Janševa vlada je svoj vzpon na oblast tlakovala z zaklinjanjem v gospodarski preporod Slovenije, privrženosti neideološkim vprašanjem in odprtosti do drugače mislečih. Že v prvem tednu pa smo videli popolnoma drugačno sliko - vlada je na prvi seji takoj razrešila tri direktorje, ukinila ministrstvo za kulturo, tožilstvo preselila pod okrilje SDS-ovega ministra Gorenaka, Janša pa je z obtožbami Kučana, češ da ga je Kučan dal leta 1988 aretirati začel pogrevati 23 let stare zgodbe.

Ostanimo zgolj pri tej zadnji obtožbi. Javno obračunavanje med stranko SDS in Milanom Kučanom se je te dni preneslo celo na mikroblogersko platformo twitter, kjer so se SDS-ovci odzvali na Kučanove trditve, da Janša zavestno laže. "Milan Kučan in ZKS nista imela nič z aretacijami, ki jih je izvajala njihova SDV, Hitler pa ni imel pojma o koncentracijskih taboriščih," so zapisali na uradni uporabniški strani SDS na twitterju. S tem so se odzvali na pismo Milana Kučana, v katerem je predsednika stranke in novega mandatarja obtožil manipulacij, saj je aretacijo zahtevala jugoslovanska armada, ne pa politični vrh, kar da ve tudi Janša.

Zgodba se je začela že v oddaji Pogledi Slovenije, v kateri je bil Janez Janša edini gost Uroša Slaka. Janša, ki je dobil priložnost, da za Poglede Slovenije vodi dolge monologe kar iz nekdanjega kraljevega dvorca Karađorđevićev v Brdu pri Kranju je izrazil upanje, da bo lahko sodeloval s predsednikom države Danilom Türkom, lastno pripravljenost za to pa je podkrepil z besedami, da je sam v času slovenske osamosvojitve sodeloval "s človekom, ki je bil pred njim na takšnem mestu, ki me je dal zapreti". Milan Kučan je te trditve zavrnil kot še eno manipulacijo in »zavestno laž« Janeza Janše.

»ZKS si v mojem obdobju ni ne hotela ne mogla podrejati državnih organov, kaj šele da bi nadzirala in se vmešavala v konkretne operacije SDV, ki je bila sestavni del sekretariata za notranje zadeve. Odločitev o aretacijah, tudi o aretaciji Janše, ni sprejemal omenjeni komite, še manj so bile to moje odločitve. Navsezadnje so se o tem lahko prepričale vse parlamentarne preiskovalne komisije, ki so raziskovale politično ozadje procesa proti četverici. Takratna zakonska ureditev je omejevala pooblastila vojaških služb v odnosu do civilnih oseb. Janšo je priprla civilna policija, preiskovalni in sodni postopek pa so vodili vojaška varnostna služba (polkovnik A. Vasiljević) in vojaško sodišče,« je opozoril Milan Kučan.

O tem, kdo ima v tem sporu prav ne odločata ne Janez Janša in ne Milan Kučan. O tem odločajo dejstva. Dejstva pa so nesporna. Proces je v resnici sprožila slovenska SDV. Če slovenska SDV ne bi obvestila vojske o tem, kaj so našli v tajni preiskavi na Mikro Adi, potem do procesa, ne glede na jezo vojske nad kritiko posameznih avtorjev - nikoli ne bi prišlo. SDV je obdelovala Mikro Ado zaradi različnih zadev, po vsej verjetnosti pa so iskali kakršnekoli materiale, ki bi jih Janši lahko dal Vinko Levstik in nekatere partijske dokumente.

Sam sem se z vojaškimi obveščevalci o ozadju procesa - na veliko jezo mnogih v Sloveniji - pogovarjal že leta 1994. Rekonstrukcija dogajanja na podlagi podatkov varnostne službe JLA je res pokazala na nenavadne zamike v datumih. Sedemindvajsetega aprila leta 1988 je bila opravljena tajna preiskava na Mikro Adi, šele devetnajstega maja pa je načelnik varnostnega organa v deveti armadi Boško Mutić dobil uradno obvestilo o najdbi vojaškega dokumenta. Nenavadno je bilo tudi to, da je imel dopis, s katerim je SDV obveščala vojsko o svoji najdbi z dne 7. maja datum 17. maj in da je bila poslana z navadno kurirsko službo, tako da ga je iz ekspedita republiške policije (RSNZ) vojska prevzela šele v petek, 19. maja in bi brez obvestila generala Ilije Ćeranića iz Beograda obvestilo dobili šele dva dni kasneje, v ponedeljek. Očitno je tudi, da je SDV oziroma nekdo iz njenega vrha, o najdbi dokumenta obvestil Staneta Dolanca v Beograd. Znano je, da je Ivan Eržen takšne informacije redno pošiljal Stanetu Dolancu, čeprav ga zakon k temu ni obvezoval, saj je bil dolžan obveščati zgolj zvezno SDV, ki je nato odločala o konkretnih postopkih.

Kaj se je potem dogajalo v naslednjih štirinajstih dnevih, je še zmeraj skrivnost. Očitno pa je Dolanc kot »siva eminenca« slovenske politike nato obvestil generala Ilijo Ćeranića, on pa vojaške organe v Ljubljani. Jasno je tudi, da je bilo v dveh tednih dovolj časa, da se razmisli o vseh posledicah procesa in očitno je, da je proces v določenem trenutku res iniciral Stane Dolanc. Res je tudi, da je bil v tistem času v Beogradu Dolančev osebni prijatelj Milan Kučan, saj so se takrat komunisti pripravljali na prvo partijsko konferenco ZKJ.

Če je Dolanc Milana Kučana obvestil o najdbi ali pa je od slovenske policije zahteval »ukrepanje po zakonu« in šele naknadno obvestil Kučana ter ga s sporočilom, da je obvestilo o vojaškem dokumentu že poslano vojski postavil pred izvršeno dejstvo, je seveda še zmeraj nejasno. Nekdanji vojaški kontraobveščevalci nekdanje JLA so prepričani, da so bili o najdbi vojaškega dokumenta obveščeni vsi ključni ljudje v Sloveniji, tudi Andrej Marinc, ki je takrat vodil Svet za varstvo ustavne ureditve. Vsekakor pa je bilo vsem odgovornim v Sloveniji jasno, da bodo vojaški organi pregona v trenutku, ko bodo dobili takšno sporočilo, morali začeti z preiskavo.

Toda kaj vse to pove o ključnem vprašanju - vlogi Kučana pri aretaciji Janše ? Le malo, ali pa nič. Kučan bi o aretaciji Janše lahko bil obveščen ali pa ne, lahko pa bi bil zgolj postavljen pred izvršeno dejstvo in naknadno obveščen o postopkih organov. O njegovi osebni odgovornosti v vojaških dokumentih in na osnovi pričevanj vojaških obveščevalcev ni mogoče sklepati ničesar. Zelo verjetno je, da sta imela večjo vlogo ob procesu proti četverici Andrej Marinc in Stane Dolanc. Povedano preprosto - za Janševo trditev, da naj bi dal Kučan zapreti Janšo preprosto ni mogoče najti nobenih dokazov v trdnih dejstvih. Obstajajo zgolj »indici« toda takšni indici ne pomenijo nič, če ne tvorijo sklenjenega kroga dokazov.

Janšev neposreden napad na Kučana pa istočasno dokazuje tudi dvojne kriterije, ki jih Janša uporablja pri napadih na svoje politične nasprotnike. Ti dvojni kriteriji pa so prav tisti, ki jih tako vztrajno kritizira sam, ko se sam znajde v središču podobnih napadov. V primeru Patria na primer Janez Janša vztrajno trdi, da je nedolžen ter kot absurdno razkriva taktiko tožilstva o tem, da naj bi na neznanem kraju in ob neznanem času dal »obljubo« oziroma storil očitano mu kaznivo dejanje. Ob tem pa ga kljub temu, da obstaja vrsta posrednih dokazov o podkupninah v primeru nakupa Patrij še nihče ni neposredno obtožil korupcije. V primeru Kučana pa Janša ravna prav v nasprotju s svojimi načeli, ki jih obeša na velik zvon v primeru Patria - Kučana neposredno in javno obtožuje svoje aretacije, čeprav za to nima nobenih neposrednih dokazov in Janša prav tako ne more povedati, kdaj in kje ter kako naj bi Kučan dal »zapreti« Janšo.

Ta selektivna uporaba dvojnih kriterijev pa ni samo dokaz, da Janša »eno govori, drugo pa dela« kot je to lepo povedal njegov politični nasprotnik Zoran Janković, pač pa da se naš novoizvoljeni predsednik vlade izjemno pristransko obnaša do enega od temeljnih postulatov vsake pravne države - do presumcije nedolžnosti. V lastnem primeru Janša zahteva, da se ga obravnava kot nedolžnega in opravilno popolnoma sposobnega predsednika vlade, kljub temu, da je obtožen ali osumljen kar v treh kazenskih procesih v treh različnih državah, svoje nasprotnike pa brez trdnih dokazov obtožuje zlorabe svojih osebnih svoboščin. In v tem smislu pravi žrtvi tega času in razmeram povsem nepotrebnega in dobesedno bedastega političnega spopada med Kučanom in Janšo nista ne Kučan in ne Janša, pač pa - seveda zaradi ravnanja Janše - slovenska Ustava oziroma presumpcija nedolžnosti, ki jo določa 27. člen slovenske Ustave. In ta bi seveda morala biti pomembnejša od bojev za prestiž. Vsekakor pa je Janša s svojim ravnanjem znova dokazal, da v novi vladi ostaja zvest svoji stari praksi. In da brez težav krši Ustavo, nad katero je v parlamentu svečano prisegel, da jo bo spoštoval.

Terminal je spisal Igor Mekina