Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Ministrstvo za 'duhovne potrebe' (905 bralcev)
Petek, 10. 2. 2012
univerza



O super ministrstvu, mega ministru in izobraževanju!


Zmanjšanje števila ministrstev je bila ena izmed kart, na katero so stavili skoraj vsi politični igralci tokratnih volitev. Po izglasovanju Janeza Janše za mandatarja 10. slovenske vlade je ta to obljubo kaj hitro izpolnil. Sedaj imamo torej namesto petnajstih le deset ministrstev. Menda to sedaj pomeni, da so nam lahko politiki za zgled, saj so prvi začeli varčevati. Lahko se samo sprašujemo, koliko bo novo vlado stala samo nova preobleka, da ne govorimo o logističnih in ostalih zapletih. Cesar ima nova oblačila, a je v njih še vedno gol.


Najbolj odmevna sprememba je združevanje treh resorjev pod skupnim imenovalcem. Združitev tako številnih področij v novem ministrstvu, ki segajo od predšolske vzgoje do visokošolskega izobraževanja, od znanosti, kulture in umetnosti do medijev, bo prinesla možnost monopolnega političnega upravljanja s slovenskim duhovnim prostorom, kakršnega v samostojni Sloveniji še ni bilo. Kopja se najbolj lomijo ob ideji razpustitve samostojnega kulturnega ministrstva. Na to temo je bilo prelitega že dosti črnila. Nihče pa ne omenja visokega šolstva in kaj prinaša ta združitev študiranim ter študentom.


Najprej poglejmo, kako je bilo področje vzgoje in izobraževanja urejeno do zdaj. Do leta 1992 je sodilo v področje dela Republiškega komiteja za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo. Od dvaindevetdesetega do oblikovanja vlade leta 2000 je bilo za vzgojo in izobraževanje pristojno Ministrstvo za šolstvo in šport, ki so mu čez štiri leta dodali še znanost. Še isto leto so naloge visokega šolstva prešla v pristojnost Ministrstva za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo. Z uveljavitvijo novele Zakona o vladi, sprejete 26. januarja letos, pa naj bi bila vzgoja in izobraževanje v pristojnosti Ministrstva za izobraževanje, znanost, kulturo in šport. Iz tega lahko sklepamo le to, da se v dobrih dvajsetih letih v slovenskih vodstvenih strukturah do sedaj še niso mogli odločiti, s kakšno barko bomo pluli. Oziroma vedno, ko prevzame krmilo kdo drug, se njena podoba spremeni.


Zanimivo pri vsem tem je, da evropska politika, ki naj bi sledili, zagovarja razvoj »pametnega, trajnostnega in vključujočega razvoja Evrope do leta 2020«, kar so tudi pripravili v študiji z imenom Evropa 2020. V tej strategiji naj bi prav visoko šolstvo igralo pomembno vlogo. Žal mnoge nacionalne politike, med katerimi je tudi Slovenija, te strategije še niso sprejele. Namesto tega so začele zmanjševati javno financiranje visokega šolstva, čeprav se je število študentov povišalo. Slovenija je tako v prejšnjem letu visokemu šolstvu namenila 1,21 odstotka bruto domačega proizvoda. S tem je sicer zvišala porabo v visokem šolstvu, a relativno razmerje se je dejansko poslabšalo.


Na področju visokega šolstva tako koalicijska pogodba predvideva ustanovitev državne Slovenske tehnološke univerze, ki bo svoje delovanje tesno povezala s potrebami slovenskega gospodarstva. Koalicijskim partnerjem se zdi nesprejemljivo spodbujanje pretirane množičnosti študija. Za naše oblastnike je torej bolje, da čim manj ljudi študira. Če pa že morajo, naj se raje odločijo za naravoslovno-tehnične smeri, ki prinašajo dobiček predvsem gospodarstvu. Kdaj so torej vodilne glave pozabile, da se temelji nacionalnih identitet gradijo prav iz baze družbenokritičnih posameznikov in skupin, ki jih ustvarjajo ravno kadri, ki se trenutnemu sistemu pač ne zdijo donosni? Morda je potrebno vlado še spomniti, da je tako kot kultura tudi izobrazba eden izmed temeljnih kamnov, na katerem so se gradili slovenski obstoj, moč in samozavest. Ljudje brez 'duhovne hrane' lahko postanejo preveč ponižni in robotski in tako pozabijo, da bi lahko bila kvaliteta življenja boljša.


Pa vzemimo pod drobnogled še predlaganega kandidata za to 'duhovno' ministrstvo. Žiga Turk zaenkrat službuje kot redni profesor za gradbeno informatiko in dokumentacijo na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani. Je univerzitetni diplomirani inženir gradbeništva, magister računalništva in informatike ter doktor tehniških znanosti.
Zanima ga gradbena informatika, računalniško podprto načrtovanje in planiranje ter nekatere s tem povezane teme in tehnologije. Poznan je tudi kot so-ustanovitelj revije Moj mikro. Kje v tem opisu je prostor za kulturo, visoko šolstvo in šport? Žiga Turk je definitivno strokovnjak, a nekompetenten za toliko različnih področij, zato obstaja bojazen, da ne bodo vsa enakovredno zastopana. Sicer pa ta poteza niti ne preseneča preveč, saj reforme visokega šolstva v zadnjih letih z inovativno shemo za sofinanciranje doktorskega študija na čelu, težijo k favoriziranju znanosti in študijev, ki so uporabni in bolj vnovčljivi za gospodarstvo. Žal se pri tem pozablja, da znanost ne služi le višanju BDP-ja, ampak je za celotno družbo pomembno, da razvija znanost, izobraževanje, šport in kulturo že sama po sebi.

 

Glede na prve poteze jubilejne slovenske vlade se sprašujemo, če nima morda naš »preljubi vodja« sčasoma namen združiti še kakšnih ministrstev. Z zadnjimi ukrepi namreč spodbuja predvsem dehumanizacijo humanizma z jalovim opravičilom povečevanja gospodarske moči države. Sami mu predlagamo le štiri ministrstva, in sicer, ministrstvo ljubezni, resnice, miru in obilja, ki so orwellovski drži Janeza še najbližja. Imej prijatelje blizu, a sovražnike še bliže. Po možnosti na enem kupu, saj se zdi, da je kritična miselnost glavni sovražnik bodoče vlade.


Trenutno stanje duha je komentiral Rasga.

 

 

 



Komentarji
komentiraj >>