Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Mister Pip (830 bralcev)
Torek, 17. 1. 2012
Andreja



Zgodi se literarna teorija v malem. Kako lahko poznaš gospoda Dickensa, ne da bi ga v resnici kdaj srečal? Kako so lahko osebe kot žive, pa veš, da ne živijo? Kako se lahko pogovarjaš z njimi, kako lahko še celo postanejo tvoje prijateljice, pa jih ne srečaš na drevesu ali potoku zadaj za vasjo? Kako lahko potuješ s knjigo?
Mister Pip
V začetku devetdesetih se je otok Bougainville že drugič politično odcepil od preostanka Salomonskih otokov in začela se je državljanska vojna. Iz Papue Nove Gvineje so na otok prišli vojaki, ki so jih kot oglje črni domačini klicali »rdečekožci«. Vsi belopolti so tik pred blokado odnesli repe, domačini pa se v resnici niso preveč sekirali – imeli so morje in gozd za svojimi kočami iz blata in skupaj z nekaj piščanci jim je to popolnoma zadostovalo za preživetje.

To je okolje romana Gospod Pip novozelandskega avtorja Lloyda Jonesa. Ležerni tropski zrak, bel pesek in sploh pridih razgledničnega duha ne premagajo nazorske romantike, ki je je polno v vsaki človeški gesti posebej. Edini preostali okalni belec, za katerega nihče pravzaprav ne ve, kaj na otoku počne in zakaj ni odšel skupaj z ostalimi, se samoiniciativno odloči, da bo poučeval otroke, da bo ponovno vzpostavil nekaj, kar bi lahko bila šola, in da mu bo pri tem pomagal gospod Dickens. In jim brez opozorila začne brati, otrokom iz domov brez knjig, otrokom, ki nikoli prej še niso poslušali besedil v angleščini, otrokom, ki niso imeli pojma o Dickensovi Angliji in vseh tihih pravilih, ki jih je postavljala svojim literarnim junakom.

Zgodi se literarna teorija v malem. Kako lahko poznaš gospoda Dickensa, ne da bi ga v resnici kdaj srečal? Kako so lahko osebe kot žive, pa veš, da ne živijo? Kako se lahko pogovarjaš z njimi, kako lahko še celo postanejo tvoje prijateljice, pa jih ne srečaš na drevesu ali potoku zadaj za vasjo? Kako lahko potuješ s knjigo? Kako lahko branje glasovi pri branju popolnoma izpraznijo človeka, kako človek postane le še posoda, v kateri oživijo pirati in gospodič Pip in Magwitch – bili so v učilnici, skupaj z otroki.

Svet Velikih pričakovanj, kakor koli novo in pomembno odkritje, se je vseeno izkazal za ne popolnoma suverenega interpreta tega sveta. Z njim se ni dalo pojasniti, denimo, kako deluje motor, ali popraviti generatorja. Zato je učitelj povabil starše ptrok in ostale vaščane, da eden po eden pridejo v učilnico in naučijo otroke kaj iz svojega arzenala znanj. Pripovedovali so jim o veri, o modri barvi, na primer, nekateri nasveti pa so bli tudi bolj konkretni: »Če hočeš ubiti hobotnico, jo ugrizni nad očmi. Želvo moraš vedno kuhati z oklepom navzdol. Prašiča ubiješ tako, naj dva debela strica držita desko nad njegovim grlom. A morata biti zelo debela. Debeli so v redu. Suhi niso za nobeno rabo.«

In po vsakem obisku iz resničnega sveta je na vrsti ponovno svet Velikih pričakovanj. Vsak dan eno poglavje. Knjiga otrokom in še posebej trinajstletni protagonistki odpira novosti v človeških razmerjih, razpre jim horizont lastnih pričakovanj in jih polagoma osamosvaja v misli, želji in poziciji v svetu. Starši niso prepričani v dobrodejni vpliv gospoda Dickensa, skrbi jih za svet svojega otoka, ki je naenkrat ogrožajo novi in popolnoma nepojmljivi izrazi, kot je denimo »bela sapa v ledenem jutru«.

Za Pipa slišijo okupatorski vojaki, ki občasno pridejo v vas po svoj izplen ali po nujno dozo poslušnosti za potrebe svojega ega. Ne verjamejo, oziroma ne pustijo si dopovedati, da Pip ni resnična oseba – pa saj vendar je, če kje, je resničen v belem pesku tiste plaže, kjer v vrsto postrojena vas pričuje poboju svojega belega učitelja. Nihče jih ne bo imel za norca. Z mačeto razsekanega učitelja vržejo prašičem. Bricktop je vendarle imel vzornike. Od tod gre pripovedovanje v sanjavo prestavo nepričakovanega, nekako samoumevno pripovedovanega nasilja, v katerem Matilda na najbolj podel mogoč način osiroti, prašiči pa so tisti dan zares siti.

Literarnih eksperimentov, bahavo elitističnega sloga in neigovorljivih besed vajeni molji knjige verjetno ne morejo jemati popolnoma resno, vsaj takoj po branju ne (dobro, pa takrat je tako ali tako čas za ponovno prebiranje Velikih pričakovanj). V luči nekaj premišljevanja in nekaj narativno močnih pomagačev, kot je na primer Vincent Vella s svojo zbirko kratkih zbodb o prebivbalcih Malte, pa morda molji sestopijo iz intelektulističenga piedestala in priznajo, da kljub popolnoma neinovativnemu slogu, z nekaj dobrimi prebliski sicer, pripoved kot zblodela ovca kroži po literarnem spominu in s časom pridobiva na tako na očarljivosti kot tehtnosti. Še nekaj tehnikalij, zaradi katerih boste po petih letih od njenega vzpona morda lažje priznali, da ste knjigo prebrali (ali pa morda ravno obratno) – gladka zmagovalka commonwealth literarne nagrade, shortlista za bookerja, obsesija po bralnih klubih in jasno neprevedena v slovenščino. Ni slabo, gospod Dickens.

Risala in pisala je Andreja.


Komentarji
komentiraj >>