje je Becker predstavil teoretska izhodišča za mišljenje financializacije, iz katerih je izpeljal dve za njegovo stvar najpomembnejši vrsti tega procesa: financializacijo na osnovi fiktivnega kapitala in financializacijo na osnovi obrestonosnega kapitala, pri čemer sta mu v obeh primerih kot ključni referenci služila Marx in Hilferding. Prva izmed predstavljenih vrst financializacije zadeva vse oblike finančnega premoženja, vključenega v drugi krogotok kapitala, ki v tem okviru služijo za špekulativne namene. Drugi krogotok kapitala se razvije, ko prvi krogotok (proizvodna dejavnost) na neki točki svojega zgodovinskega razvoja nujno naleti na prepreko v nadaljevanju akumulacije. Kot v svoji teoriji zgodovinskih ciklov akumulacije kapitala pokaže Arrighi, kapital to prepreko začasno zaobide z umikom v finančno dejavnost. Druga vrsta financializacije, tista na osnovi obrestonosnega kapitala, pa je prisotna predvsem v obliki naraščajočega zasebnega dolga in v najrazličnejših manipulacijah razlike med obrestnimi merami kreditov in depozitov.

Ti dve vrsti financializacije je Becker nato apliciral še na danes iztekajoče se neoliberalno obdobje. Poudaril je, da zanj ni značilna zgolj notranja rast finančne dejavnosti skozi sprostitev njene regulacije, temveč tudi vključitev delavcev vanjo skozi privatizacijo pokojninskih sistemov in sistemov socialne varnosti. Sem pa spada tudi nastanek nepremičninskih balonov, ki so zaznamovali finančno zgodovino preteklega desetletja in služili kot sprožilci trenutne krize. Financializacija na osnovi obrestonosnega kapitala pa je pomagala ponovno zagnati akumulacijo kapitala skozi proizvodno dejavnost. Razpoložljivost kreditov in drugih oblik zadolževanja je namreč omogočila stagnacijo mezd ob hkratnem zviševanju življenjske ravni in povpraševanja.

Drugi del Beckerjevega predavanja je ubral bolj empirični pristop in se geografsko in zgodovinsko usmeril na proučevanje financializacije vzhodnoevropskih gospodarstev v zadnjih dveh desetletjih. Ta gospodarstva je Becker razdelil na dve skupini: tista, v katerih finančna dejavnost igra sicer pomembno, vendar ne prevladujočo vlogo, in tista, v katerih ta dejavnost predstavlja temelj njihove notranje gospodarske organizacije in vpetosti v evropske trge pa tudi širše mednarodno gospodarstvo. Prvo skupino predstavljajo višegrajske države in Slovenija, zanje pa je značilna tesna trgovinska povezava z nemškim gospodarstvom, stagnacija mezd, spodbujanje domačega povpraševanja z zadolževanjem v domači valuti (tj. ko je ta še obstajala), pomembna vloga tujih bank pri financiranju domačih podjetij (Slovenija je tu izjema) ter nepremičninski baloni, ki so se skupaj z dolgom podjetij in gospodinjstev napihnili v času svetovne konjunkture po letu 2004. To skupino je kriza zadela šele z umirjanjem gospodarske dejavnosti v Nemčiji leta 2008 in 2009, prav tako pa so se doslej uspeli izogniti neprijetni pozornosti Mednarodnega denarnega sklada in Evropske komisije.

Močneje je kriza prizadela države iz druge skupine, v katero je Becker umestil odprta gospodarstva Baltika in jugovzhodne Evrope. Čeprav glede integracij v Evropsko unijo te države capljajo za tistimi iz prve skupine, so se vseeno izkazale za voljne učence. Najpomembnejši ukrep, ki so ga sprejeli, je vezava svojih nacionalnih valut na evro oz. marko preko institucije fiksnega menjalnega razmerja. To je, skupaj z drugimi ukrepi za znižanje inflacije, ki je v neoklasični optiki najhujši možni zločin nekega gospodarstva, povzročilo znižanje konkurenčnosti proizvodne dejavnosti v teh državah in s tem naglo deindustrializacijo, na prazno mesto, ki so ga včasih zasedale tovarne, pa je predvsem po letu 2004 stopila finančna dejavnost. O tem trendu pričajo tudi številke: med letoma 2003 in 2006 se je denimo v Latviji dolg gospodinjstev skoraj podvojil, prišlo je do naglega povečanja zunanjega dolga, plačilna bilanca pa se je zelo očitno nagnila v korist uvoza. Vse to je, skupaj z implementacijo standardnega nabora neoliberalnih ukrepov, te države naredilo za zelo dovzetne na spremembe v mednarodni finančni situaciji, zaradi česar so krizo občutile najhitreje in vanjo padle najgloblje.

V zaključku pa je Becker opisal še širše evropski kontekst iskanja rešitve iz trenutne svetovne gospodarske in finančne krize. Predvsem je izrazil dvom, da bo prišlo do pravočasnih potrebnih institucionalnih prilagoditev ter drugih političnih in ekonomskih ukrepov, ki bi omogočili nadaljnji obstoj evroobmočja in tudi Evropske unije v celoti. Smer, v katero trenutno vodita Francija in Nemčija pod vodstvom Sarkozya in Merklove, namreč ignorira potrebo po obstoju centralne banke kot posojilodajalke v zadnji instanci, še bolj kot ustrezna monetarna pa izostaja fiskalna politika, ki bi zagnala tako potrebno povpraševanje. Namesto tega bomo dobili institucionalizacijo politike proračunske vzdržnosti, ki pa lahko vodi zgolj v gospodarsko depresijo ter razpad evropske politične in gospodarske unije.

Naslednje predavanje v okviru ciklusa predavanj Delavsko-punkerske univerze na temo financializacije bo po novem letu, in sicer v četrtek, 12. januarja 2012, ko bo na sporedu predavanje Lenarta J. Kučiča o povezavah med financializacijo in sodobnimi informacijskimi tehnologijami.

Poročilo je spisal Rok Kogej.

Joachim Becker: Financializacija in kriza v vzhodni Evropi from Mi smo univerza on Vimeo.