Včeraj zvečer se je v višavah ljubljanskega Kluba CD zgodil šesti koncert v ciklu Cankarjevih torkov. Po večeru šansonov z Janjo Majzelj prejšnji teden je tokrat ponovno šlo za bolj mednarodno gostovanje; na odru sta se znašla Anglež Iain Ballamy in Norvežan Thomas Strønen, predstavljala pa sta svoje improvizacije v sklopu dua Food.

Oba sinoči nastopajoča sta tvorna člana skupine, a projekt Food sprva ni bil zasnovan kot duo. Ballamyevemu saksofonu in Strønenovim bobnom sta se pred več kot desetimi leti na jazz festivalu v Moldeju pridružila trobentač Arve Henriksen in basist Mats Eilertsen. Štiri albume in dve založbi kasneje sta slednja ubrala svoje poti in prepustila projekt Ballamyu in Strønenu. V taki postavi sta torej snemala in nastopala, dokler nista leta 2008 na prav istem festivalu prišla v stik z norveškim trobentačem Nilsom Pettrom Molvaerom in avstrijskim kitaristom/laptop-glasbenikom Christianom Fenneszom. Gospodje so se očitno dobro razumeli in dve leti kasneje se je pod nadimkom Food, vključujoč vsa štiri imena, na policah znašel album z naslovom Quiet Inlet.
To predstavlja mejnik v zgodovini zasedbe – ne le v smislu skupine kot osnove za številna gostovanja somišljeniških glasbenikov, pač pa tudi širše prepoznavnosti. Album je bil namreč njihova prva izdaja pod založbo ECM, kar jih je opazno dvignilo iz relativne obskurnosti Rune Grammofona.

Trenutno je zasedba v procesu koncertiranja v različnih zasedbah po Evropi in Japonskem, letošnjo jesen pa se obeta nova kombinirana studijsko-koncertna plošča v sodelovanju z indijskim kitaristom Prakashem Sontakkejem in norveškim kitaristom Eivindom Aarsetom.

Tako, kupa imen smo se znebili, torej lahko preidemo kar na včerajšnje dogajanje v klubu. Manjko polovice zasedbe, kakršna je sestavljala zadnji album, je bil v skladu s skoraj polovico praznih stolov v dvorani. Občinstvo je sicer toplo, četudi kanček pasivno, sprejelo duo, a ena ECM plata pač ni dovolj, da skupina napolni Klub CD na tako mrzel torkov večer.

Koncert je trajal približno eno uro, sestavljen pa je bil iz treh dvajsetminutnih delov. Kot sta povedala glasbenika sama, je bolj kot 'komade' te dele smiselno poimenovati 'kosi glasbe', saj gre prav za to: v celoti improvizirane pasaže, v katerih dogajanje ni vnaprej določeno, pač pa ga sproti oblikuje interakcija med glasbenikoma. Prav ta aspekt najbolj odlikuje včerajšnji nastop dua; pozornost, ki jo posvečata poslušanju drug drugega znotraj svojih zvočnih dialogov. Na trenutke bi človek lahko celo podvomil, da gre za improvizacijo.

Prva porcija koncerta se je začela z zamišljenimi toni iz Ballamyevega klarineta. Vzorci in lestvice, okrog katerih se je gibal, so se kot glasbena tema pojavljali tekom celotnega koncerta. Strønen se je, z miniaturnimi paličicami barvajoč po množici činel in zvončkov, previdno prikradel v miks. Organski zvok teh akustičnih inštrumentov so odlično dopolnjevali zvoki iz Strønenovega samplerja. Celoten bobnarjev nastop pravzaprav namigne na morje ritmičnih možnosti, ki jih dobi tolkalist z dodatkom sočasne elektronske manipulacije. V tem smislu je Strønen ukradel celoten šov – njegov razpon zvokov je omogočil raznovrstnost ob ambientalnih delih, sočasno semplanje pa je poskrbelo za nekaj izjemno groovy ritmičnih trenutkov. Slednji so vključevali tako južnoameriške ritme kot tudi jazzovski shuffle, pojavil se je še en čudovito težek kvazi hip-hop ritem, pa tudi za eno pošteno funkovsko sinkopacijo je zneslo. Električno ojačana bas in snare bobna zares delata čudeže.

Tudi Ballamy ni ostal samo akustičen. Za efektiranje svojega klarineta, saksofona in pa električne flavte je uporabil kup različnih napravic, a očitno ima daleč najraje efekt reverb, ki pa po mnenju recenzenta na žalost ustvari tisti skorajda klišejski zvok, ki ga hitro opazimo na primer pri prej omenjenem Molvaeru. Nasploh se je po stilu igranja Ballamy zdel sinoči bolj zadržan, tudi pri bolj kaotičnih delih si ni dal duška, kot si ga sakosofonisti v prosti improvizaciji pogosto dajo.

Po začetnem navdušenju nad nastopom se je proti koncu drugega kosa improvizacije postopoma začelo pojavljati rahlo razočaranje – še posebej, ko je Bellamy pred začetkom tretjega dela ironično pripomnil, da bomo sedaj slišali nekaj ''entirely different'' in že v naslednji sapi tako rekoč ponovil vajo iz prvega dela. Resda so se stili, ki sta jih uporabljala, spreminjali, a sestava improvizacij se je zdela zelo rigidna. Zasnova, vrh, razsnova, ponovi. Napaka ni usodna, pravzaprav niti ni napaka, a če se že gremo prosto improvizacijo, bi človek pričakoval kaj bolj … nepričakovanega.

Ampak pustimo picajzljanje. Bellamy in Strønen sta odlična glasbenika s posluhom za podrobnosti in svežimi idejami. In brez dvoma nam sinoči nista razkrila vsega, kar imata povedati.