Potem ko so mediji prejšnji teden poročali o ameriških zakonih SOPA in PIPA, ki sta predvidevala poostren nadzor nad spletnimi vsebinami, se s podobnimi poskusi sedaj sooča Evropska unija. Že vsaj od leta 2006 naj bi skupina najbogatejših svetovnih gospodarstev in najpremožnejših korporacij v popolni tajnosti pripravljala sporazum ACTA. Trgovinski sporazum proti ponarejanju, kot bi prevedli omenjeno kratico, je leta 2008 med prvimi izpostavil portal Wikileaks, ki si tedaj še ni ustvaril svojega imena. Legitimnost obstoja dokumenta pa so v naslednjih dveh letih podprle še objave mnogih drugih organizacij, med drugim Zdravnikov brez meja, kanadskega Združenja knjižnic in japonske Unije za zaščito potrošnikov. Ta vrsta objav je strani, vpletene v snovanje zakona, prisilila, da so aprila 2010 izdale prvi uraden osnutek zakona, ki je bil prečiščen za oči javnosti. Ta izdaja pa ni imenovala pogajalcev in snovalcev pogodbe, saj so ti želeli ostati anonimni.

A tančica skrivnostnosti ACTO prekriva še danes, njeno odstiranje pa sta začela šele predlog zakonov SOPA in PIPA prejšnji teden in včerajšnji podpis v japonski prestolnici Tokio, s katerim so Evropska komisija in 22 vlad članic Evropske unije sporazumu izrekle podporo. To dejanje je na ulicah večjih poljskih mest sprožilo demonstracije od nekaj sto do nekaj tisoč ljudi, ki sporazum podobno kot anonimna spletna skupnost razumejo kot konec svobodnega interneta. Temno stran ACTE nam razloži poslanec Piratske stranke v Evropskem parlamentu, Christian Engström:



Med najbolj spornimi točkami sporazuma je gotovo ta, ki na ponudnike spletnih storitev prelaga pravno odgovornost za vsebine, ki jih z njihovimi storitvami delijo uporabniki. To pomeni, da bosta tako socialno omrežje Facebook kot na primer ponudnik dostopa do interneta Siol pravno obvezana nenehno preverjati vsebine svojih uporabnikov, da se bosta tako izognila odgovornosti za nelegalno spletno komunikacijo. Uporabniki, ki tega ne bodo spoštovali, bodo sankcionirani brez sodne odločbe; ob tem se omenja model 'treh udarcev', ki se je že izkazal za uspešnega v Franciji. Gre za metodo, po kateri kršitelja avtorskih pravic ponudnik spletnih storitev sprva le opozori, po drugem opozorilu sledi krajši izklop dostopa, po tretjem pa daljši ali celo trajen. Tanjo Fajon, slovensko poslanko v Evropskem parlamentu in članico odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve smo vprašali, kaj meni o sporazumu in njegovih implikacij za navadne državljane:



Pri tem je problematična sama formulacija imena sporazuma, ki se glasi 'proti-ponarejanju'. Svetovnemu spletu se ta definicija upira, saj pri deljenju digitalnih informacij ne gre za ponarejanje, ampak za kopiranje, pri katerem original in posnetek ostaneta identična. Omeniti pa seveda velja, da sporazum ne zajema le kopiranja digitalnih vsebin, ampak tudi proizvodnjo generičnih zdravil in umetno zasnovanih oziroma patentiranih semen. Sporazum torej v vseh pogledih spominja na reakcionarno politiko starega denarja, ki želi obdržati svoje privilegije, namesto da bi se prilagodil zahtevam razvijajočih se trgov. Pri tem mu očitno ni sporno kovati dobičkov niti iz človeških bolezni in prehrane, saj je razvoj rešitev na teh področjih domnevno zahteval toliko investicij, da se morajo te vsaj nekajkrat obrniti, preden lahko patenti preidejo v javno zalogo znanja. Evroposlanca Engströma smo vprašali, ali je upravičeno, da so umetniška dela, generična zdravila in gensko spremenjena semena predmet istega dogovora:



Interese velikih industrij, ki stojijo za sporazumom, opaža tudi Tanja Fajon.



Sporazum je bil doslej v Tokiu podpisan s strani Evropske komisije in 22ih evropskih vlad. Med podpisnicami je izostalo le pet vlad, nemška, ciprska, estonska, slovaška in nizozemska, vendar se pričakuje, da bo njihov podpis kmalu sledil. Sporazum sicer še vedno čaka na ratifikacijo v Evropskem in nacionalnih parlamentih. To nam je pojasnila evroposlanka Tanja Fajon:



Slovenska vlada je sporazum v Tokiu torej podpisala, k temu podpisu pa se je že septembra lani s podpisom obvezal tedanji vršilec dolžnosti ministra za gospodarstvo Mitja Gaspari. Podobno kot ostale članice ga mora sedaj ratificirati še Državni zbor, pri čemer so natančni datumi glasovanj popolnoma nejasni. Nejasni pa so tudi v Evropskem parlamentu. Da je bil glede tega slabo obveščen, nam je zaupal poslanec Piratske stranke v Evropskem parlamentu Christian Engström:



Tudi Tanja Fajon meni, da so poslanci slabo obveščeni tako o vsebini sporazuma kot o procesu glasovanja:



Sporazum torej čaka na ratifikacijo Evropskega parlamenta, glasovanje o tem pa naj bi po nekaterih podatkih potekalo junija, nakar ga morajo v zakon potrditi še nacionalni parlamenti. Konec februarja bo o sporazumu potekala razprava v evropskem odboru za mednarodno trgovino, nato bo sledilo še glasovanje maja ali aprila.

Tanja Fajon se je podobno kot vsi naši poslanci v Evropskem parlamentu sicer znašla med podpisniki, ki so se decembra 2010 obvezali k podpori sporazumu. Med nepodpisniki sta sedaj le Zofija Mazej Kukovič, ki je svoj mandat začela šele pred kratkim, in Mojca Kleva, ki je na mestu evroposlanca lani nadomestila Zorana Thalerja. Od omenjenih sporazumu izrecno nasprotuje samo Kleva, ki nam je v pisni izjavi sporočila naslednje: „Osebno sem izjemno zaskrbljena nad ne-transparentnostjo postopka pogajanj in javno nedostopnostjo dokumentov. Izrecno sem proti osebnim preiskavam na mejah, ki naj bi dopuščale preiskavo brez naloga ter zaseg podatkovnih naprav (na primer prenosnih računalnikov, telefonov, mp3-predvajalnikov). Prav tako me skrbijo tisti členi ACTE, ki se nanašajo na možnost zasega generičnih zdravil, ki posnemajo druge patente, saj bi se takšni zasegi lahko zgodili že pri mednarodnih pošiljkah skozi države, kjer so ta ista zdravila zaščitena s patenti.“

Netransparentnost pogajanj pa skrbi tudi francoskega evroposlanca Kaderja Arifa, do nedavnega odgovornega poročevalca za ACTO, ki je s tega mesta odstopil z izjavo, navajamo: "Obsojam celoten postopek, ki je pripeljal do podpisa. Pomanjkanje kakršnega koli stika s civilno družbo, ne-transparentnost od samega začetka, ponavljajoči zamiki podpisa brez pojasnila, ignoriranje stališč parlamenta samega."

Do netransparentnosti je kritična tudi Tanja Fajon:



Nadzorna infrastruktura, s katero bi uveljavljali ACTO, naj bi tehnično zelo spominjala na veliki kitajski požarni zid, ki naj bi si ga predlagatelji domnevno tudi jemali za vzor. Za učinkovitost njenega delovanja pa bi skrbela novoustanovljena mednarodna agencija, ki bi bila samostojna in ne bi padla pod pristojnost katere od obstoječih organizacij tega nivoja, kot sta na primer Svetovna trgovinska organizacija ali Mednarodni denarni sklad. Kako bo izvrševanje zakona potekalo, pa nam že daje slutiti primer Megaupload.com. Ta spletna stran je uporabnikom omogočala, da so nanjo prenašali in z drugimi delili vsebine, ki sicer morda kršijo avtorske pravice. Stran so zaprli ameriški zvezni agentje, njene upravitelje pa iz Nove Zelandije odpeljali na sojenje v Združene države Amerike, kjer jim bo sojeno po zakonih, ki v njihovi domovini ne obstajajo. Vse to se je zgodilo kljub temu, da zakon SOPA, kot ameriška sestra ACTE, ni bil sprejet, to pa nosi strašljive implikacije, saj establišment očitno ne le, da ne dvomi, da bo takšna zakonodaja sprejeta, ampak se na njeno izvrševanje pripravlja že takrat, ko sploh še ni pravnomočna. Engströma smo zato vprašali, ali so takšni sporazumi poskus izvažanja ameriške zakonodaje v tretje dežele:



Primer Megauploada je bil očitno kaplja čez rob, zaradi katere si je spletna javnost spet nadela masko anonimnosti in začela največjo serijo DDoS napadov po tem, ko sta konec leta 2010 MasterCard in Visa Wikileaksu odrekla svoje storitve. Nezadovoljstvo spletne skupnosti pa že nekaj časa ni omejeno na virtualni svet vsemrežja, vse bolj manifestno je tudi na ulicah poljskih mest in prostorih tamkajšnjega parlamenta, kjer so poslanci svoje nasprotovanje sporazumu ACTA izrazili kar z maskami Guya Fawkesa.

Svetovni splet namreč izničuje legitimnost založb in podobnih posrednikov med proizvajalci intelektualne lastnine in njenimi potrošniki. Medtem ko so avtorji nekoč za širšo prepoznavnost podpisovali pogodbe z založbami, ki so nato poskrbele za njihovo zvočno in vizualno podobo s sredstvi, nedostopnimi navadnemu smrtniku, se lahko danes večina te produkcije izvrši na domačem računalniku, pri čemer dosega ali z nekaj ustvarjalnosti celo presega profesionalni nivo. Medijski izbranci so zato nenadoma začeli konkurirati na prostem trgu 'všečkanja', pri čemer so neodvisni umetniki nemalokrat bolj virtuozni od tistih, ki so podpisali pogodbo s hudičem. Temu pa takšna pravila igre očitno niso prav nič všeč.

Vsemrežni zaplet je kultiviral Luka Tetičkovič.