Feniks, fenice, je mitološki ptič, ki si vsakih nekaj sto let zgradi gnezdo, se skupaj z njim zažge, nato pa iz pepela vzleti nov ptič, simbol preporoda. S tega vidika, kot znamenje spremembe in nove energije, ki ju prinese novo rojstvo, lahko razumemo tudi Feniksa v naslovu četrtega albuma starih znancev iz Milana oziroma Ravenne. Ronin so namreč zamenjali bobnarja in novi član, Paolo Mongardi iz math-rockovskega dvojca Zeus, je v zasedbo, razočarano nad pomanjkanjem odziva na njihovo prejšnjo ploščo, vnesel svež ustvarjalni zagon. Tako vsaj pravi Bruno Dorella, ustanovni član in gonila sila inštrumentalnega avant-rockovskega kvarteta, sicer eden najpomembnejših predstavnikov italijanskega neodvisnega rocka, ki ga med drugim poznamo kot bobnarja dvojca OvO in šefa založbe Bar La Muerte.

Resnici na ljubo ploščo Fenice odlikujeta določena intenzivnost in energija, ki jo lahko povežemo s sporočilom iz naslova albuma. Vse to, kar Bruno Dorella kot kitarist in avtor glasbe z različnimi sodelavci počne zadnjih petnajst let pod imenom Ronin, je namreč tokrat pred nami v doslej najbolj izčiščeni in najmanj eksperimentalni obliki.

V sami glasbi ni radikalnih prelomov – zlasti ne v primerjavi s prejšnjim, prav tako odličnim albumom L'ultimo re, ki je nastal v podobni zasedbi. Feniks zveni kot tipični Ronin, toplo in domače, vijugajoč med alter-countryjem, surfersko-psihedeličnimi prijemi, swingom in umirjenimi sprehodi v post-rock. Tudi tokrat se skupina ne izogne spogledovanju z Enniom Morriconejem in Ninom Roto, album pa je seveda cinematičen – skoraj v celoti instrumentalen, primeren kot glasbena spremljava filmski zgodbi, a hkrati z dovolj močnimi komadi, ki dobro funkcionirajo tudi brez nje.

V eklektičnem glasbenem popotovanju, ki mestoma prikliče v spomin ploščo Hitman's Heel Alexandra Hackeja in Danielle de Picciotto, sta najbolj nenavadni dve skladbi. Prva je čudaška predelava uspešnice It Was A Very Good Year Ervina Drakea, s katero Ronin sledijo tradiciji svojih prejšnjih plošč in edino vokalno skladbo prepuščajo gostujoči vokalistki. V Londonu živeča Italijanka Emma Tricca je ob spremljavi Brunovega očeta Umberta na električnih orglah mojstrsko opravila svojo nalogo in za razliko od bolj čustvenih različic komada, še posebej tiste v izvedbi Williama Shatnerja, skladbo olupila emocij. Ko se spominja svojih ljubimcev pri različnih starostih in za vsako leto posebej ugotavlja, da je bilo »dobro«, torej dosega povsem drugačen učinek kot uživaški Shatner. Kar nekako srhljiva je.
Druga, ritmično in instrumentalno izstopajoča skladba je zaključna Conjure Men. Nastala je pod vplivom afriških muzik, ki so jim člani benda zadnji dve leti namenjali še posebej veliko pozornost. Mini orkester trobil poslušalca kar vabi k plesu, hkrati pa nas pušča negotove: če je plošča Fenice korak naprej v smeri instrumentalnega rocka, ki funkcionira kot filmska glasba, ali zaključna skladba morda ne napoveduje novih smernic za v prihodnje - nov preporod?

Ronin bodo ploščo Fenice prihodnji četrtek predstavili v Menzi pri koritu na Metelkovi.