Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
RAZLIČNI IZVAJALCI: Music from Saharan Cellphones (Mississippi, 2011) (1099 bralcev)
Nedelja, 19. 2. 2012
david



Kompilacija Music from Saharan Cellphones prinaša pester izbor posnetkov raznolikih žanrov in glasbenikov iz Zahodne in Severne Afrike. Ti krožijo v obliki mp3-jev po tamkajšnjih vzporednih tehnološko-glasbenih omrežjih, večinoma preko prenosnih telefonov (brez dostopa do interneta), ki služijo obenem za javno predvajanje in občasno tudi za snemanje glasbe. Posnetke je v Kidalu na severu Malija zbral in pripravil Christopher Kirkley, popotnik, bloger in glasbeni navdušenec iz Portlanda... * v celoti

Christopher Kirkley iz Portlanda, Oregon, je popotnik, bloger in glasbeni navdušenec, ki se večino svojega časa potepa po mestih in krajih Zahodne Afrike. Na svojih potovanjih snema neodkrite lokalne glasbenike in jih potem promovira na svojem blogu sahelsounds.com ali pa nekaterim celo pomaga do izdaje svojih prvih albumov. Ob tem je Kirkley v puščavskem kraju Kidal, na severu Malija, naletel tudi na zahodno-afriški glasbeni fenomen predvajanja in izmenjave ter občasno tudi snemanja glasbe, ki tam poteka v veliki meri preko prenosnih telefonov. V letih 2009 in 2010 je Kirkley začel zbirati mp3 posnetke, ki so krožili po tem vzporednem omrežju prenosnih telefonov (ki mimogrede, vsaj takrat, tam še niso bili priklopljeni na internet), in jih najprej izdal na dveh samoizdanih kasetah, poimenovanih Music from Saharan Cellphones volume 1 in volume 2. Izbor teh posnetkov pa je Kirkley konec leta 2011, po dolgotrajnem iskanju vseh avtorjev in posledični pridobitvi avtorskih pravic, izdal še digitalno, na svoji internetni strani sahelsounds.com, ter vzporedno tudi na ploščku Music from Saharan Cellphones, izdanem za portlandsko založbo Mississippi records. Ta podobno kot nekatere druge založbe, kot sta na primer Sublime Frequencies ali S-S Records, poleg svojih ostalih izdaj, sledi trendu izdajanja neznanih izven-zahodnih glasb in glasbenikov za zahodna, večinoma alter rock občinstva.

Christopher Kirkley, avtor kompilacije Music from Saharan Cellphones, na svoji strani pojasni fenomen z naslednjimi besedami: „V večini zahodne Afrike se prenosni telefoni uporabljajo kot multimedijske naprave. V pomanjkanju osebnih računalnikov in visoko hitrostnega interneta služijo ti telefoni s črnega trga za shranjevanje prenosnih glasbenih zbirk, za predvajanje pesmi na majhnih vgrajenih zvočnikih ter za izmenjavo podatkov na zelo dobeseden „peer-to-peer" način, preko bluetooth brezžičnih izmenjav."

Ti telefoni, ki lahko občasno služijo tudi kot orožje za mobilizacijo tuareškega upora, tako obenem ob svoji običajni uporabi nadomestijo tudi mp3 predvajalnike, prenosne računalnike in tudi glasbila, saj si prijatelji tam, v izmenjavi s kitarami, preko njih pogosto predvajajo svojo izbrano glasbo.

Kot rečeno, je Christopher Kirkley zbral posnetke v puščavskem kraju Kidal, na severu Malija, ki je hkrati tudi stičišče saharskih trgovskih poti ter obenem zato tudi regionalno trgovsko središče, kjer se mešajo različne saharske kulture. Sicer pa je kraj Kidal zaznamovan s tuareško kulturo, kar se po besedah Kirkleya sliši tudi na tamkajšnjih ulicah, ki jih prevevajo zvoki tuareških kitar. Nenazadnje se s krajem Kidal povezuje tudi ime slovite tuareške skupine Tinariwen, ki igra elektrificirani tuareški rock. Kompilacija zato obenem prinaša tudi dve tuareški glasbeni zanimivosti, ki ju bomo slišali za začetek. Najprej bomo poslušali lokalno tuareško skupino Amanar iz Kidala, ki sledi tradiciji Tinariwen in je sicer, po zaslugi prav Christopherja Kirkleya, leta 2009 za francosko založbo Reaktion že izdala svoj prvi album, poimenovan Alghafiat. Z njihovega albuma bomo slišali istoimensko skladbo Alghafiat, ki pripoveduje o družbenih in političnih razmerah, v katerih živijo Tuaregi in kliče k njihovi enotnosti. Za Amanar pa sledi skupina Group Anmattaf iz Alžirije, ki gre še korak dalje od elektrificiranih Tinariwen in tako značilen tuareški kitarski rock združuje z elektronskimi beati, sprogramiranimi na Groovebox ritem mašini. Skladba se zanimivo imenuje Tinariwen.

Amanar - Alghafiat
Group Anmattaf - Tinariwen

Obe skupini, Amanar in Group Anmattaf, sta prišli do naših ušes in do širše lokalne in globalne prepoznavnosti prav preko mp3 posnetkov, ki v Maliju krožijo preko prenosnih telefonov po neuradnem zahodno-afriškem in saharskem medijskem in tehnološkem omrežju. Mp3-je si tam ljudje izmenjujejo bodisi preko „bluetooth" izmenjav med dvema telefonoma, ki jih prijatelji približajo skupaj, ali pa preko spominskih kartic, ki si jih mladina ali pa taksisti (za 0.14$ na pesem) napolnijo preko računalnikov pri prodajalcih na stojnicah lokalnih tržnic, ki trgujejo s prenosnimi telefoni. Tovrstno širjenje in popularizacija lokalne in globalne glasbene produkcije tako nadomesti in zaobide lokalne radijske in televizijske postaje, ki so po besedah avtorja kompilacije, Christopherja Kirkleya, tako ali tako nedostopne za večino lokalne glasbene produkcije, bodisi zaradi ekonomskih omejitev ali pa zaradi politične cenzure. To pa seveda ne pomeni, da na tamkajšnjih prenosnih telefonih ne slišiš obenem tudi najnovejših lokalnih, regionalnih ali zahodnih glasbenih hitov, ki se širijo po tem vzporednem omrežju. Pravzaprav je zastopanost glasbenih žanrov in glasbenih kultur na trgu prenosnih telefonov zelo raznolika, kar potrjuje tamkajšnjo regionalno medkulturno intimnost in tako obsega poleg lokalne in zahodne glasbe predvsem glasbo raznoraznih etničnih skupin ali popularno-glasbenih žanrov iz Zahodne in Severne Afrike, od Alžirije do Slonokoščene obale ter od Mavretanije do Nigerja.

V nadaljevanju oddaje poslušajmo najprej dva malijska rap glasbenika, Yeli Fuzzo, ki velja za zvezdo malijskega rapa, s skladbo Abande, ter Papita, ki je pobral že kopico nacionalnih rap nagrad, z gostom Iba One-om v skupni skladbi Yereyira. Za tem pa še glasbenik iz Mauretanije, po imenu Negib Ould Ngainich, s skladbo Guetna, ki predstavlja mavretanski glasbeni instrumentalni žanr Wezen. Tega zaznamujejo elektronski beati in mikrotonalno igranje na klaviaturah.

Yeli Fuzzo - Abande
Papito feat. Iba One - Yereyira
Negib Ould Ngainich - Guetna

O vsakdanjem kontekstu, v katerem se posluša glasba iz saharskih prenosnih telefonov, je avtor in urednik kompilacije Christopher Kirkley povedal naslednje: „Vseprisotnost prenosnih telefonov ustvari živahno zvočno krajino. Glasba je vedno v zraku. Iste pesmi boš slišal na polnem avtobusu, v restavraciji ali na tržnici ... Kitajski [prenosni] telefoni imajo precej močne zvočnike, čeprav brez srednjih in nizkih tonov, [...] ki trobijo v svet, in niso omejeni s slušalkami. To ni noben problem, ker je zvočna krajina tam že tako ali tako zelo hrupna in ker tamkajšnje kulture ne slavijo zasebnosti kot na Zahodu. Glasbo tako tam predvajajo [iz svojih telefonov] med pitjem čaja ali ob druženju s prijatelji-družbeno je veliko več časa za to, ljudje tam niso v nenehni naglici."

Sicer pa izbor na kompilaciji ne predstavlja na primer tipičen primer kolekcije pesmi na posameznem prenosnem telefonu iz Malija, temveč predvsem Kirkleyev izbor, ki naj bi predstavil vso raznolikost celotnega izbora, ki ga je moč zaslediti v Kidalu, na severu Malija, ter obenem najbolj zanimiva glasbena odkritja, na katera je Kirkley naletel na svojih glasbeno-zbirateljskih potovanjih po Zahodni Afriki. Tako je njegov najljubši primer s kompilacije skladba tuareškega kitarista Mdoua Moctarja iz Nigerja, katerega je lokalni studijski producent prepričal, naj za svoj glas uporabi Autotune efekt, kar skladbi Tahoultine (v prevodu „dekle") še poveča njeno že tako ezoterično vrednost. Seveda, če se ob poslušanju uspemo znebiti svojih kulturnih predsodkov glede stereotipnosti Autotune efekta. Mdou Moctarju pa bo sledila še ena posebnost, in sicer glasbenik Kaba Blon iz Malija s skladbo Moribayassa. Naslov skladbe se nanaša na tradicijski ples, ki se pleše po izpolnjeni želji, glasbeno pa skladba združuje tradicijske govoreče bobne z elektronsko produkcijo in rapom. Sicer pa skladba spada v žanr Balani Show. Pri tem gre za nov malijski glasbeni pojav, ki se nanaša na družabne glasbeno-plesne večere za mladino, ki se odvijajo na prostem v revnih mestnih četrtih. Na teh večerih lokalni in potujoči didžeji v živo miksajo in remiksajo komade ter preko njih rapajo ali govorijo, podobno kot v primeru jamajškega „sound system" pojava.

Mdou Moctar - Tahoultine
Kaba Blon - Moribayassa

Glasba s prenosnih telefonov je, kot nas opominja avtor kompilacije Christopher Kirkley, stvar družbenega, kulturnega, ekonomskega in tehnološkega trenutka v Maliju, ki se bo ob pojavu novih tehnologij in predvsem novih prenosnih telefonov z dostopom do interneta seveda drastično spremenil, saj bodo lahko ljudje prišli do želenih mp3jev neposredno preko internetnih strani. Sicer pa se bodo ti mp3-ji verjetno še vedno izmenjevali in predvajali v javnosti preko prenosnih telefonov ali, kot že sedaj, v taksijih, preko USB ključev, ali preko manjših prenosnih radiev z USB priključki. Pri tem se je seveda potrebno vprašati, če gre pri vsem tem res izključno za pojav, ki ga lahko poimenujemo „glasba iz prenosnih telefonov," oziroma če ni vse to del širšega kulturnega, družbenega, političnega in ekonomskega konteksta novih tehnologij in vzporednih omrežij v Zahodni Afriki in je tako ta termin le zgolj uspešna tržna poteza avtorja kompilacije ter njene založbe Mississippi records? Po drugi strani pa se vse bolj zavedamo, da so prenosni telefoni in podobne nove tehnologije bistveni pri ne samo sodobnih kulturnih, temveč tudi pri sodobnih političnih revolucijah, ki se dogajajo v Afriki in drugod po svetu. Kakorkoli že, kompilacija vsekakor opozori na unikaten spoj vseh teh dejavnikov v določenem kulturnem okolju in nas obenem seznani z obilico zanimivih skladb, glasbenikov in glasbenih pojavov iz Zahodne in Severne Afrike. Preden pa s kompilacije poslušamo še zadnji dve pesmi, naj opozorim še na njeno nadaljevanje z naslovom Music for Saharan Cellphones (in ne from), na kateri so se večinoma ameriški glasbeniki in elektronski producenti lotili obdelav in remixov skladb s kompilacije Music from Saharan Cellphones. Kompilacijo Music for Saharan Cellphones so izdali na Internetu ter na kaseti preko založbe Boomarm Nation iz Portlanda, poleg tega pa so v Afriko za eksperiment nazaj poslali vse te obdelave na 30ih spominskih karticah, da bi videli, če bodo mp3-ji preko prenosnih telefonov zaokrožili po tamkajšnjih glasbeno-tehnoloških omrežjih. Vsekakor bo o tem in o drugih zadevah na svojem blogu sahelsounds pisal v prihodnosti Christopher Kirkley, avtor kompilacije Music from Saharan Cellphones, s katere za konec poslušajmo še dve skladbi. Najprej bo to skladba Faroter, ki govori o prekomernem zapravljanju denarja. Izvaja jo popularen duo Joskar and Flamzy iz Slonokoščene obale, za tem pa sledi še tuareški glasbenik Bayta Ag Bay iz Alžirije, in sicer na akustični kitari s skladbo Aicha.

Joskar and Flamzy - Faroter
Bayta Ag Bay - Aicha

 




Komentarji
komentiraj >>