Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Zmedenost (795 bralcev)
Torek, 27. 12. 2011



Pred kratkim je tudi RŠ Molj recenziral novoprevedene Plave ponedeljke Arnona Grunberga. Ti so sprovocirali spomin na prvenec še enega literarno ambicioznega mladeniča, tokrat brez kulturne prtljage, ki jo Grunbergu prinašata judovsko poreklo in stara celina, pa zato s toliko več eksistencialne zadrege, ki je posledica preprosto dolgčasa, izbire in neobveznosti, če je to sploh beseda. Benjamin Kunkel, skratka, in njegov roman Indecision. Neodločnost, za prvo silo.
Pred kratkim je tudi RŠ Molj recenziral novoprevedene Plave ponedeljke Arnona Grunberga. Ti so sprovocirali spomin na prvenec še enega literarno ambicioznega mladeniča, tokrat brez kulturne prtljage, ki jo Grunbergu prinašata judovsko poreklo in stara celina, pa zato s toliko več eksistencialne zadrege, ki je posledica preprosto dolgčasa, izbire in neobveznosti, če je to sploh beseda. Benjamin Kunkel, skratka, in njegov roman Indecision. Neodločnost, za prvo silo.

Roman je izdal leta 2005, zdavnaj, lahko rečemo ob vsako leto silovitejši literarni produkciji, in bil kar nekaj časa v središču ameriške literarne pozornosti. Po pravici ali krivici, pač ne moremo soditi – dejstvo je, da ni ravno Don DeLillo in da ni napisal nič, česar ni napisal že J. D. Salinger triinpetdeset let pred njim. Dejstvo pa je obenem tudi, da je Benjamin Kunkel eden izmed ustanoviteljev in urednikov high-fly kulturno teoretske revije n+1 (en plus one), s čimer si je glede na mešane kritike in očitke elitizma, ki jih je bila deležna revija v svojih prvih številkah, prislužil hijenske napade literarnih kritikov, ki so potem morali družno priznati, da so ostali nepotešeni - brez literarne crkovine, torej.


In dejstvo je tudi, da je Salingerjev motiv odraščanja zelo ljubko prepletel z Goethejevim motivom izbirnih sorodnosti, pri čemer se mu je uspelo izogniti vsakemu sumu in namigovanju na literarni postmodernizem. Ta točka je tako navdušujoča pravzaprav, da jo velja ponoviti: ne trudi se z literarnimi in filozofskimi kris kros referencami. Platon, denimo, je Platon. In ko pravi, protagonist namreč, da se počuti kot kimajoča oseba iz Platonovih dialogov, ki jo Sokrat zvito obrača in masira, dokler preko samih ja-jev ne pride do popolnega nasprotja svoji izvorni trditvi, je Platon še vedno Platon. In ne, ne omenja votline – dodaten plus!

Tako, to je bilo dolgo in izčrpno pojasnjevanje, zakaj se recenzije romana lotevamo slabih sedem let po njegovem izidu, pri čemer ne gre za klasika in pri čemer izgledi za prevod v slovenski jezik niso ne dobri ne nujni. Protagonist je Newyorčan, staroprsti nekaj let po faksu, spoznamo pa ga na letalu na pol poti v Ekvador, kamor leti po vljudnostnem povabilu sošolke, za katero se občasno odloči, da je zaljubljen vanjo, po metu kovanca in po sestrinem skrivnostnem zagotovilu, da zagotovo mora odpotovati. Situacija verjetno zahteva nekaj pojasnil:
- fant je kronično neodločen,
- njegova sestra je feministka in antropologinja,
- k njej se redno obrača po nasvet - čeprav so se odnosi rahlo ohladili, odkar jo je poskušal poljubiti,
- sošolka je Nizozemka in oba s sestro se strinjata, da je to verjetno jedro njene privlačnosti.

Ko prispe ves nestrpen v Quito, sošolke ni, pričaka pa ga njena sodelavka, s katero potem odpotujeta malo naokoli, se počasi spoznavata in, ja, tudi vse tisto, kar pač paše zraven. Ker, kot rečeno, knjige verjetno nihče ne bo bral, lahko povemo, da so mu ženske - sestra in sošolka namreč, s sodelovanjem seveda tiste zadnje, aktualne - podtaknile to dekle, menile so pač, da bi se v resnici lahko ujel z njo, pri čemer pa si je sam nikoli ne bi izbral. Izbirne sorodnosti, na dlani, z nekaj domišljije in par sto leti vmes.

Roman je zabaven in če ima pretenzije po res jako fino strukturiranih stavkih, jih dobro skriva. Kunklu uspe z dobro oblikovanim protagonistom – razvije ga ravno prav, da temu razvoju verjamemo, poglobi se v situacijo ravno prav, da nas zabava, in za prihodnja ravnanja se odloča na ravno pravi način, da se kdo - tale molj, na primer - zamisli: knjigo bom končal do jutri, do zore zimskega solsticija, pravi, ker brez arbitrarnih ciljev ne ve,kaj bi sam s sabo. In si jih zato zagreto določa. Takole, čas je kar pravi, teden dni zamujamo.

Toliko modrosti za konec. Pisala in risala Andreja.



Komentarji
komentiraj >>