Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Afekti pri Deleuzu in Lacanu (1723 bralcev)
Torek, 31. 1. 2012
Robert in Jernej



Poslušalka, poslušalec, v tokratni Teoremi se sprašujemo o tem, kaj je afekt? Sprašujemo se, potemtakem, kaj je afekt, medtem ko poslušamo besede Petra Klepca, filozofa in raziskovalca na filozofskem inštitutu ZRC Sazu, ki se je prejšnji četrtek na predavanju v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova spraševal natanko to: kaj je afekt v Deleuzovi, pa tudi Lacanovi filozofiji? Skratka afektivno, morda celo efektivno, mešamo besede predavanja, naše besede in ostale zvoke, šume in vzdihe.
ŠE KLIK DO ODDAJE (IN TU
ODDAJA V CELOTI:









PREDAVANJE V CELOTI:










TEKST IN TRANSKRIPT REŽIJSKEGA PLANA:

Kaj je afekt? Klepec – Deleuze – Lacan

Spoštovana, spoštovani, prišel je čas, ko se moramo vprašati, četudi smo to vprašanje že vselej postavljali, kaj je afekt. Pravzaprav se sploh ne sprašujemo, pač pa proizvajamo. Sprašujemo-proizvajamo. Proizvajamo, potemtakem, afekte, medtem ko poslušamo besede Petra Klepca, filozofa in raziskovalca na filozofskem inštitutu ZRC Sazu, ki se je prejšnji četrtek na predavanju v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova spraševal, kaj je afekt v Deleuzovi pa tudi Lacanovi filozofiji.

Spraševati se o afektu ni ne-aktualno, ni ne-zgodovinsko, pa čeprav bomo govorili o neskončnem in konzerviranem. Skratka, vprašanje po afektu ni zgolj teoretsko in filozofsko vprašanje, marveč tudi in predvsem ekonomsko in politično vprašanje. Pravzaprav smo v dobi, upravičeno ali neupravičeno imenovani postmoderna, priča pravi ekspanziji strasti in afektov po celotnem družbenem polju. Vsepovsod strasti. Strasti, ki vladajo, in strasti, ki se upirajo. Kakor pravi Massumi in kakor pravi Klepec, kapitalizem valorizira strasti, kapitalizem uporablja strasti, kapitalizem proizvaja strasti, kapitalizem ugrablja strasti.

//////////////////////////////////////////////////////////////
Temp.:/AKTUALNO UREDNISTVO/RKHV/klepec1
T: 2:13
VTČ: Citiram Massumija ...
IZTČ: … ujeto v oblastna razmerja.
//////////////////////////////////////////////////////////////


Na kakšen način je tisto, kar Massumi imenuje afekt, ujeto v oblastna razmerja, sicer Klepec prav lepo opiše v knjigi Dobičkonosne strasti, kjer sodobno družbeno vez označi za perverzno – perverzno zato, ker že oblast sama spodbuja njeno transgresijo, ki pa jo le še ojača –, strast ali afekt pa za globoko vpetega v sam produkcijski način. Ne samo to, da skupaj z blagom kupimo še neko strast, ali obratno, da z neko strastjo za povrhu dobimo še neko blago, marveč strast sama postaja blago. Recite temu kulturni kapitalizem, recite temu postfordizem, recite temu biopolitična produkcija – v vsakem primeru boste rekli, da sodobna kapitalistična mašina proizvaja strasti, povsem in predvsem avtentične strasti, strasti do realnega, kakor pravi Badiou.

Zakon torej ni enak samemu sebi, vedno znova postaja nekaj drugega, postaja na tak način, da lahko zajame vse novonastale afekte, da jih lahko požre in tako vključi vase. Novi afekti določajo nove zakone in obratno, zakoni sami vzpodbujajo afekte, kar je najbolj vidno recimo v reklamah, ki ponujajo tisto, kar potrebujemo, obenem pa, kar naenkrat, tudi potrebujemo tisto, kar ponujajo. V tem kontekstu izgleda vsak upor nemogoč, saj ga bo, v kolikor bo uspešen, slej ko prej požrla oblast. Neprenehno upiranje v tisočerih preoblekah, recimo v formi odkritega upora, cinizma in pasivnosti, z mnoštvom vsebin in ideologij, ki ga sestavljajo, tako paradoksno predstavlja pogonski motor kapitalizma.

//////////////////////////////////////////////////////////////
Temp.:/AKTUALNO UREDNISTVO/RKHV/klepec2
T: 3:09
VTČ: V tej točki pridemo ...
IZTČ: ... skratka, v redu.
//////////////////////////////////////////////////////////////


Vendar, kje je meja, kdaj strasti vodijo v fašizem in kdaj v svobodo? Kaj je oblast, kaj je upor?

(REZANJE)
***
Govorimo o afektih, govorimo o strasteh, pa vendar afekt, kakor nastopa pri Deleuzu, strastem ni niti enak niti enakovreden. Če Klepec v Dobičkonosnih strasteh strasti in afekte poistoveti, pa tu postane bolj previden, bolj strikten.
//////////////////////////////////////////////////////////////
Temp.:/AKTUALNO UREDNISTVO/RKHV/klepec3
T: 1:24
VTČ: Kaj bi bil afekt? ...
IZTČ: ... je nekaj neosebnega.
//////////////////////////////////////////////////////////////


Kakor pravita Deleuze in Guattari sama: »Percepti niso več percepcije, neodvisni so od stanja tistih, ki jih izkusijo; afekti niso več čustva ali afekcije, presegajo moč tistih, ki jih izkušajo. Občutja, percepti in afekti so bitja, ki veljajo sama zase in presegajo sleherno izkustvo.« Afekti niso izkustva, pa vendar so tisto, kar nastaja v izkustvih in z izkustvi. Afekti so tisto, kar biva v nas z nami, natančneje, mi bivamo z njimi in v njih. Da bi občutili afekte, moramo izkustva razdreti, tako kot je Foucault razdiral besede, da je v njih zaslišal izjave. In kaj dobimo, ko razdremo zaznave in občutja?

Virtualno.

//////////////////////////////////////////////////////////////
Temp.:/AKTUALNO UREDNISTVO/RKHV/klepec5
T: 0:43
VTČ: Z afektom ...
IZTČ: ... zgolj idealno.
//////////////////////////////////////////////////////////////

In singularno.

//////////////////////////////////////////////////////////////
Temp.:/AKTUALNO UREDNISTVO/RKHV/klepec4
T: 1:02
VTČ: In tu se da povedati ...
IZTČ: ... nekaj posebnega.
//////////////////////////////////////////////////////////////


Sledeč Deleuzu lahko opredelimo afekt kot večno vmesnost, ki ni niti na strani subjekta niti na strani objekta, ni niti tisto, kar povzroča, niti tisto povzročeno. Afekt je tisto, kar nastaja v vmesnosti trka dveh teles, zato ga ni mogoče misliti v okviru logike, ki iz točno določenega vzroka predvideva točno določen učinek. Kot pravi Klepec, sklicujoč se na Deleuza, je afekt nekaj, kar je na strani naključja in kaosa.

Klepec na tem mestu potegne sklep, da je ravno afekt nekaj, kar večno uhaja kapitalistični oblasti, nekaj, kar je nemogoče vključiti v manipulacijski izračun. Možno pa je, da na tem mestu Klepec pojem kaosa jemlje nekoliko preveč dobesedno. Teorija kaosa, iz katere izhaja Deleuze, nikakor ne trdi, da med vzrokom in učinkom ni nobene povezave, temveč da je ta povezava nekaj, česar ni mogoče povsem natančno določiti. Nemogoče je recimo ugotoviti povezavo med enačbo in fraktalom oziroma kaotičnim grafom, ki ga ta enačba riše v realnosti. Vsak met kocke je povsem določen preko medsebojne igre sil roke, mize in same kocke, težava pa je v samem izračunu, ki se zaradi medsebojne igre teh elementov zakomplicira do neskončnosti.

Čeprav je nemogoče natančno določiti rezultat enega meta kock, pa je mogoče, na podlagi statistike in verjetnosti, predvidevati pogostost in možnost ponavljanja določenega rezultata. Tako izgleda, da je kapitalizem kaotičnost afekta že povsem vkalkuliral v svoje izračune. Vzemimo za primer formo internetnega portala, recimo 24ur.com. Imamo malo lepih žensk, malo politike, malo zabave, malo športa, malo za mlade mamice ... Skratka, vsega po malem. In čeprav ne moremo na ravni posameznika predvidevati, katera izmed vsebin bo uspešno zagrabila njegove afekte, lahko na makro ravni opazujemo pogostost klikov, pogostost uspešnega »najeba«.

Izgleda, da je ravno kaotičnost in nepredvidljivost afektov tista, ki tvori mnoštvo kapitalistične ponudbe. Ravno zato, ker ne vemo, katera vsebina bo posameznika pritegnila, ponudimo mnoštvo vsebin in računamo na to, da bo eni izmed njih že uspelo. Pri neskončnem ponavljanju meta kocke se bo skupni rezultat bližal enakomerni razporeditvi enake količine vrženih enk ali šestic. Skratka, sklep, do katerega smo prišli v tej miselni liniji, je ravno nasproten sklepu predavatelja. Naključnost afekta ni nekaj, kar bi uhajalo kapitalizmu, temveč tisto, kar tvori njegove temeljne značilnosti – mnoštvo in heterogenost, tako na ravni ponudbe kot na ravni želje.

//////////////////////////////////////////////////////////////
Temp.:/AKTUALNO UREDNISTVO/RKHV/klepec6.1
T: 0:08
VTČ: Se pravi ...
IZTČ: ... čist zgubil.
//////////////////////////////////////////////////////////////

//////////////////////////////////////////////////////////////
Temp.:/AKTUALNO UREDNISTVO/RKHV/klepec6
T: 2:23
VTČ: Zdaj imamo ...
IZTČ: ... nečloveško postajanje človeka.
//////////////////////////////////////////////////////////////


»Nismo v svetu, postajamo s svetom, postajamo, ko ga kontempliramo. Vse je videnje, postajanje. Postajamo univerzum. Postati živalski, rastlinski, molekularen, postati ničla,« pravita Deleuze in Guattari.
Ne bomo se spraševali, kaj storiti, naše veliko politično vprašanje ne bo, »kaj storiti,« temveč, kaj postajamo, kaj smo mi v naši aktualnosti? Potrpežljivi bomo, to bo naša strast. Ločili bomo črto tistega, kar smo, črto, ki se vsak trenutek briše, in črto tistega, kar postajamo. Delovali bomo proti času, času neprimerno. Ponavljali bomo zgodovino, kakor je to počel Foucault, proizvajali bomo afekte, kakor počne umetnost. Morda bodo rekli, da smo umetniki, morda da smo estetiki – estetiki eksistence.
*** (GLASBENI PREDAH?)
Kako proizvesti afekt?
//////////////////////////////////////////////////////////////
Temp.:/AKTUALNO UREDNISTVO/RKHV/klepec7
T: 3:02
VTČ: Naloga umetnosti ...
IZTČ: ... in tako naprej.
//////////////////////////////////////////////////////////////


Kaj dela umetnost in kako je umetnost povezana z deleuzijanskim pojmom postajanja? Deleuze v nekem pogovoru pravi, da gre sam zvečer v mesto zato, da doživi določeno postajanje, da nekaj sreča, da se ga nekaj dotakne, ne glede na to, ali gre v kino, v gledališče ali na razstavo. Gre skratka za kaotično srečanje, za presenečenje. Umetnost je tista, ki tvori nove, še ne srečane afekte, tista, ki tvori razliko znotraj vsakodnevnega ponavljanja istih afektov. V tem kontekstu bi lahko našli tudi njen emancipatorni potencial, saj se nam uspešnost upora zaradi požrešnosti kapitalizma, ki žre vse nove nastajajoče afekte in iz njih dela tržne niše, kaže kot možna edino skozi hiperprodukcijo afektov, ki jih ne more požreti noben požeruh.

In ravno presežek neizkoriščenih afektov je tisti, ki tvori slepo pego oblasti, črno obrobje oblasti, po katerem se sprehaja mnoštvo heterogenih, ki jim je skupna samo izključitev in prostost. Kot prosti elektroni krožijo okoli jedra in čakajo, da jih zagrabi neka sila. Vprašanje je, ali je iz njih smiselno tvoriti protiblok oblasti, kjer preti nevarnost ponovitve istega, torej nevarnost ponovnega debeljenja požeruha, ali moramo vztrajati v singularnosti vsakega izmed črnih vitezov.

//////////////////////////////////////////////////////////////
Temp.:/AKTUALNO UREDNISTVO/RKHV/klepec-40min
T: 0:12
VTČ: 40 minut ...
IZTČ: ... pa bo.
//////////////////////////////////////////////////////////////

Kakor se spodobi in kakor je v navadi v takšnih diskurzih, se Deleuza v sklepni fazi veže na Lacana. Ponavadi je pravilo takšno, da se skuša najti tisti Lacanov koncept, ki ustreza, hkrati pa tudi razrešuje Deleuzov problem, v tem primeru problem afekta. Kakorkoli, Klepec pove, da afekt pri Lacanu privzema različna imena, a vendar se vseskozi kaže natanko v tistem malem a, okoli katerega po Lacanu ne gravitira le celotna realnost, pač pa – bomo rekli - tudi Lacan sam.

//////////////////////////////////////////////////////////////
Temp.:/AKTUALNO UREDNISTVO/RKHV/klepec-lacan1
T: 2:01
VTČ: Tesnoba naj bi ...
IZTČ: ... ne more nevtralizirat.
//////////////////////////////////////////////////////////////

Tako Lacan kot Deleuze poudarita nemožnost ujetja želje oziroma večnost čakanja na izpolnitev zadnje, nemogoče želje, ki bi tvorila čistost in presežnost užitka. Tako Deleuze lasten alkoholizem opisuje kot večno pričakovanje zadnjega kozarca; vsak kozarec je zadnji, toda med pitjem postaja predzadnji. Vsak kadilec ve, da je vsak cigaret pokajen v popolni singularnosti; v čisti neponovljivosti trenutka pokajen kot eden in trenutno edini, ob kavi, ob pivu ali pred vrati s prijatelji ...

Vsak kadilec pa tudi ve, kako se, vzporedno z gorenjem žerjavice izmika njegova želja, tisto, kar naj bi bilo s cigareto doseženo, se v trenutku spremeni v smrdljivi pepel. Lacan pravi, da se želja izmika, tako kot se izmika Ahilu želva – čeprav ji je vedno bližje, je ne more nikoli doseči, vedno mu manjka zgolj še ena enota, ki pa se v neskončnost cepi na dvoje manjših enot.

Ravno to izmikanje želje izkorišča tudi kapitalizem. Vzemimo spet za primer internet in vsem znane napise »ste miljonti obiskovalec te strani« ali »zadenite I-phone«. Če kliknete na kakšno izmed takšnih ponudb, se zadovoljitev v večnost odlaša za še eno enoto, v večnost se odpirajo nova okna, kjer je potrebno izpolniti samo še en kviz, odkriti samo še eno žogico, odgovoriti na samo še eno vprašanje in tako naprej.

»Najeb« se zgodi ravno v tej vmesnosti zadnje in predzadnje enote, kot pri čarovniških trikih, kjer je pozornost usmerjena na lažni cilj. V tej vmesnosti damo telefonsko številko in se mimogrede naročimo na najnovejše igre, ki seveda nekaj stanejo.

//////////////////////////////////////////////////////////////
Temp.:/AKTUALNO UREDNISTVO/RKHV/klepec-lacan2
T: 2:30
VTČ: Se pravi, Lacan ...
IZTČ: ... pesimističnega.
//////////////////////////////////////////////////////////////

Tudi če pogledamo nekoliko bolj globalno, kapitalizem nas in samega sebe vedno znova postavlja v situacijo skorajšnjega konca, že kar nekaj časa smo »tik pred tem«, da nekaj poči, a izgleda, da se ta »tik pred tem« vedno znova odlaga na nek višji nivo. Leto 2012 se bo verjetno ponovilo še naslednje leto. Pojavlja se nam vprašanje, ki postaja večno. Kako narediti preskok, kako ujeti želvo-željo?



Komentarji
komentiraj >>

Re: Afekti pri Deleuzu in Lacanu
nEVERMIND [06/02/2012]

Na živce mi gredo vaši 150+MB MP3 fajli, ker do interneta dostopam preko telefona in je nemogoče streamat audio take velikosti.. dajte raje ponudite datoteke manjših bitratov...
odgovori >>