Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
KDO BO VODIL VLADO IN ZA KOGA (1076 bralcev)
Torek, 10. 1. 2012
Luka P.



Soglasna odločitev sveta Virantove državljanske liste, da v sredo v Državnem zboru za mandatarja ne bodo podprli Zorana Jankovića, preseneča vsaj toliko kot lanska zmaga Pozitivne Slovenije na predčasnih državnozborskih volitvah. Poleg tega so sklenili še, da z njim ne gredo v koalicijo, bodo pa po besedah Viranta, če Janković postane mandatar, konstruktivna opozicija. Virant je sicer pojasnil, da so se za to odločili zaradi prevelikih programskih razhajanj. Pa je to res glavni razlog?

Vse odkar je predsednik republike Danilo Türk za mandatarja za sestavo vlade pričakovano predlagal relativnega zmagovalca predčasnih državnozborskih volitev Zorana Jankovića, se je že tako negotova politična prihodnost v Sloveniji še zameglila. Potem se je zgodil še Joseph Mussomeli, ameriški veleposlanik v Ljubljani, ki je bojda le prijateljsko sestankoval z vsemi predstavniki strank in predsednikom Türkom, a dejstvo je, da se je z izjavami, predvsem pa dejanji, neprimerno vmešaval v letos še posebej občutljiv povolilni proces sestavljanja koalicije. Temu je sledil še tradicionalni pohod pod Dražgoško goro, kjer je Bičkov vod, ki je v znani bitki proti Nemcem med 9. in 11. januarjem 1942 vztrajal do zadnjega, ostal povsem v senci. Levica ta dan tradicionalno izkoristi za neke vrste svoj PR dogodek, a je bil ta letos še posebej partizanski in cankarjanski. A vse skupaj nekako zbledi v primerjavi z včerajšnjo odločitvijo sveta Virantove državljanske liste.

Soglasna odločitev sveta Virantove državljanske liste, da v sredo v Državnem zboru za mandatarja ne bodo podprli Zorana Jankovića, preseneča vsaj toliko kot lanska zmaga Pozitivne Slovenije na predčasnih državnozborskih volitvah. Poleg tega so sklenili še, da z njim ne gredo v koalicijo, bodo pa po besedah Viranta, če Janković postane mandatar, konstruktivna opozicija. Virant je sicer pojasnil, da so se za to odločili zaradi prevelikih programskih razhajanj. Pa je to res glavni razlog? Minulo soboto naj bi parafirali že 80 odstotkov koalicijske pogodbe s Pozitivno Slovenijo, kar Virantove izjave postavlja v senco dvoma. Tudi zato, ker je druga najverjetnejša alternativa za mandatarja Janez Janša, od katerega se je Virant pravzaprav osamosvojil zaradi, kot se je izrazil, njegove nedemokratičnosti, kateremu sedaj paradoksalno, ko je svojo podporo odrekel Jankoviću, na stežaj odpira vladna vrata.

Dejstvo je, da sta z odstopom iz Virantove Liste v primeru, če izglasujejo podporo Jankoviću, grozila Rado Pezdir in Janez Šuštaršič, pisec ekonomskega dela programa in podpredsednik Virantove liste. Zagotovo tej odločitvi ni botrovalo le to, da sta ti dve imeni vsekakor nekaj, česar si Virant ne želi izgubiti. A cena takšnih političnih manevrov je lahko izjemno nevarna. Če se zgodi, da bi ta odločitev Virantove liste po sredinem glasovanju za mandatarja v Državnem zboru Jankoviću dokončno zaprla vladna vrata, jih namreč realno odpira le Janši.

Kljub temu da se Virantu in njegovemu kadru že pripisuje neverjetno sposobnost taktiziranja, manevriranja malo tu, malo tam, se Gregorju Virantu vse skupaj lahko kaj hitro vrne kot bumerang. Prvič zato, ker so se njegovi volivci prepoznali v Virantovi listi, a ne kot satelitu Janeza Janše. In drugič, če pride do tega, da se Janez Janša vrne na premiersko mesto po zaslugi Viranta, bo to morda le potrditev vseh tistih namigov, ki so se pojavljali v predvolilni kampanji, in sicer, da sta Virant in Janša v resnici zaveznika, ki bosta na koncu tako ali tako sodelovala. A kar bi pri Virantu verjetno najhitreje povzročilo frustracije, je volja ljudi. In ti so se v nedavno opravljeni anketi, koga bi raje videli na čelu vlade, izrecno odločili za Jankovića.

Kakorkoli že, odločitev Virantove liste je padla. Odločili pa so se tudi v Desusu, ki je Jankovića podprl, vendar glasov za sestavo vlade Janković še nima dovolj. Tukaj sta še poslanca italijanske in madžarske narodne skupnosti, ki pa ne premoreta niti toliko poslanske drže, da bi odgovorila na vprašanje, koga bi raje videla v vladi, oziroma pravita, da naj ne sprašujejo njiju. Na žalost je v predstavniški demokraciji tako, da je, ko se sestavljajo vlade v imenu ljudstva - v resnici pa se za vsem skupaj skrivajo le lastni interesi – povsem legitimno, da se vse dogaja za zaprtimi vrati.

Zelo moteča pa je še ena zadeva. Dejstvo je, da je Zoran Janković za zahodne politike prava enigma, poleg tega pa je še izjemno nepredvidljiv. Znano je, da je v tem trenutku Nemčija s kanclerko Angelo Merkel na čelu pobudnica in gonilna sila vseh strukturnih reform, ki nas čakajo v tem mandatu. Za Merklovo je znano, da podpira Slovensko demokratsko stranko in Janeza Janšo. Če bi verjeli predsednici Nove Slovenije Ljudmili Novak, ki je izjavila, da ji je Mussomeli na prijateljskem pogovoru dejal, da jo vidi v vladi, ameriški veleposlanik v njej torej zagotovo ne vidi Zorana Jankovića. Ob vsej podpori, ki jo je ameriški State Department izkazal Mussomelijevim minulim prizadevanjem v Sloveniji, lahko logično izpeljemo le eno. Slabe gospodarske razmere in politična kriza so ustvarile odlične pogoje za izvoz neoliberalne doktrine. In kdo je za uresničitev tega scenarija primernejši kot Slovenska demokratska stranka in Janez Janša?

Komentiral je Luka Počivalšek.



Komentarji
komentiraj >>