Eden izmed najveličastnejših grafitov, kar jih je kdaj sproducirala Ljubljana, se glasi zmerno do pretežno smučarsko: »1. maj; 2. Tomba; 3. Košir; 4. Reich.« Njegova lepota je kajpak tudi in predvsem v nagibu k drobnim fašizmom in nacionalsocializmom, ki pretijo na nas z vsakim družbenim, zdaj pa zdaj tudi osebnim korakom sproti. Nebroj kiksov, zastranitev in odklonov je bilo tako zapaziti v nedavnem buntu zoper ukinjanje samostojnega Ministrstva za kulturo Republike Slovenije. Lej ga zlomka, kako nerodno so se pri tem ujele sredinsko-, rahlo- in skrajnjedesne formulacije, češ zakaj bi bilo ukinjanje ministrstva brezumno in nevarno. Pri večini ugovorov lahko namreč brez posebne humanistične izobrazbe ugotovimo, da so si vladni, torej državotvorni argumenti o varčevanju, internetne forumske blodnje o »nenehnih družbenih parazitih« in jadikovanja kulturnikov nevarno blizu. Precej kulturnikov in protagonistov, protagonistk umetnostne sfere se je namreč ujelo v staro past in jelo takojci besedičiti o svojem - in Starih - zgodovinskem prispevku k samostojnosti in suverenosti države, nadalje so omenjali kulturo kot prvovrstno in premalokrat nagrajevano sredstvo za promocijo države, veliko je bilo, skratka, predvsem kratke, precej prekratke in znane argumentacije: Sfera se je na lepem našla v gluhi lozi, nekako tam kot vrli »desnosredinski« parlamentarec, ki je javnost opomnil, da se je celo France Prešeren jako dobro znašel brez subvencije in da prebivalstvo na moč pretirava, ko se boji za umanjkanje kreativnega potenciala in usahlo »narodovo substanco«, kakršno bi povzročilo novo, združeno ministrstvo, v katerem bi bila kultura prestrukturirana drugače. Vaš pričujoči kolumnist pri tehle besedah sicer rade volje sprejme vso kritiko o svojem ciničnem in radikalnem podjetju, toda zadeva je kratko malo zoprna: Prav malo glasov se je namreč izognilo slovenski kulturni samoumevnosti in se odpravilo iskat argumentacijo kam globlje. »Kultura je namreč ... kultura je ... kultura ... kultura je ... koko bi reku? ... kultura je« ... tista zadrega, s katero se je vaš in naš ljubi radio v osebi pokojnega Iztoka Saksida ukvarjal že pred davnimi desetletji. Tačas sta se socialna oziroma kulturna antropologija po opravku z znamenitim »kulturnim relativizmom« razvili do tiste stopnje, da koncepta kulture sploh ne zapišeta brez navednic. Kdor ne postori »tako«, ta najbrž v tem času sploh ne opravi več uspešno prvega letnika na fakulteti. Kultura v hard-line antropološkem smislu torej ni nič drugega kakor soočenje dveh ali več osebkov »na štiri oči«, kot se reče.

Toda pojdimo v tej nujni provokaciji še dlje. Če se že tako lepo ujamejo nacionalni in nacionalistični, torej bolj ali manj desničarski argumenti, ki zadevajo kulturo in njeno posebno ministrstvo, kakor jih podajajo razumniki od parlamenta do stanovskih združenj, potem se ozrimo k državi, ki je takšno vrsto argumentacije pravno upoštevala in prignala do svojega vrhunca. To se ni zgodilo v četrtem, pač pa že v tretjem rajhu. Nemški nacionalsocializem je zadevo bral izjemno dobesedno in se je tudi držal do proslulega konca. Argumentacija o zgodovinskem pomenu kulture in njeni promocijski funkciji sta imeli svoje domovanje na posebnem ministrstvu - njegov slavni upravnik dr. Joseph Goebbels pa danes zveni kot predhodnik nedavnih antropoloških dognanj. Čeprav je namreč rad ponavljal, da se »pri omembi izrazu kultura zmerom prime za pištolo«, je sam zelo uspešno vodil prav ministrstvo za tako imenovano kulturo. Pri tem že v samem poimenovanju ni bilo nikakršnega sprenevedanja ali mitizacije. V Hitlerjevi Nemčiji se ministrstvo za kulturo ni imenovalo po nekakšni kulturi, pač pa je nosilo naziv Reichsministerium für Volksaufklärung und Propaganda, torej Ministrstvo rajha za ljudsko prosvetljevanje in propagando. Zajemalo je vse umetnostne sfere in občila, tedaj zlasti radio, in se je zelo prizadevno ukvarjalo s kulturno politiko, kakšrna naj bi ustrezala državnim in s tem tudi prebivalstvenim potrebam. Tretji rajh in njegova kulturna politika pa sta imela vzporedno tudi svoje prebege - zlasti frankfurtska šola kritične teorije družbe je bila tista, ki ni le natanko razkrinkala posebnosti nacionalsocialistične kulturne industrije in kulturne politike, pač pa je segla precej čez: Teoretsko je utemeljila generalije, ki so razkrinkale, kam meri vsaka državotvorna kulturna politika, kaj počneta vsak dan z vsemi nami nacionalna in globalna kulturna in umetnostna industrija in kje so pri tem naše naloge.

Bodimo pri tem torej intelektualno skromni. Še preden nas prevzame nujnost Ministrstva za kulturo, se torej vprašajmo, kako in zakaj je prišlo do želje po njegovi ukinitvi oziroma po krčenju, zlasti pozorno pa spremljajmo, kakšna je pri tem argumentacija. Reč vsekakor ni preprosta. V vsej državotvorni navlaki, ki ji dodatno težo in zmedo daje še recesija, v duhovni preobremenjenosti bazena, v katerem vse prerada zaplava predvsem katoliška moralka, v zgodovinskem opusu slovenskem kulture, ki kajpak ni bil nikdar nevtralen, iščimo predvsem tiste ideološke vzorce, ki jih hoče nova koalicija pomesti pod preprogo. Zmerom kaže biti pozoren na vlado, ki oznanja, da se ne bo obremenjevala z ideologijo in polpreteklo zgodovino. Po navadi se pripeti, da je ravno v teh in takšnih časih ideologije in ubadanja s polpreteklo zgodovino največ. Pa ne samo v parlamentarni zgodovini - tudi v hitrem, ihtavem zagovorništvu kulture pride v takem obdobju na površje veliko državotvornega smetja. Argumenti kulturniške populacije na mah niso nič boljši, nič ustreznejši od tistih, ki jih ponuja politični razred. Reč je alarmantna toliko, kolikor nima argumentacije, ki seže v globino, v sedanjost in prihodnost. Če se pri tem zgubita humor in distanca, potem še toliko slabše - potem že v štartu odpade velik del same kulturne kreacije. V nezavednem postopku, ko je govoril o nekem drugem ministrstvu, se je srži problematike oziroma levemu poslanstvu v tem trenutku še najbolj približal Vito Flaker, ko se mu je ondan zarekla tale izvrstna in teleološka sintagma: Ministrstvo za zadeve.

Srečno pri iskanju duha oziroma nabiranju kosti!