Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
1984 NA INTERNETU (1106 bralcev)
Petek, 20. 1. 2012
Božidar K.



Podoben podvig modernega virtualnega protesta, kot lani v zvezi z Wikileaksom, se je dogodil to sredo. Več tisoč strani na čelu z Wikipedijo, je protestno zatemnilo svojo vsebino v opozorilo, kako bo medmrežje funkcioniralo, če bo v veljavo stopil kateri od predlaganih ameriških zakonov za zaščito intelektualne lastnine oziroma boja proti piratstvu – PIPA in SOPA.

Modernemu načinu masovne civilne nepokorščine smo bili najbolj jasno priča lansko leto, ko so bile zaradi preobremenitve strežnikov več dni nedostopne spletne strani Vise, Mastercarda in ostalih podjetij, ki so se odločila izvesti želje nasprotnikov WikiLeaksa. Takrat je spletna skupnost s prijemi, o katerih se stroka še vedno ne more poenotiti, če so legalni ali ne, jasno izrazila zahtevo po neomejeni pravici do dostopa do informacij. Podoben podvig modernega virtualnega protesta se je dogodil spet to sredo. Več tisoč strani na čelu z največjo enciklopedijo v zgodovini človeštva, Wikipedio, je protestno zatemnilo svojo vsebino v opozorilo vsem uporabnikom interneta in vodilnim ameriškim politikom, kako bo medmrežje funkcioniralo, če bo v veljavo stopil kateri od predlaganih ameriških zakonov za zaščito intelektualne lastnine oziroma boja proti piratstvu – PIPA in SOPA.

Gre za dva identična predloga zakona z drugačnima imenoma. Enega je v predstavniškem domu skupaj s 30 sosponzorji pripravil republikanec Lamar Smith, drugega pa v senatu, skupaj s 40 sosponzorji, demokrat Patrick Leahy. Situacija je precej bizarna, saj bi bili po morebitnem sprejetju ameriški ponudniki interneta primorani blokirati vsako stran, ki bi ne le vsebovala, ampak tudi omogočala po ameriških zakonih nelegalno vsebino. To v praksi pomeni, da bi internet v Združenih državah Amerike izgubil vso interaktivnost. Strani namreč ne bi smele omogočati nikakršnega sistema za kreiranje vsebine s strani uporabnikov, saj bi takoj tvegale, da bodo le-ti na neposreden ali posreden način uporabili po ameriških zakonih nelegalno vsebino. YouTube denimo ne bi več smel omogočati nalaganja videov, saj bi uporabniki lahko nalagali odlomke iz filmov ali pa na kitaro igrali priredbe licencirane glasbe. Spletne strani medijskih hiš, bi morale onemogočiti komentarje pod novicami, saj bi uporabniki lahko dajali povezave do spornih multimedijskih vsebin na drugih straneh in podobno.

Gre torej za zakonodajo, ki bi posegla v samo strukturo medmrežja in skrajno omejila svobodo govora in povezovanja. SOPA in PIPA pa nista prva akta na tem področju. Združene države Amerike že imajo zgodovino s podobnimi predlogi zakonov, prav tako pa se po tihem in prikrito spremlja globalna anti-piratska strategija z imenom ACTA. Pogovarjali smo se z Jacobom Millerjem, enim izmed ameriških aktivistov in soustanoviteljem projekta sopablackout.org, ki spletnim stranem ponuja enostavno kodo za protestno zatemnitev vsebine. Millerja smo vprašali, kdo je predlagal takšno zakonodajo in kako se je razvil protest proti njej:



Zaradi nevarnosti, da bi uporabniki objavljali povezave do nelegalnih vsebin, bi najbolj trpela socialna omrežja, ki v bistvu bazirajo na vsebini, generirani s strani uporabnikov. Miller nam je pojasnil, da bi takšna cenzura izjemno neugodno vplivala na trg tako v Združenih državah kot drugod po svetu:



Po mnenju Mitara Milutinovića, aktivista ljubljanske kiberkavarne Kiberpipa in asistenta na fakulteti za računalništvo in informatiko v Ljubljani, gre pri poskusih uvedbe takšnih zakonov predvsem za nepoznavanje interneta in pomembnosti, da ostane le-ta odprt.



Kot smo slišali, bi imela takšna ureditev v Združenih državah velike posledice tudi za druge države. Kakšni so odzivi Evropskega parlamenta in Evropske komisije, smo vprašali Christiana Engströma, švedskega evro-poslanca in člana Švedske piratske stranke.



Očitno je trend odnosa politike do interneta podoben povsod po svetu. Jacob Miller nam je zato razložil korelacijo med zakonskimi predlogi, kot sta SOPA in PIPA v Združenih državah, in dokumentom ACTA, ki na bolj prefinjen način straši tudi drugod po svetu. Očitno v ozadju delujejo interesi istih lobijev.



Engströma smo vprašali tudi, kaj se trenutno dogaja z ACTO na evropski ravni, in kot kaže, so stvari zaskrbljujoče.



Največji očitek digitalnemu poglavju v dokumentu ACTA je sicer, da bo zabavna industrija lahko nadzorovala delo ponudnikov interneta in uporabnikov. Takšne privatne policije in sodišča na medmrežju so po mnenju mnogih strokovnjakov nekompatibilne z demokratičnimi imperativi in predstavljajo realno grožnjo temeljnim človekovim pravicam. Mitar Milutinović s Fakultete za računalništvo in informatiko pa pravi, da je problem tudi pri samem sprejemanju tega dokumenta. To se počne namreč po tihem in brez večje javne debate, hkrati pa je pravno toliko dodelan in subtilen, da neumnosti, ki so v SOPI in PIPI zelo eksplicitne, tu na prvi pogled ne bodejo toliko v oči.

Zanimivo je dejstvo, da mnogi takšne zakonodajne spremembe primerjajo s kitajsko cenzuro interneta. Morda namen ni enak, a bodo posledice iste, pravijo. Evroposlanec Christian Engström sicer meni, da gre pri Kitajski v prvi vrsti za politične interese, na Zahodu pa za komercialne, a vzvodi in tehnike so enaki. Vendar se ameriški senatorji in kongresniki očitno zelo dobro zavedajo, da gredo po stopinjah Kitajske, pa se jim to ne zdi sporno. Jacob Miller:



Tako podporniki takih zakonov kot njihovi nasprotniki se sklicujejo na raziskave in analize. Zabavna industrija tako financira svoje raziskave, ki na koncu seštejejo vso neplačano konzumacijo avtorsko zaščitenih vsebin in jo prikažejo kot izgubo, nasprotniki omejitev pa se sklicujejo na neodvisne analize. Ena med bolj znanimi je študija amsterdamske univerze iz leta 2009, ki trdi, da kulturni sektor deluje veliko bolje kot kdajkoli prej, vendar bolj uspevajo umetniki, podjetja pa izgubljajo. S takšnimi študijami se strinja tudi Christian Engström, ki pravi, da posredniki, kot so glasbene založbe, v današnjem svetu zgolj škodujejo trgu in bi se morali umakniti.



Piratstvo pa po mnenju Jacoba Millerja ni tako popularno samo zaradi brezplačnosti, ampak tudi zaradi veliko lažjega dostopa in uporabe, zato meni, da bi morala podjetja, ki s piratstvom največ izgubljajo, storiti nekaj v smeri lažjega dostopa do vsebin in njihove uporabe. Takšen model že obstaja pri založbi računalniških iger Valve in se je obnesel izjemno dobro.



Boj, ki se trenutno odvija, je zelo neuravnotežen. Na eni strani so velike korporacije z ogromnim finančnim zaledjem, ki lahko skoraj neomejeno financirajo kampanje v prid njihovim interesom in imajo izjemno močne in sposobne lobistične skupine. Na drugi strani smo navadni uporabniki interneta, ki imamo zgolj svoj glas, vendar nas je veliko. So naša prizadevanja v tem primeru sploh smiselna? Jacob Miller:



S tem se strinja tudi evro-poslanec Engström in dodaja, da so se vse revolucije v zgodovini odvile na takšen način.



Leta 2010 je v ameriškem senatu padel zakonski akt, znan po kratici COICA. Ta je bil kasneje prepisan in iz njega je nastal akt PIPA, ki je, tako kot SOPA, po sredinih virtualnih protestih izgubil potrebno podporo kongresnikov oziroma senatorjev. Vendar se bodo zastarele tržne strukture, dokler bodo še imele dovolj kapitala, za cenzuro borile vedno znova. Vendar, kot kaže, ima posameznik za zdaj vsaj na spletu dovolj veliko demonstrativno moč, da to prepreči. Vse virtualne akcije in protesti so namreč orodje, na katerega se oblasti še ne znajo represivno odzvati in so kot takšni lahko pomemben faktor pri ohranjanju prostega interneta. Če se uveljavijo zakonodajni predlogi, kot so trije prej omenjeni, pa takšni spontani virtualni protesti, akcije in civilna nepokorščina ne bodo več mogoči.



Komentarji
komentiraj >>