Heidegger je fascinantna filozofska figura. Verjetno zelo malo ljudi res ve, kaj prebere v njegovih besedilih, obenem pa se mnogi zavedamo skoraj obligacije, da se s tem spoprimemo. Dejansko razumeti vsaj osnove njegove filozofije pomeni mnogo tihih in kontemplativnih ur in potem skoraj nujno posvetovanje z razlagami Tineta Hribarja in Deana Komela. Skratka, jasno je, da je Martin Heidegger vsaj toliko pomemben za filozofijo, kot je njegovo delo kompleksno. Biografske sočnosti situacijo še zapletejo. Privrženost nacionalsocializmu je mlinski kamen na Heideggerjevem družbenem angažmaju, argument proti njegovi misli, ki mora po navadi ostati brez replike.

Rüdiger Safranski je avtor obsežne monografije o Martinu Heideggerju, ki osvetli in vsaj poskuša razjasniti razvoj filozofove misli v luči zeitgeista zatona weimarske republike in vzpona nacionalsocializma. Opravil je dobro delo, Safranski namreč, postavil je hkrati Heideggerjevo misel v svet in svet v misel. Vpletanje komplementarnih virov Heideggerjevim filozofskim besedilom, na primer pisem in pričevanj študentov, zagotavlja precej trdno avtorjevo objektivno pozicijo. Priznava Heideggerjevega teoretskega genija, ne odreče pa se dobro plasiranemu cinizmu ob ekspoziciji njegovega političnega aktivizma.

Heideggerjeva biografija skozi prizmo tubiti je tudi literarno uspešno izvedena. Vseskozi osredotočen na to vse prepletajočo nit Heideggerjeve misli se Safranski sprehaja od filozofovih najzgodnejših let, do študija in avtonomije njegove misli pa do družbeno pogojenih mejnikov Heideggerjevega življenjskega obdobja. Vmes so poglavja, ki se resneje posvečajo eksplikaciji in razvoju filozofije, ne le protagonistove, pač pa tudi tistih, ki so mu bili najbližji kot vzorniki, učitelji, prijatelji ali tudi tekmeci. Drugi, bolj pravoverno biografski deli besedila izkažejo, kako globoko pravzaprav je bila Heideggerjeva teorija vkorporirana v duh weimarske in nacionalsocialistične Nemčije. Heidegger je svojo filozofijo »prepoznal« v nekaterih prelomnih potezah svojega časa, kar ga je spodbudilo, da je prestopil iz filozofskega delovanja v »resnični svet«. S tem je uspešno zbanaliziral vse, kar mu je dotlej uspelo zgraditi in doseči v očeh Evropske filozofske in akademske javnosti, in potegniti na svoje delo v uvodu omenjeni mlinski kamen.

Martin Heidegger se je rodil cerkvenemu cerkovniku septembra 1889. Niso bili izrazito revni, a ga domači ne bi zmogli podpirati pri šolanju. Na pobudo mestnega župnika so ga po zaključku meščanske šole poslali v katoliški konvikt, torej v internat za pripravnike za duhovniški poklic. Dobil je še nekakšno cerkveno štipendijo in s tem se je začela filozofova dolgotrajna eksistenčna odvisnost od Cerkve, ki je do precejšnje mere narekovala tudi njegov zgodnji filozofski razvoj. Skupek različnih razlogov je botroval prekinitvi študija teologije, ne najpomembnejši med njimi je bilo spoznanje, da ga na teologijo veže filozofski, ne pa teološki moment.

Življenjske razmere mu vendarle ne dovoljujejo popolnega obrata od Cerkve, zato pa morda botrujejo radikalnosti tega obrata, ko se je ta v prihodnje vendarle zgodil. Heidegger zaproša za štipendijo pri freiburškem stolnem kapitlju z besedami:

»Pokorni podpisnik si dovoljuje častitljivemu stolnemu kapitlju predložiti ponižno prošnjo za dodelitev štipendije ... Pokorni podpisnik se namerava posvetiti študiju krščanske filozofije in izbrati akademsko kariero. Ker pokorni podpisnik živi v zelo skromnih razmerah, bi bil častitljivemu stolnemu kapitlju iz vsega srca hvaležen ...«

in dalje:

»Pokorni podpisnik meni, da se lahko najčastitljivejšemu nadškofovskemu stolnemu kapitlju vselej zahvali za njegovo dragoceno zaupanje vsaj s tem, da svoje znanstveno živjenjsko delo usmerja v likvefakcijo sholastične miselne dediščine za prihodnji duhovni boj za krščansko-katoliški življenjski ideal.«

Jasno, da po nekaj letih takšnih pisanj naslovnik ni več med posebej priljubljenimi strankami. Heidegger je sicer vedno ohranjal spoštljiv odnos do religije, se je pa od nje kot rečeno vedno bolj oddaljeval tako preko filozofije kot preko služb na katoliških stolicah, ki se jih je nadejal, ne pa tudi dobil. Premlad, preambiciozen, premalo teološki, sčasoma pa tudi vedno bolj premoderen.

Duh časa in vznesen nacionalni ponos sta ga kot večino Nemcev dodobra zagrabila v vročici pred prvo svetovno vojno. Ni bil sposoben za fronto, zato je bil dodeljen v civilno vojaško službo v zaledju, šele kasneje, leta 1918 je bil dodeljen vremenoslovnemu oddelku na fronti. Vožnja na fronto, pravi, je bila čudovita. Dogodkov tam ne omenja.

Martin Heidegger je bil fenomenolog, učenec nekakšnega očeta fenomenologije Edmunda Husserla. Ukvarjal se je s tu-bitjo, torej bitjo v svetu in njenim smislom. Smisel tubiti po Heideggerju je čas, pri čemer čas tubiti ne osmisli, ne da ji polnovrednosti in namembnosti, po kateri po navadi hrepenijo preizpraševalci smisla ali kakršnega pričakujejo slušatelji. Čas je tisti, ki bit omeji, ki ji pred-postavlja smrtnost, njen lastni konec in ji skozi tesnobo, ki jo občutek smrtnosti in zato skorajšnjega konca povzroča, predstavlja skrb zase. Ta skrb na glavo postavlja vse, kar je konformistično, zagledano vase, ujetno v navade in vzorce, plehko in mentalno inkontinentno. Takšnega smisla v življenju ne potrebujemo, ker tak smisel zveže pronicljivost duha in ga počasi ugonobi s svojo utečenostjo, s svojo mehko razkrojljivostjo.

Misel o biti se je izčistila v delu Bit in čas, nekakšnem temeljnem Heideggrovem delu, ki je nastalo po nekaj letih predavanj – vse manj interpretativnih in vse bolj miselno izvirnih, čeprav se je po inspiracijo, primere in iskriv duh časa vedno znova rad vračal predvsem h Grkom. Delo Bit in čas je bilo izdano leta 1927, stiskano ravno do časa, da je svež izvod položil materi na smrtno posteljo. Kot svojo apologijo njenemu trpljenju morda, spričo zanjo zelo bolečega odmika iz religioznosti, kamor ga je zapisala skupaj z njegovim očetom. Z izdajo Biti in časa je Heidegger dokončno utrdil svoj položaj nemške filozofske zvezde, intelektualnega celebrityja, ki si ga je s svojimi hipnotičnimi predavanji pripravljal vse od svojega imenovanja na profesorsko mesto na univerzi v Marburgu.

Ob nastopu predavateljskega mesta je dal postaviti kočo v kraju Todtnauberg, ki je postala in ostala njegovo zatočišče, kraj za pisanje, delo in inspiracijo. Takrat je bil že poročen, z ženo Elfriede sta imela dva sinova. Njegova žena je bila ambiciozno bitje, velika nacionalsocialistična privrženka in goreča antisemitinja. Slednjw se je samo še stopnjevalo, ko je Heidegger leta 1924 izkusil silo, ki jo je sam poimenoval strast svojega življenja, namreč svojo študentko Hannah Arendt, takrat osemnajstletno Judinjo, ki se je pozneje razvila v eno najvidnejših intelektualnih osebnosti 20. stoletja.

Hannah je seveda skrival in ona, očarana, zaljubljena in predvsem vse podrejujoča njegovemu filozofskemu delu, ni upala ali zmogla postaviti predenj dejstva, da bi se bilo nemara prikladno, vljudno, in kar je še tega, odločiti bodisi zanjo bodisi za svojo ženo. Zdi se, da intelektualnemu geniju samemu kaj takšnega nikoli ni padlo na pamet – zakaj bi le pravil ljudem o njuni zvezi, piše Safranski, saj je ženo konec koncev že imel. Takšno ljubezensko sprenevedanje z njegove strani je povzročilo nekaj poskusov bega z njene strani, a velika strast med njima je previharila tudi to. Njemu je bilo še enkrat žal in ona ga je še enkrat vzela nazaj, in nekaj let tako. Najprej je dokončno ušla njemu in potem še nacizmu v Ameriko. Pozabil je ni nikoli.

V začetku tridesetih let začne najprej njegova žena, kmalu pa ji vedro sledi tudi Heidegger sam, simpatizirati z vzpenjajočim se režimom nacionalsocializma in prav konkretno tudi s figuro Hitlerja. Če v začetku vidi v nacionalsocializmu silo reda v vladavini gospodarske bede razpadajoče weimarske republike in obrambni zid pred komunizmom (»Za grobo klado je potrebna  groba zagozda,« pravi), ta politična simpatija kmalu prijadra tudi v njegovo filozofijo. Zanj tedaj nacionalsocialistična revolucija pomeni »prevrat celotne človeške biti«, o katerem je govoril v svojih predavanjih o Platonu. Revolucija postane dogodek s tubitno močjo, dogodek, ki njegovo filozofijo prežame do njenega jedra in njega potisne preko meja lastne filozofije.

V povojnih letih se Heidegger opravičuje za takratno nujo po vključitvi v Hitlerjevo stranko, miselnost in akcije, ki jih je promoviral. Pravi, da je to bila nuja časa, ki je zahteval politično delovanje. Weimarski sistem situaciji ni bil kos in Heidegger je bil mišljenja, da to lahko spremenijo nove sile s svojo voljo in pripravljenostjo na nov začetek. Z vsem tem seveda ne bi bilo nič, če bi ne bilo Heideggerjevega iskrenega navdušenja nad sorodnostmi lastnim radikalnim intencam, ki jih je našel v vzpenjajočem se nacionalsocializmu.

Odločnost Hitlerjevega režima je bila verjetno tista, ki je nanj naredila takšen vtis. Pogrešal jo je v weimarski mlakuži. Številni intelektualni odličniki so se izrekali za Hitlerja, vsi so mu priznavali nekakšno združevalno moč za osvoboditev Nemčije, in s tem biograf nemara opravičuje Heideggerjevo pripadnost uničujoči banalnosti na pohodu. Pravi: »Gre za pravi filozofski salto mortale v primitivnost, za katerega se v enem izmed svojih predavanj Heidegger tudi izrecno opredeli.« Če so še nekaj let pred tem Heideggerjevi odnosi do resničnosti poniknili v filozofskem vpraševanju, je situacija postala preobrnjena – politika je začela obvladovati filozofovo misel. To je mogoče zato, ker je Heidegger takratno resničnost dojemal kot udejanjanje dela svoje filozofije.

V povojni apologiji je Heidegger samega sebe predstavljal kot treznega misleca, ki se je na podlagi politične situacije in socialne odgovornosti odločil zaupati, verjeti v Hitlerja, biograf Safranski pa pravi, da ga je ta na začetku tridesetih let vendarle povsem očaral: ko ga je prijatelj in filozof Karl Jaspers izzval, kako naj Hitler kot neizobražen človek vodi Nemčijo, mu je Heidegger odgovoril:

»Izobrazba je povsem nepomembna ... poglejte si samo njegove čudovite roke!«

Antisemitske akcije, ki so se množile, drhal, ki je divjala po ulicah in represija režima so bili zanj postranskega pomena, pač stranski pojavi, kolateralna škoda, ki jo je treba vzeti v zakup.

Kasneje Heidegger pravi, da se je motil, ker se je predal političnim sanjam. Safranski pa zanimivo pravi, da se je lahko politično motil zato, ker se je predajal filozofskim sanjam – vendar tega sam Heidegger seveda ni nikoli priznal.

Safranski pravi:

»Povsem drugače bi bilo, če bi se v to politično pustolovščino podal brez vsakršnih lastnih filozofskih idej, če njegovega delovanja ne bi vodilo ali narekovalo njegovo lastno filozofiranje. V tem primeru bi deloval kljub svoji filozofiji in pri tem delovanju bi mu pregorele filozofske varovalke. A to se ni zgodilo. V Hitlerju je videl nekaj filozofskega, v igro je vnesel filozofske motive in za zgodovinsko dogajanje je postavil pravcati imaginarni filozofski oder. Filozofija mora postati sposobna obvladovati svoj čas, je zapisal leta 1930. Da mu ne bi bilo treba opustiti koncepta moči filozofije, je odgovornost za to, da se je zmotil v nacionalsocialistični revoluciji, naprtil svoji politični naizkušenosti in ne svojemu filozofskemu razlaganju dogajanj. To zmoto bo pozneje seveda znova pretvoril v filozofsko zgodbo, v kateri bo sebi pridržal veličastno vlogo: tisto, kar se je motilo v njem in skozi njega, je bila sama bit. Nosil je križ zmote biti.«

Heidegger je pod režimom prevzel rektorsko mesto na univerzi in navdušeno začel izvajati novo šolsko politiko. Nastopni rektorski govor je izvedel v kratkih pumparicah in srajci, inspiriran z akcijo, novimi začetki, delavno pestjo nemškega naroda. Podobne banalnosti so ga v povojni morbidnosti spet minile. Vrnil se je v teorijo, z njo dodobra opravičil svoj politični ekskurz in seveda sebi v njej ohranil precej zvezdniško pozicijo. Po nekaj letih, ko je javno predaval samo v svojem rojstnem kraju, je bil rehabilitiran kot predavatelj. Še naprej je razvijal svojo misel o biti in jo zlagoma peljal proti vzhodnjaškemu razumevanju sveta in biti v njem. Obnovil je stike s Hannah Arendt in od poznih šestdesetih let dalje ga je obiskala vsako leto. Umrl je maja 1976.

Dobra stran takšnele biografije je, da spodbudi in osvetli poznvanje filozofove teoretske misli, slaba stran pa morda ta, da se figura, ki si jo še včeraj tako zelo cenil, kot človek zazdi navaden bedak. To so seveda skrajnosti, in po nekaj takšnih in podobnih biografijah postane tudi jasno, da je dobršen odmerek banalnosti in bedastoče lasten veliki večini genialnih ljudi. Ne vem, kot bi jim bila z dejstvom, da so v nečem tako zelo nad ostalimi ljudmi, nekako odvzeta možnost, da se motijo, da zavajajo ali da se obnašajo kot tepci.

Andreja