Opravljen sistematični pregled kot pogoj za nadaljevanje študija

Kot da opravljenih 50 kreditnih točk ali 85-odstotna udeležba na predavanjih ni dovolj. Študenti prvih letnikov dodiplomskega študija in prvih letnikov podiplomskih bolonjskih programov morajo za napredovanje v višji letnik opraviti tudi sistematski pregled. O zdravju študentov se sicer malo govori. Večina analiz o splošnem zdravju govori o predšolskih otrocih, šolarjih, dijakih oziroma mladostnikih do devetnajstega leta starosti. Študentje kot statusna skupina niso zajeti. Lahko se upravičeno vprašamo, čemu je sistematski pregled sploh namenjen. Poglejmo, kaj si o tem mislijo študentje Univerze v Ljubljani.

Študentje preventivne sistematske preglede podpirajo, toda ko smo jih vprašali, ali se strinjajo, da je opravljen sistematski zdravniški pregled pogoj za vpis v naslednji letnik, so odgovarjali:

Večina študentov meni, da bi jih morali za preventivne preglede drugače spodbuditi. Odpira se vprašanje, ki smo si ga zastavljali že ob uvedbi obvezne prisotnosti pri vajah bolonjskih študijskih programov. Ali je treba študente siliti k udeležbi z represivnimi ukrepi? Poglejmo, kaj si misli o opravljenem sistematskem zdravniškem pregledu kot pogoju za napredovanje v višji letnik minister resorja za socialo in zdravstvo ŠOU Andraž Počič:

Na zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije, ki financira te preglede, smo izvedeli, da je januarja 2008 pregled stal slabih 35 evrov. Po podatkih Zdravstvenega doma za študente Univerze v Ljubljani je tistega leta zdravstveni pregled opravilo 12.500 študentov. Torej je samo v Ljubljani sistematski zdravniški pregled za študente stal več kot 430.000 evrov. Od takrat je cena pregleda na študenta narasla na 40,41 evra, kar pomeni da so sistematski pregledi danes še dražji.

Toliko denarja le za to, da nas površno pregledajo in popredalčkajo na zdrave, zdrave z dejavniki tveganja, na tiste z lažjimi in tiste s težjimi okvarami zdravja, se zdi preveč. S testi, ki jih opravijo pri pregledu, dobijo le posnetek zdravstvenega stanja študentov. Za konkretnejše ukrepanje nimajo izdelanih aktivnih programov, saj jim primanjkuje infrastrukture, kadra in denarja, zatrjuje Mojca Miholič, specialistka za družinsko medicino na Zdravstvenem domu za študente Univerze v Ljubljani. Kljub temu informacije, ki jih pridobijo, ostanejo v arhivih Zdravstvenega doma za študente Univerze v Ljubljani.

Analiz skoraj ni. Na Statističnem uradu Republike Slovenije sporočajo: »Naš urad s podatki o zdravju študentov ne razpolaga.« Edine raziskave, ki obravnavajo podatke, pridobljene na sistematičnih pregledih, najdemo na spletni strani Zdravstvenega doma za študente Univerze v Ljubljani, pa še te lahko preštejemo na prste mizarjeve roke. Analize očitno nimajo večjega javnega pomena. Na inštitutu za varovanje zdravja se na primer opravičijo, da prav tako nimajo podatkov o zdravju študentov. Razložijo, da študente štejejo med odrasle, te pa analizirajo po starosti in ne statusu. Ali se študentje ne razlikujemo od ostale populacije naše starosti?

S tem se gotovo ne bi strinjala sociologinja L. P. Morton, ki je obdobja odraslosti razdelila na začasno, prvo in drugo odraslost. V začasno, torej tisto še ne čisto pravo odraslost umešča ljudi med osemnajstim in tridesetim letom starosti. Sem spadamo tudi študentje. Podobno razmišljajo tudi strokovnjaki, ki se ukvarjajo s psihoanalizo. Opažajo, da je daljše izobraževanje ključna družbena sprememba v novejših časih. Z razširjanjem intenzivnega šolanja na vse družbene razrede in na oba spola se je izobraževalni moratorij razširil in utrdil. V tem razširjenem moratoriju imajo mladi čas za izoblikovanje svoje osebnosti, interesov in potreb. Govorimo o družbeni spremembi, ki se odraža tudi v zdravju in razvoju študentov. Zato bi bilo treba študente obravnavati kot statusno skupino tudi pri analizah zdravja.

Namenimo še nekaj besed obsegu in organiziranosti preventivnih zdravniških pregledov za študente. Za začetek si poglejmo, kaj si o tem mislijo študentje Univerze v Ljubljani:

V pravilniku za izvajanje preventivnega zdravstvenega varstva piše, da pregled obsega: razgovor na podlagi izpolnjene ankete, klinični pregled, laboratorijsko testiranje krvi in urina. K pregledu je vključena tudi zdravstvena vzgoja.

Problem pri masovnem pregledovanju študentov se pojavi že pri zbiranju podatkov s pomočjo ankete. Tega problema se zavedejo tudi v Zdravstvenemu domu za študente Univerze v Ljubljani. Kljub temu se trudijo, da bi z vprašalniki zajeli čim več informacij o zdravju študentov. Zadnje spremembe je vprašalnik doživel na področju socialne anamneze, kjer so se odločili, da bodo večjo pozornost namenili dejavnikom tveganja kroničnih nenalezljivih bolezni, kot sta alkoholizem in zasvojenost s cigareti. Ravno tu so študentje pogosto neiskreni. Poglejmo, kje največkrat prikrojijo resnico študentje Univerze v Ljubljani.

Razlog za neiskrenost verjetno leži v tem, da se podatki zapišejo v kartoteko. Študentje so navajeni takšne stvari skrivati, če ne pred drugimi vsaj pred starši. Bojijo se, da bi kartoteka prišla v napačne roke. Kot je povedal študent sam:

Dr. Mojca Miholič, specialistka za družinsko medicino, ugotavlja, da je 12,5 odstotka mladostnikov, ki so sodeč po vprašalnikih imeli izkušnjo z drogo, premalo. Anonimne raziskave so namreč pokazale, da je imel izkušnje z drogo že skoraj vsak študent. Na tem mestu lahko dodamo, da lahko tudi oblika vprašanja negativno vpliva na iskrenost odgovorov. Pri vprašanju, ali si že imel osebne izkušnje z drogo, morda težje iskreno odgovoriš, saj te pritrditev avtomatično izenači s heroinskim odvisnikom, čeprav si sam le poizkusil kakšno lažjo drogo. Kljub temu bi študentje najverjetneje, kljub morebitnemu priznanju, da so izkušnjo z drogo imeli, še vedno lagali o pogostosti in količini uporabe, kot se je že izkazalo za alkohol in cigarete. Realnih odgovorov na ta vprašanja pri neanonimnih vprašalnikih ni pričakovati.

Prav tako problematična se kaže ozaveščenost študentov o spolnih boleznih. To kažejo podatki raziskave, ki so jo opravili v Zdravstvenem domu za študente, na Aškarčevi. Iz tega lahko nadalje impliciramo solidarnostno deljenje pri spolnosti med študenti, na žalost tudi bolezni, ampak o tem kdaj drugič...

Na zdravniških sistematskih pregledih se kot pri vseh masovnih pregledih pojavlja še en problem - nenatančnost. Pregled je manj natančen kot obisk pri osebnem zdravniku, niti ni namenjen zdravljenju posameznikov. Namenjen je zbiranju statističnih podatkov. A kaj ko njihov potencial ostaja v arhivih zdravstvenega doma za študente in ga nihče ne izkoristi.

Za konec še misel o sistematskem pregledu kot pogoju za napredovanje v višji letnik. Da opraviš sistematski pregled, porabiš približno dve uri časa, kar je sigurno manj kot za kateri koli drugi pogoj, potreben za nadaljevanje študija.

Prispevek pripravil vajenec Otto Gerdina, sistematsko pregledal Franci Iskra.