Domači narod, pravzaprav pa državljansko telo, ki se je 4. decembra sprehodilo do volišč na prvih predčasnih volitvah v slovenski državi, nima enotnega stališča pravzaprav o niti enem samem vsebinsko bistvenem vprašanju. Kljub temu pa izzivov in vprašanj, glede katerih se bo preprosto potrebno odločiti, kako naprej, na danes ponovno prav čemerni strani Alp vsekakor ne manjka...
Domači narod, pravzaprav pa državljansko telo, ki se je 4. decembra sprehodilo do volišč na prvih predčasnih volitvah v slovenski državi, nima enotnega stališča pravzaprav o niti enem samem vsebinsko bistvenem vprašanju. Kljub temu pa izzivov in vprašanj, glede katerih se bo preprosto potrebno odločiti, kako naprej, na danes ponovno prav čemerni strani Alp vsekakor ne manjka. Že nekaj tednov aktualnemu vprašanju, kateremu junaku in strankarskemu prvaku si bo v aktualni razdelitvi politične moči komaj dobro konstituiranega državnega zbora uspelo zagotoviti vsaj polovično podporo novo izvoljenih poslancev in sestaviti kolikor tolikor kredibilno vlado, se je po včerajšnji odločitvi Ustavnega sodišča, da ne nasprotuje naknadnemu zakonodajnemu referendumu o družinskem zakoniku, pridružilo še vprašanje, kakšna je in bo pravzaprav domača družba.
Obe dilemi, torej komu bo sploh uspelo sestaviti vlado za naslednje mandatno obdobje državnega zbora in kako bodo v slovenski državi in družbi urejene pravice istospolnih partnerjev, sami zase potrjujeta, da v tej državi in družbi ni neke temeljne enotnosti o ključnih vsebinskih vprašanjih za prihodnost. Kakorkoli že da obrnemo stvari, tako aktualna sestava državnega zbora kot referendumska mobilizacija državljanskega telesa ob sicer v državnem zboru že sprejeti kompromisarski različici družinskega zakonika, sami zase potrjujeta, da se te dni po političnih kuloarjih bije boj med dvema vizijama države, ki bo v ospredju političnega merjenja moči tudi v naslednjem letu 2012.
Na krilih mobilizacije krščansko konzervativnih volivcev in ob izdatni pomoči izza prižnic po vsej državi na gosto razpredenih lokalnih izpostav rimskokatoliške cerkve, se je za prihodnje obdobje čez državnozborski prag uspelo v poslanske klopi vrniti v prejšnjem mandatu izven-parlamentarni Novi Sloveniji. Civilno družbene iniciative, za katere sta se v tej kampanji polni nestrpnosti in temeljnega nerazumevanja sprejemanja drugačnosti istospolno usmerjenih pripadnikov domače družbe, skrili Nsi in Slovenska ljudska stranka, glavni protagonistki naknadnega zakonodajnega referenduma, bodo z zbiranjem podpisov najverjetneje nadaljevale 3. januarja. Glede na dobro razvejano mrežo dušnih pastirjev, ki kljub zgolj še domnevni laičnosti slovenske družbe in države brez sramu politično agitirajo za podpisovanje zahteve za naknadni zakonodajni referendum proti družinskemu zakoniku, je res malo verjetno, da jim v preostalih 33 dneh zbiranja podpisov ne bi uspelo zbrati še manjkajočih slabih 15.000 podpisov.
Tako naknadni zakonodajni referendum, na katerem bo državljanska večina ponovno odločala o pravicah manjšine, tokrat so to pač istospolno usmerjeni pripadniki naše družbe, nedvomno bo. Kakšen pa bi utegnil biti rezultat tega ljudskega izrekanja, pa je vsaj delno razvidno že iz same nove sestave državnega zbora in izidov 4. decembrskih predčasnih volitev. Prepričljivo proti družinskemu zakoniku ne glede na vse v zadnjem hipu vanj vključene kompromisarske rešitve so seveda volivci Nove Slovenije in Slovenske ljudske stranke. Predvsem zaradi lastne politične računice Janeza Janše, mu na ukaz iz centrale nasprotujejo tudi volivci SDS. Toda to še vedno ni niti polovica na zadnjih prvih predčasnih volitvah sodelujočega volilnega telesa.
Prepričljive volilne podpore pa ne dosegajo niti politični zagovorniki družinskega zakonika. Med njimi sta v prejšnjem in prvem predčasno zaključenem mandatu prednjačili stranki Liberalna demokracija in ZARES, toda volivci so jima namenili mesto na smetišču politične zgodovine, saj se jima povsem prepričljivo v državni zbor ni uspelo uvrstiti. Tako je po sili razmer politična prvoborka za družinski zakonik postala in ostala zgolj Socialna demokracija. Kljub tradicionalno-konzervativnim pogledom, ki jih premorejo na samooklicani politični levici, se za družinski zakonik preprosto morajo zavzeti, saj je bil nenazadnje sprejet za časa edine Vlade, ki jo je v po-osamosvojitveni zgodovini sestavila SD.
Družinski zakonik je sicer dobil podpornici tudi v dveh novih parlamentarnih strankah. Povsem ideološko logično, ga podpirajo v zgolj relativni zmagovalki zadnjih volitev Pozitivni Sloveniji Zorana Jankovića. Nekoliko presenetljivo pa so podporo družinskemu zakoniku napovedali tudi v Državljanski listi Gregorja Viranta. Edina politična stranka Državnega zbora, ki pa se do problematike in naknadnega zakonodajnega referenduma sploh ne misli opredeljevati, pa je Demokratična stranka upokojencev Slovenije, v kateri se obnašajo, kot da se jih vse skupaj pravzaprav ne tiče in bodo ob tem vprašanju ostali neopredeljeni.
Če sicer seštejemo na zadnjih volitvah prejete glasove političnih podpornic družinskega zakonika, se pokaže šibka večina, ki bi lahko bila tudi podlaga za novo, pa čeprav koalicijsko šibko vlado. Pozitivna Slovenija, SD in Lista Virant imajo namreč skupaj v Državnem zboru zagotovljenih 46 glasov poslanske podpore. Toda prav Gregor Virant se je izkazal za politično najbolj premetenega igralca v kombinacijah, ki bi naj pripeljale do konstitucije zadnje manjkajoče izvršne veje domače oblasti. Poskrbel je za nastanek samooklicane politične sredino in vanjo ter podse spravil še DESUS in SLS. Skupaj imajo sicer zgolj 20 poslanskih glasov, toda bistvenih 20 glasov za sestavo katerekoli že vlade, v kateri pač ne bosta skupaj vladala Zoran Janković in Janez Janša.
Tako bodo danes vse v Državni zbor uvrščene politične stranke prejele vabilo Liste Virant k oblikovanju vlade narodne enotnosti. Gre sicer za prvovrsten političen blef in razkazovanje moči, ki jo imajo zaradi slovenskega proporcionalnega volilnega sistema manjše stranke, brez katerih si v tej ali katerikoli že drugi dosedanji politični sestavi v domači po-osamosvojitveni zgodovini ni bilo mogoče zagotoviti koalicijske večine. Virantove umetno ustvarjene politične sredine in predloga za oblikovanje vlade narodne enotnosti, ki se jih sicer oblikuje predvsem v res kriznih političnih razmerah, tako pač ne moremo šteti za vsebinski poskus preseganja dveh vizij države, na katerih temelji vsa ta narodna neenotnost, ki je v slovenski politični zgodovini stalnica že od zametkov parlamentarizma na Slovenskem.
Slovenija je v političnem smislu država narodne neenotnosti že od strankarskih naprednjakov in nazadnjakov ob začetku prejšnjega tisočletja. Nekoliko kasneje pa partizanov in domobrancev. Toda tako to gre. Na tem ključnem prelomu narodne neenotnosti, ki se danes kaže kot temeljno nasprotje med samooklicano levico in povsem deklarirano desnico, pa politično moč brez izjeme tudi dandanes črpajo vse politične sile na Slovenskem. In ne glede na izid naknadnega zakonodajnega referenduma o družinskem zakoniku in ne glede na to, komu bo naposled uspelo sestaviti kakršnokoli že vlado, bo ta temeljna neenotnost zaznamovala tudi celotno politično dogajanje v letu 2012. Pa naj bo, če je le lahko, kar se da srečno!
ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem s Slovenijo kot državo narodne neenotnosti v zobeh poskrbel Tomaž Z.
Komentarji
komentiraj >>