Drago univerzitetno poslušalstvo, pozdravljeni v novi ediciji oddaje unikompleks, v kateri razgaljamo status quo kompleksnih problemov sodobne Univerze. Danes bomo spregovorili o prekernih zaposlitvah v akademskem svetu, katerih trend narašča v zadnjih letih. O njih je bilo prelitega že nekaj črnila, prav tako se o njih ne skopari z besedami. Zato skušajmo biti tokrat jasni in ne bodimo patetični pri njihovem opisovanju. In kaj bi lahko bilo manj patetično od tega, da prekernim delavkam in delavcem, ki so nekje blizu Univerze, omogočimo spregovoriti tudi preko medija.

Zato za začetek prisluhnimo besedam delčka zgodbe, ki jo lahko, draga poslušalka in dragi poslušalec, v celoti prebereta na spletni strani prekernost.wordpress.com pod pomenljivim naslovom Utrinki prekernega akademskega životarjenja. Torej, prisluhnimo.

Bila sem dobra študentka. Tudi profesorji so me opazili in me v zadnjem letniku povabili, da sodelujem v raziskavah. Kasneje sem opazila, da se perspektivne študente večkrat testira tako, da se jih prosi, da zastonj ali za manjša plačila opravljajo razna dela, kot je na primer delo hostese na znanstveni konferenci. Logika je takšna: delali bodo zastonj oziroma v zameno za to, da se nekoliko približajo mistificiranemu akademskemu okolju cenjenih profesorjev.

Ker sem se domnevno izkazala, sem postala mlada raziskovalka. Kot taki mi ni bilo treba plačati šolnine za doktorski študij, imela sem plačo, ki naj bi mi kot privilegiranki omogočila nemoten študij in delo na doktoratu. Vendar v praksi temu ni bilo povsem tako. Za pedagoške in raziskovalne inštitucije so mladi raziskovalci rezervoar brezplačne dodatne delovne sile, saj jih financira Agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije ali krajše ARRS. Zato jih pogosto izkoristijo, tako da iz njih izžamejo čim več dela in na koncu obdržijo le najbolj ubogljive, pa še slednje, če si sami najdejo financiranje. Mladi raziskovalci so namreč zaposleni za določen čas, dokler ne doktorirajo, po doktoratu ni več financiranja ARRS. Obdobje, ko so mladi raziskovalci, je za mlado populacijo, ki je domnevno najbolj nadarjena in perspektivna, tako obdobje velike odvisnosti in strahu oziroma negotovosti.

Direktor moje raziskovalne institucije je tako od mladih raziskovalcev pričakoval tudi opravljanje tajniških in drugih del, ki ne spadajo med dela mladih raziskovalcev. Posameznika je poklical v svojo pisarno in mu narekoval razne dopise in podobno. Kot mlada raziskovalka sem poleg delovnih obveznosti delala tudi na raziskovalnih projektih, za kar sem bila včasih tudi dodatno plačana. Namesto profesorjev sem popravljala izpite, brala seminarske naloge študentov, občasno izvajala vaje in tudi predavala. Takih zahtev si mladi raziskovalec ne drzne zavrniti, ker se utegne zameriti tistim, ki bodo odločali o njegovi nadaljnji usodi.

Ko sem doktorirala, so mi podaljšali pogodbo o zaposlitvi še za nekaj mesecev z obljubo, da bodo tudi kasneje poskušali najti kaj zame. V teh dodatnih mesecih sem bila zadolžena za dokončanje raziskovalnega projekta. Res sem ga dokončala, organizirala in vodila delo ostalih sodelavcev, sama sem prispevala več kot polovico teksta končnega elaborata. Na koncu pa so pod elaborat podpisali kot avtorja projekta nekoga drugega. Kljub tovrstni kraji avtorskega dela po izteku zaposlitve niso našli nič primernega zame in mi niso podaljšali zaposlitve.

Pravkar povedano je samo utrinek ene izmed številnih zgodb, ki jih poslušamo iz teh ali onih ust, ki se govorijo po teh ali onih kuloarjih, ki jih imamo priložnost slišati že skoraj vsak dan in ki smo jih posneli tudi za ta prispevek:

Avtor pravkar poslušane izjave želi ostati anonimen, saj ga preveč skrbi njegova nadaljnja prihodnost, ki je zaradi prekernega položaja zelo negotova. Več je povedal sam:

Toda malo je posameznic in posameznikov, ki želijo in so pripravljeni, brez dlake na jeziku, spregovoriti o svojem položaju. Prav tako pa je za dosedanje, ne povsem javno in ne povsem transparentno, ne-problematiziranje ter ne-reševanje problemov prekernih pogojev zaposlitve, v narekovajih rečeno, kriv tudi skrajni individualizem, ki je v akademskem svetu zelo pogost. O slednjem nam je več povedala Eva Brajkovič, nekoč asistentka na Fakulteti za humanistične študije na Univerzi na primorskem, ki je pred dvema letoma bila ad-hoc odpuščena v tako imenovani kadrovski čistki, ki se je zgodila na prej omenjeni fakulteti:

O tem, kakšni so prekerni pogoji dela, pa smo se pogovarjali tudi s Primožem Krašovcem:

Primoža smo povprašali na kakšen način se morda upira prekernim pogojem dela:

Eden izmed načinov upora prekerne delovne sile bi lahko bilo tudi širše sindikalno organiziranje, o katerem sta nam naša sogovornika povedala naslednje.

Anonimni:

In še Eva:

Primož nam je povedal več tudi o sami logiki financiranja raziskovalnih inštitutov, na katero so vezane možnosti zaposlovanja ter njegov komentar o tem, kako se sindikalni delavci lotevajo problemov, ki jih prinaša tovrstno financiranje:

Obstaja torej sistemski problem, ki reproducira sedanje stanje osebnih odvisnosti. Finančna podhranjenost fakultetnih in raziskovalnih institucij, zaradi katere prihaja do izkoriščanja prekerne delovne sile, tudi v prihodnosti, vsaj tako kot kaže, ne bo pojenjala. Kaj nam vsem skupaj preostane? Ali bomo še naprej nemo opazovali stanje, ki je dan za dnem bolj očitno, ali se bomo odločili presekati gordijski vozel, ki smo ga že tako zelo zapletli? Uporaba meča Aleksandra Velikega bi bila morda preveč nasilno dejanje, zato bi nam nemara bolj koristilo to, da bi se učili pri njegovem Učitelju. Zatorej, berimo o političnem delovanju, o katerem je pisala tudi Hannah Arendt, da bomo sploh razumeli kaj pomeni živeti dobro življenje v politični skupnosti.

Gordijski vozel prekernih zaposlitev v akademskem svetu je poskušala razvozlati univerzitetna redakcija.

(Oddajo smo pripravili: JernejaB, cooky in Francii)

Oddaja v celoti: