Sobota, 4. 2. 2012
Marko Karlovcec
V sobotni Tolpi bumov poslušamo Efrima Manuela Menucka, ki ga dobro poznamo iz kultnih zasedb Thee Silver Mt.Zion Kollective in Godspeed You! Black Emperor. Nezgrešljivi apokaliptični punkovski gospel na presečišču prijateljstva in ljubezni, izgube in obupa, upanja in upora - tokrat na solistični, a ne povsem, plošči Plays "High Gospel". Glas, zmaličene kitare, analogni šum in še več - pridružite se in zamrmrajte, zažvižgajte ali zapojte z nami... * v celoti
V sobotni Tolpi Bumov tokrat poslušamo prvo pravo solistično ploščo Efrima Manuela Menucka, ki ga sicer poslušalci in poslušalke Radia Študent verjetno precej dobro poznajo. Efrim je s svojo kitaro, vokalom, besedili in prisotnostjo ena izmed gonilnih sil proslavljenih in nedavno reformiranih Godspeed You! Black Emperor ter predvsem neutrudno aktualnih Thee Silver Mt. Zion. Čeprav je glede na naravo teh kolektivov zgrešeno govoriti o vodji je Efrim gotovo med njihovimi vidnejšimi člani - v dobrem smislu. Kaj se je torej namenil storiti na plošči pomenljivega naslova »Plays High Gospel«?
Efrim nam na solističnem prvencu, ki je izšel lani pri cenjeni montrealski založbi Constellation, ponuja drugačno, a še vedno prepoznavno branje slogov, s katerimi se je proslavil v omenjenih dveh zasedbah. Slišati je, kot da bi premestil poudarke z očitnejših prijemov na kopico barvitih in impresivnih diverzij, ki jih je v dolgih napevih Godspeed You! Black Emperor in Thee Silver Mt. Zion vedno mrgolelo. V najboljši tradiciji samotarskih izdelkov na kreativen način uporablja tehnike nasnemavanja, a kljub temu ne izgubi na občutku komunalne solidarnosti in topline, ki kot žareča nit veže njegov celotni opus. K temu pripomore seveda tudi nekaj gostov, a o njih več kasneje. Na plošči se Efrim izkaže kot skladatelj in kolažist, vešč tehnik »musique concrete« ter kompozicijskih potencialov eksperimentalne manipulacije trakov. Brezkompromisno vztrajanje na analognosti se tudi sicer lepo sklada z nekim splošnim občutkom prizemljene topline, ki ravno zato premore ostrino, grob finiš in radostno hreščavost.
Kljub temu da na albumu ne manjka odmevov pesemskih oblik - slišimo pravzaprav nekaj prelepih miniatur - je celota prijetno neobremenjena s konvencionalnim glasbenim potekom. »Plays High Gospel« se tako začne s skladbo »Our Lady Of Parc Extension And Her Munificient Sorrows«, ki že takoj na začetku ponuja presežno izvedbo lastnega izkristaliziranega izraza. Nežno večglasno himnično popevanje s seboj nosi tisto brezčasno kvaliteto starih spiritualov, ki smo je pri Efrimu in druščini že vajeni, ter se hkrati vtira v bleščečo pokrajino kričeče melodike večkratno deformiranih kitar in žvižgajočih analognih oscilacij. Hrupnejša plast se nato prelije v devetminutno eksperimentalno suito »A 12-Part Program For Keep on Keeping On«, ki spretno meandrira med terenskimi posnetki, zmaličenimi in dubovsko zakasnjenimi vokali, zvočnimi viri neznanega izvora ter vpadi nasilnega breakbeat ritmiziranja. Vse skupaj zavito v tako prijeten analogni šundr, da celota zveni zares samosvoje. V spomin pa prikliče duha brnečih in temačnih zvočnih kolažev mojstrovine »Static« s kultne plošče Godspeed You! Black Emperor, »Lift Your Skinny Fists Like Antennas To Heaven«. Ta in ostale podobne epizode na albumu pa premorejo tudi čudno sorodnost z ustreznimi parti plošče »Frances The Mute« Mars Volte, še posebej zaključka uvodne »Cygnus…Vismund Cygnus«.
Prelomljena baladnost se vrne s skladbo »Heavy Calls & Hospitals Blues«, kjer Efrimovo, od afekta zamazano hlipanje ob spremljavi klavirja podaja kvintesenco laičnega punkovskega gospela – upanje na pogorišču obupa, vero v prijateljstvo in ljubezen. »Your pretty daughter is sleeping, there is beauty in this world… Hospitals and heavy calls are the simptoms of our age, but let's get it on …« - lahko slišimo med pregibi leseno zvenečih akordov. Med skladbami pa najdemo tudi poklon pokojnemu Vicu Chesnuttu, ki so ga člani Thee Silver Mt. Zion v zadnjih letih življenja redno spremljali in s katerimi je izdal ploščo »At The Cut«, prav tako pri Constellation Records. »Kaddish For Chesnutt« je tako tleča žalostinka, v kateri odmevajo prazni prostori odhoda in razdejanja ter spokojne hvalnice obenem. Pomembna sestavina, ki je prisotna skozi celotno ploščo, je Efrimov trpeč in zmaličen kitarski lirizem, ki v spomin prikliče tako Keijija Haina kot Bena Chasnya iz Six Organs Of Admittance. Vendar če je pri slednjih dveh oceansko tuleči spev okopan v psihedelični barvitosti in kozmičnih ambicijah, pa Efrimov kitarskih glas prej spominja na preroški »glas vpijočega v puščavi« odrešitvenih razsežnosti. Tako se začne tudi zadnja skladba »I Am No Longer A Motherless Child«, ki z naslovom in besedilom dejansko sugerira svojevrstno odrešitev ali pa vsaj praznovanje. Posvečena je namreč njegovemu novorojenemu sinu, ki sta ga povila skupaj s partnerko in violinistko Jessico Moss. Slednja tudi gostuje na treh skladbah in v njih vnese še nekaj barv, ki jih poznamo iz njene igre v Godspeed You! Black Emperor in Thee Silver Mt. Zion.
Plošča »Plays High Gospel« tako mine v vzdušju domačnosti, znotraj katere nas Efrim hkrati popelje daleč stran in naokrog, samo glasbo pa neprestano ohranja na robu. Upoštevajoč podobje, ki jo obdaja, lahko vse skupaj primerjamo z vlakom. Vlak nas lahko odpelje proti domu ali v neznano, z njim odhajamo ali prihajamo - v vsakem primeru pa ne gre brez ropota, škripanja tirnic, vrveža sopotnikov, žvižganja vetra itd. Poslušamo Efrima Manuela Menucka na plošči »Plays High Gospel« - samo na 89,3 Mhz.
Komentarji
komentiraj >> Re: EFRIM MANUEL MENUCK: Plays High Gospel (Constellation, 2011) (ponovit
Matjaž [16/02/2012]
krasen album... heavily felt;)
odgovori >>