Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
KRIZA IN POLITIKA – NIHALO IN GIBALO (1200 bralcev)
Torek, 24. 1. 2012
Lan



Z Janšo je ogrožena svoboda, z Jankovićem pa naše duše. Parafraza predvojne izjave Winstona Churchilla, ki je na mesto podalpskih akterjev izvorno vstavil Adolfa in Jozefa Džugašvilija, je seveda pretirana, a slikovita in naj pokaže, da dobro in učinkovito vodstvo ni spontano. Še manj samoumevno. Je presek stanja duha državljank in državljanov, njihovih predstavnikov, mednarodnega okolja in časa.

Z Janšo je ogrožena svoboda, z Jankovićem pa naše duše. Parafraza predvojne izjave Winstona Churchilla, ki je na mesto podalpskih akterjev izvorno vstavil Adolfa in Jozefa Džugašvilija, je seveda pretirana, a slikovita in naj pokaže, da dobro in učinkovito vodstvo ni spontano. Še manj samoumevno. Je presek stanja duha državljank in državljanov, njihovih predstavnikov, mednarodnega okolja in časa. Državljansko telo je za zdaj svoje povedalo in razprave o legitimnosti dogodkov, tudi če so se odvijali po robu legalnosti, so odvečne. Vidimo se na volitvah, družbenih omrežjih, ulicah. Najboljši motivator je namreč zgolj opazovanje političnega dogajanja, ki mit o domnevni učinkovitosti, dobronamernosti, konsistentnosti, pragmatičnosti in legitimnosti politike razgalja do kosti.

Karl Erjavec ni neznanka. Je pa uspelo Gregorju Virantu v mesecu in pol sklicevanja na samopostavljene visoke standarde njegovo mlado listo speljati na pot sindroma pomladnih satelitov, ki so v preteklosti izgorevali v Janševi orbiti. Hkratno prejemanje izdatnega nadomestila in honorarjev pač ne more biti visok standard in hkratno koalicijsko usklajevanje in parafiranje dveh pogodb tudi ne.

Tudi siceršnji, ne le politični mit o slovenski zgodbi o uspehu je pred našimi očmi dokončno padel. Morebiti se je začelo z velenjskimi delavkami v Gorenju, ki so z dobrimi 400 evri neto, kasneje popravljenimi na 562, tlačanile v domnevnem paradnem konju. Leta primerjav z južno- in vzhodnoevropskimi konvertiti so se izpela. Statistični podatki o dvakrat višji povprečni plači, ob hkratnem naraščanju razlike v razmerju med najvišjimi in najnižjimi, so zavajali birokrate od Ljubljane do Bruslja. Če povprečna plača znaša 970 evrov neto, upamo trditi, da najbolj pogosta, medianska plača v Sloveniji navrže kvečjemu nekje med 600 in 700 evri. Povprečna pokojnina z varstvenim dodatkom znaša slabih 600 evrov. Skoraj 45 odstotkov je nižjih od 500 evrov. Na 100 upokojencev v blagajno prispeva 170 pokojninskih zavarovancev. In razmerje se naglo izenačuje. Populacija se stara. Rojeva se manj bodočih delavcev in davkoplačevalcev. Zadostnega števila novih delovnih mest, ki bi hkrati ustvarjala ustrezno presežno vrednost, bila konkurenčna za delodajalce in globalni trg, za delojemalca pa stimulativna in zdravju prijazna, ni. Prehod na trg dostojnega dela po podaljšanem študentskem služenju se pomika nekam v nedoločena srednja leta, ki so sicer rezervirana za ustvarjalne in, če hočete, tudi delovne, reproduktivne ter potrošniške vrhunce v posameznikovem življenju. Odločnejše zamrzovanje pokojnin, daljšanje delovne dobe ali odpuščanje v javnem sektorju, kolikor slišimo, ne pride v poštev. Tudi v vladi, ki jo zgolj na pragu pomladi držita podtaknjenca Erjavec in Virant.

V tem intersocialnem ognju se obstreljujejo upokojenci in zaposleni, redno zaposleni in prekerni, študentje in iskalci prve zaposlitve, zdravi in hipohondri, črni in rdeči, sodniki in zdravniki, kavboji in indijanci, umazani in zli. Ter elite, ki so za vse manjše korito svinjsko preštevilne. Ali dodajanje ozkih in kratkoročnih političnih ciljev na vse daljši seznam državi pomaga, naj se odloči vsak zase.

Zdi se, kot da smo se v zadnjem desetletju na globalne in epohalne izzive prihodnosti pripravili s semantiko. Pred korene napaberkovanih ukrepov smo vstavili gesla »vzdržno«, »trajnostno«, celo »evropsko«. In zdaj čakamo, da se primejo na plačni, pokojninski, izobraževalni in zdravstveni sistem, rast in razvoj, upravljanje z gozdovi in divjadjo, poljedelstvo in druge naravne vire, družinska razmerja, medsosedsko pomoč, bančni sistem. Še najbližje resnici pa smo, če rečemo, da samo trajnostno drsimo proti dnu. Politika se vse bolj kaže kot gibalo padanja in ne nihalo zasuka. Kar je seveda lahko »evropsko«, je pa zagotovo »trajnostno nevzdržno«.

Komentar je podpisal Lan Dečman.

 



Komentarji
komentiraj >>