V sredo je v klubu Gromka na Metelkovi nastopala ljubljanska zasedba Carnaval. Ta je namreč izdala svojo tretjo studijsko ploščo z naslovom Tennis Football Basketball in zaradi slednje pripravila promocijski koncert, ki se je, če se izrazimo športno, odvil na domačem terenu. Posledično je bil koncert dobro obiskan, poleg prijateljsko-fanovske baze je koncert pritegnil tudi širšo množico obiskovalcev, saj si je skupina izoblikovala prepoznavno ime med rockerskimi vodami.

Carnaval gojijo stonersko držo, ki se spogleduje z rahlim grungerskim pridihom. Pri tem so kitarski rifi križani z melanholičnimi vokali, tako da v celotni sliki Carnaval ponudijo močno kitarsko instrumentalno sliko, nad katero lebdi plavajoči vokal. In kakšno izkušnjo so Carnaval ponudili na nastopu?

Kmalu po začetku je skupina ujela val zvoka, na katerem pa ni jezdila skozi celoten nastop. Sprva so Carnaval ujeli stonerski utrip, ki se je tudi krepil s hitrim povezovanjem med pesmimi. S skoraj ničnimi pavzami med pesmimi so Carnaval razširili svojo glasbeno sliko in ta je postajala vedno bolj živa in pridobivala na dodani vrednosti, ki jo ponujajo koncertne izkušnje. So se pa pri tem vzporedno kazale pomanjkljivosti ozvočenja. Ravno v momentih, ko je zvok pridobival na svoji intenziteti, je ta hkrati postajal preveč enobarven, težko je bilo razločiti med niansami, ki jih ponujajo posamezni inštrumenti. Kljub tem pomanjkljivostim ozvočenja pa je skupini kot rečeno vendarle uspevalo graditi čvrsto glasbeno sliko.

Poleg puščavsko-stonerskega gomazenja kitar pa Carnaval gojijo tudi veselje do tehničnih zasukov, iščejo kompleksnost v ritmih. Pri tem pa je potrebno biti pazljiv, da se ohranja val lebdenja, ki ga proizvajajo močni kitarski rifi. Na studijski plošči je ustvarjena simbioza med tema poloma, na koncertni izvedbi pa to ravnovesje, verjetno ravno zaradi prej omenjenih zvočnih sposobnosti Gromke, ni bilo vseskozi uglašeno. Ritmična kompleksnost je ostajala, a zvočni val je občasno izgubljal na svoji tripaški moči. K temu so prispevale svoj delež tudi vedno pogostejše pavze med pesmimi. Med publiko je bilo veliko prijateljev skupine Carnaval in zato so nagovori med pesmimi dobivali vedno močnejšo šaljivo noto. S tem ni sicer nič narobe, zna pa se zgoditi, da se zaradi tega izgublja kompaktnost koncertnega nastopa. Obenem pa je bilo po koncertu mišljeno jamovsko preigravanje, torej tisto bolj sproščeno, šaljivo druženje.

Kljub malo ostrejši besedi ne gre spregledati, da so Carnaval odigrali nastop, ki je zadovoljivo predstavil bend in njihovo novo ploščo. Znotraj okvirjev, ki so jih Carnaval zarisali na sredinem nastopu, se je nahajal čvrst in skozi kitarsko preigravanje dinamičen zvok. Ta je temeljil na dialogu med vsemi člani zasedbe in s tem ohranjal svojo živahno podobo. Kar je manjkalo, so bili momenti presežkov, ko bi se glasba širila in pridobivala na svoji izrazni moči. To pa je že stvar naslednjih koncertnih odrskih izkušenj.