Ivan Cepanec recenzira ponedeljkov nastop 4 ekstremnih metal skupin iz vseh vetrov! V sklopu turneje Occupy Europe 2012 so Gala Halo obiskali ameriški Origin, tasmanski Psycroptic, belgijski Leng T'Che in francoski Ite Missa Est... * v celoti
Hladnejši ponedeljkov večer je v Gala Hali na Metelkovi segrela turnejska karavana, ki se je v zimski Evropi odločila vzpostaviti brutalno okupacijo. Brutalno seveda v glasbenem smislu. Namreč, „okupatorji“ z vseh koncev sveta danes veljajo za ene izmed najbolj znanih ekstremnih metal skupin. Pa začnimo po vrsti.
Prvi bend, francoski Ita Missa Est, je glasbeno zelo podkovan. Kvintet obvlada svoje inštrumente, a ne zna napisati ene pesmi, ki bi izstopala. Generični metalcore material so tu in tam popestrili malce disonančne in shizofrenične kitarske pasaže ter v točnosti podkovan boben, a to je bilo tudi to. Temu prištejte sramežljivega kričača na vokalu, ki je na koncu že prosil ljudi, naj dajo kaj od sebe, in dobite nepotreben bend, ki se je popolnoma neustrezno in brez kakršne koli organizacijske logike znašel v tej turnejski karavani.
To pa se je spremenilo z belgijskim grindcore kvartetom Leng T'Che, ki se podi po evropskih odrih že precej časa, zaslovel pa je tudi zaradi dejstva, da je bil eden izmed njegovih prvih bobnarjev Sven De Caluwe, vokalist zasedbe Aborted. Leng T'Che so predvsem po zaslugi karizmatičnega frontmana Sergea Kasongoja dominirali odru in publiki. Resda živahna glasba, ki čudovito združuje zapuščino zgodnjega angleškega grindcora in občasne psihedelične izpade poznejših ameriških grind bendov, po 20 minutah postane precej enolična, a ob pevcu, ki obvlada več vrst brutalnega vokaliziranja in ima smisel tako za humor kot samoironijo, tega niti ne opazite. Je pa res, da vas po njihovem nastopu kot strela z jasnega lahko zgrabi išias, če si pred vrtenjem vratu niste ogreli dotičnega dela telesa. Grindcore je pač trpljenje!
Sledili so prvi „headlinerji“ večera, tasmanski Psycroptic, ki bodo te dni izdali ploščo The Inherited Repression. Kvartet originalno prihaja iz Tasmanije, a so v zadnjih 13 letih svetovno publiko navdušili ne s svojo eksotično lokacijo, ampak s svojim tehnično zahtevnim in agresivnim opusom, ki je šele z zadnjima dvema plošča (Ob)servant in The Inherited Repression postal malce bolj sprejemljiv za manj zahtevne poslušalce. Lahko rečemo, da so fantje inkorporirali groove in pesmi so dejansko dobile več smisla. Ustvarjalno jedro – brata Joe in Dave Haley, torej kitarist in bobnar – sta novo plato morala predstavljati s „session“ članoma – vokalistom čeških Godless Truth, Zdenekom Šimečkom, in basistom ameriških Divine Heresy, Joem Paynom. A prav ta postava je običajno precej neprepričljiv nastop tehničarjev spremenila v pravi slušni napad, ki je kulminiral predvsem ob hitih s plošče (Ob)servant, na srečo pa je publika toplo sprejela tudi najnovejše komade.
Vrhunec večera so bili ameriški Origin, ki so dokaz, da v zvezni državi Kansas v ZDA ne obstajajo tornadi zgolj kot vremenski, ampak tudi kot glasbeni fenomen. Namreč, od leta 1997 dalje so Origin rušili vse rekorde v hitrostnem igranju, in to grindersko obarvanega death metala najzahtevnejše vrste. Če so bobnar John Longstreth, kitarist Paul Ryan in basist Mike Flores v 15 letih že prešli vse meje razumnega in človeško zmogljivega igranja, so se s petim albumom po vrsti, Entity, odločili poskusiti umiriti tempo in staviti tudi na dinamiko ter logično strukturo same pesmi. A to v živo ni bilo tako izrazito. Novejših pesmi je bilo precej manj kot klasičnih hitov – še posebej tistih s predhodnega albuma Antithesis -, pa še takrat so to bile ultrahitre inštrument drkadžije, kot je že prvi komad - na plati in na koncertu -, Expulsion Of Fury. A če menite, da je zaradi tega koncert trpel, se krepko motite. Odlika Origin je namreč v tem, da ne samo igrajo res hitro, ampak so pri tem izjemno natančni. In niso statični. Bobnar je dobesedno hobotnica, ki verjetno skriva še kakšna dva para dodatnih rok in tolče po vsem naenkrat. Kitarist s svojo trzalico dosega nečloveške hitrosti in pri izvajanju kitarskih vragolij ponuja še kričeč vokal. Basist prav tako kruli, njegovi prsti pa v natančnosti in hitrosti spominjajo na Lesa Claypoola na jedrski pogon. A vse to bi bilo zaman, če osrednje pozicije ne bi prevzel vokalist Jason Keyser, ki se je sceni prikupil s svojim delovanjem v newyorških Skinless. Vokalne zmogljivosti tega dolgina so brezhibne, a njegove animatorske sposobnosti so neprekosljive. Precej statično publiko je s pristnim, iskrenim in fanovskim pristopom spravil v kaos. Zaradi njega so skakali z odra, peli z bendom, izvajali „circle pit“, četudi je bila pavza med komadi, seveda pa se jim je pri vsem tem pridružil Jason sam. In zaradi tega je dobra ura oz. setlista dobrih 15 komadov minila kot bi mignil. Vrhunsko!
Komentarji
komentiraj >>