BONGA, 14. 1. 2012; Cankarjev dom, Ljubljana

* V sklopu koncertnega cikla Glasbe sveta se je v sobotnem večeru v Cankarjevem domu predstavil tudi najpomembnejši glasbenik iz Angole, Jose Adelino Barcelo de Carvalho ali Bonga.

Bonga je pravzaprav del njegovega ilegalnega imena še iz časov angolskega boja za neodvisnost, kakopak, izpod kolonialnega režima portugalskega desničarskega diktatorja Salazarja. Sredi šestdesetih se je Bonga namreč pridružil odporniškemu gibanju. Pozneje je, tako kot Valdemar Bastos, pobegnil v Evropo, s čimer se je verjetno izognil tragični usodi mnogih angolskih glasbenikov, ki so jih v proti-levičarskih čistkah pokončali tedanji novi oblastniki. Letos mineva tudi štirideset let od izida sedaj že legendarnega albuma Angola 72, ki ga je Bonga takrat posnel v Rotterdamu. Ploščo lahko zaradi glasbene vrednosti in politične angažiranosti mirno uvrstimo v skupino najpomembnejših tovrstnih izdelkov svetovnih popularnih godb. Toda do resničnega miru v Angoli je bilo potrebnih še četrt stoletja državljanske vojne in njenih grozot.

Po štirih desetletjih glasbenega delovanja se je Bonga z ekipo sodelujočih glasbenikov končno pojavil tudi na slovenskem glasbenem prizorišču. Nastop je pred nekaj sto obiskovalk in obiskovalcev v sprva malce hladnem vzdušju Linhartove dvorane odprl kratek instrumental. Nato se je četverici, ki so značilno zvočno podobo začrtali z bobni, basom, kitaro in harmoniko, pridružil tudi Bonga. In odtlej se je vzdušje zlagoma pričelo ogrevati, vse do samega zaključka, ki je po enem dodatku sledil uro in pol pozneje.

Bonga je najprej in predvsem odličen aranžer in sijajen vokalist. Tudi če bi glasbeno podlago odigrali manj vešči glasbeniki, bi s svojim obvladovanjem prostora in unikatnim vokalom Bonga prepričljivo zaokrožil nastop. Kako tudi ne. Čeprav večina skladb temelji na sorodno zamišljeni strukturi, v kateri ponavljajočo se iskrivo ritmiko suvereno podpirata basist in bobnar, so te grajene naravnost mojstrsko in pričajo o izjemni avtorski kilometrini.

Hitrejše skladbe, ki so prevladovale na sobotnem nastopu, se predvsem premikajo po zakonitostih angolske sembe, značilne glasbene oblike, sorodne brazilski sambi, nemara kar njeni predhodnici. Skladbe s pretanjeno odigrano sekajočo se ritmiko zlasti zadišijo po kongoleški rumbi in, kot se je to zgodilo tudi v sobotnem večeru, privzdignejo nekatere obiskovalce z njihovih sedežev. Kako tudi ne, saj vas Bonga s svojim raskavo močnim zadimljenim vokalom, prežetim s toplimi božajočimi glasovnimi utrinki, v hipu popelje v povsem unikatno poplesujoč zvočni svet.

Obenem je Bonga sem in tja nekaj not odigral na kongih ter seveda celotno zvočno podobo nenehno žlahtnil z zvoki, ki jih je proizvajal na svoji dikanzi, škrtajočem lesenem glasbilu. Poleg hitrejše, strupeno plesne dinamike so nastopajoči odigrali tudi nekaj značilnih nostalgij, v katerih je Bongin vokal še enkrat bolj zablestel v sobotnem zimskem ljubljanskem večeru, marsikoga pa nemara tudi vsaj za hip spomnil na vso človeško tragiko, ki jo je Angola doživljala v drugi polovici prejšnjega stoletja.

Navzlic okroglim štirim desetletjem glasbenega delovanja se Bonga na odru Linhartove dvorane ni predstavil zgolj kot eden najpomembnejših predstavnikov angolske in bogate afriške popularno-godbene scene. Njegove avtorske in izvedbene zmožnosti v zadnjih letih pravzaprav sploh ne izgubljajo na svoji moči, o čemer priča tudi njegov zadnji studijski izdelek, Bairro, ki ga je na teh valovih lani prestavil Zoran Pistotnik.

Bonga je s svojim kvartetom v sobotnem večeru ne preštevilni zbrani množici ponudil nekaj tiste avtorske magije, ki ga še vedno umešča med najizrazitejše glasbenike iz Afrike. Tudi nekoliko mehanično zastavljen scenarij skladb prepričljivega vtisa z ničemer ni mogel pokvariti. V Sloveniji je tako nastopil še eden od popularno-godbenih velikanov, katerega najbolj plodna glasbena leta, navkljub že izdanim tridesetim albumom, morda šele prihajajo.

Bonga je zaigral v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma v soboto zvečer.

Nastop je spremljal Miro Samardžija.